19. 8. 2010 | Mladina 33 | Politika
Rumena luč zaradi rasti cen
Svetovna organizacija za hrano svari pred novo prehransko krizo, nemško industrijo skrbi pomanjkanje redkih surovin
Kako hitro potrošniki občutijo zvišanje cen surovin, kmetje pa od tega nimajo nič, se zadnje tedne kaže pri cenah kruha. Takoj ko je predsednik ruske vlade Vladimir Putin objavil, da iz Rusije od 15. avgusta do 31. decembra letos zaradi manjšega pridelka ne bo dovoljeno izvažati pšenice, so peki pohiteli z napovedmi podražitve kruha, še na misel pa jim ne pride, da bi od te podražitve imeli kaj tudi kmetje. Svetovna organizacija za hrano in kmetijstvo (FAO) je že opozorila, da utegnemo doživeti prehransko krizo, podobno tisti iz leta 2008, ko so cene hrane dosegle rekordne ravni. Tudi takrat so ob podražitvah smetano pobrali trgovci in živilska industrija, kmetje pa so ostali praznih rok.
Prav tako je zaskrbljena nemška industrija. Skrbi jo pomanjkanje redkih surovin, kot so galij, germanij, indij, magnezij, platina, litij, ker so si nahajališča v Afriki, kjer je doslej kupovala surovine, zagotovili Kitajci, v spletni izdaji piše tednik Spiegel. Gre za surovine, brez katerih sodobna industrija ne more več, zlasti ne proizvajalci elektronike. Indij se recimo uporablja za proizvodnjo hitrejših procesorjev v mobilnih telefonih in pri proizvodnji steklenih vlaken. Litij je nepogrešljiv v vseh vrstah baterij, galij je ena od surovin za proizvodnjo sončnih celic.
Zeit v svoji spletni izdaji ugotavlja, da ekonomisti zvišanja cen kmetijskih pridelkov tako rekoč ne morejo napovedati. Deloma je sicer mogoče predvideti povpraševanje, recimo rast potreb po krmi, ker v številnih državah zaradi spremembe prehranskih navad raste povpraševanje po mesu, presodijo lahko tudi, koliko se bo zaradi povečevanja pridelave za potrebe energetike zmanjševala pridelava poljščin za hrano. Toda ponudba in povpraševanje se spreminjata vsak dan. Delno zaradi vremena (suše in poplav), delno pa tudi zaradi terminskih in opcijskih poslov na borzah. S kmetijskimi pridelki se namreč na borzah trguje enako kot s finančnimi instrumenti. Takoj ko katera izmed držav napove manjši pridelek zaradi suše, za udeležence na trgu to pomeni manjšo ponudbo in višjo ceno. S tem seveda služijo tisti, ki pridelkov sploh ne vidijo, saj z njimi trgujejo le na papirju oziroma računalniškem zaslonu.
Evropska komisija je zato že v času prehranske krize leta 2008 predlagala večjo preglednost pri oblikovanju cen v prehranski verigi, a do zdaj se o tem še niso dogovorili oziroma odločili. Ministri za kmetijstvo držav članic o tem predlogu sicer na rednih mesečnih zasedanjih sveta za kmetijstvo vztrajno razpravljajo, a učinkov še ni videti.
Hrana je strateška surovina in pri strateški surovini je treba vedno tehtati odprti trg in javni interes. Javni interes je treba ohranjati, saj to pomeni ohranitev proizvodnje v Evropi, je po razpravi na zadnjem zasedanju sveta za kmetijstvo pred počitnicami dejal slovenski kmetijski minister Dejan Židan.
Po podatkih inštituta American
Farmland Trust zaradi erozije, širitve mest in podnebnih sprememb po svetu vsako leto izgine več sto tisoč hektarov kmetijskih zemljišč. V ZDA imajo še dodatno težavo, saj se na njivah, kjer gojijo gensko spremenjeno koruzo nadnacionalke Monsanto, naglo širi grm pigweed, zaradi katerega so kmetje že bili prisiljeni opustiti veliko hektarov polj, ker jih je ta grm dobesedno prerasel. Na podlagi teh podatkov nekateri analitiki v prihodnje napovedujejo nove prehranske krize in občutne podražitve hrane.
Zeit ugotavlja, da ekonomisti spreminjanje cen surovin, ki niso hrana, lažje predvidijo. Willi Semmler, ekonomist z New School for Social Research v New Yorku, pravi, da s tem, ko nekaj proizvajamo, porabljamo surovine, zato je poraba zadnja leta povezana predvsem z gospodarsko rastjo v državah, kjer stoji največ tovarn. To pa sta Kitajska in Indija. Dokler bo tam gospodarska rast kljub krizi od 8 do 10 ali celo več odstotkov na leto, se bodo surovine dražile. Ulrich Grillo iz združenja nemške industrije (BDI) je za Spiegel dejal, da vse več držav namenoma zmanjšuje izvoz surovin iz svojih nahajališč. Po njegovih podatkih se je število surovin, za katere so izvoznice uvedle izvozne dajatve, od leta 2008 povečalo s 450 na več kot 1000.
Evropska komisija je jeseni 2008 predstavila predlog strategije za surovine. Za proizvodnjo mobilnega telefonskega aparata je recimo treba imeti 40 različnih surovin, med njimi so redke surovine litij, tantal, kobalt in antimon. Enaki materiali so tudi v zaslonu za televizijski sprejemnik in računalnik - za izdelavo tega pa je potrebnih kar 60 različnih surovin. EU mora večino teh surovin uvoziti, nahajališča so v le nekaj državah, dostop do njih je vse težji, zato so tudi vedno dražje, je razlagal takratni evropski komisar za industrijo in podjetništvo Günter Verheugen. Predlog strategije za zagotovitev dostopa do ključnih surovin je še vedno v fazi razprav. Zdaj je v Bruslju pomembnejša besedna zveza učinkovito gospodarjenje z viri. »Evropa je zelo odvisna od uvoza številnih virov; glede na to, kako se spreminjajo njihove cene, se moramo pripraviti na gospodarnejše ravnanje z viri. Ta način je skladen z logiko, ki jo pri vsakodnevnem poslovanju uporabljajo tudi podjetja - 'manj je več',« pravi evropski komisar za okolje Janez Potočnik.
Ekonomisti so po pisanju časnika Zeit v boju za surovine za zdaj prižgali rumeno luč. Za rdečo po njihovem še ni čas, dokler kaže, da je rast v Evropi zgolj prehodna, na Japonskem zmanjkuje zamisli za oživitev gospodarstva, ZDA pa se pripravljajo na izgubljeno desetletje.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.