Tjaša Zajc

26. 8. 2010  |  Mladina 34  |  Politika

Slovenija ni Finska

Zakaj v Sloveniji kazni za prometne prekrške niso odmerjene glede na premoženje storilca?

Bi relativne kazni pomenile, da tisti z dragimi avtomobili za napačno parkiranje plačajo več kot oni drugi?

Bi relativne kazni pomenile, da tisti z dragimi avtomobili za napačno parkiranje plačajo več kot oni drugi?
© marko pigac

V začetku avgusta je Šved po avtocesti v Švici vozil s hitrostjo 290 kilometrov na uro, zato mu je policija zasegla približno 180.000 evrov vrednega športnega mercedesa. Sodnik mu utegne določiti tudi kazen, višjo od 700.000 evrov, določil pa jo bo glede na višino storilčevega premoženja. V Sloveniji bi bila kazen enaka za bogatega ali revnega storilca.
V nekaterih slovenskih političnih strankah so pred časom že razmišljali o spremembah veljavnega sistema kaznovanja. V LDS so v predvolilnem programu zapisali, da se bodo zavzemali za vzpostavitev sistema, ki bi omogočal učinkovito in od dohodkov odvisno kaznovanje, pri čemer bi bilo upoštevano tudi premoženjsko stanje posameznika. »Da pa bi preprečili sicer matematično pravično, a s storjenim dejanjem nesorazmerno visoko kazen, bi uvedli absolutno najvišjo vrednost dnevnega zneska,« so razmišljali v LDS. Na notranjem ministrstvu, ki ga vodi predsednica LDS Katarina Kresal, so pri pripravi nove cestnoprometne zakonodaje sicer upoštevali omenjene zamisli, a jih, kot kaže, ne bodo uresničili.
Prav zdaj je v pripravi več zakonov: zakon o voznikih, zakon o pravilih cestnega prometa, zakon o cestah in zakon o motornih vozilih. Vsi ti zakoni naj bi urejali razmere na cestah. V njih pa ni predloga za obravnavo sankcij glede na voznikovo premoženje, saj naj bi bilo to v neskladju s slovensko ustavo.
Na ministrstvu za notranje zadeve so pojasnili, da so delovne skupine želele za najhujše prekrške, kot so vožnja v nasprotno smer in prehitra vožnja ter vožnja pod vplivom alkohola, uvesti kazni, ki bi bile odvisne od premoženjskega stanja kršitelja. Predlog je bil obravnavan na dveh koalicijskih usklajevanjih v državnem zboru, ministrstvo pa je za mnenje zaprosilo tudi službo vlade za zakonodajo in ministrstvo za pravosodje. Tu pa je predlog tudi obstal, saj so v obeh organih menili, da bi take kazni pomenile kršitev ustave in protokola št. 12 k evropski konvenciji o človekovih pravicah, ki ga je Slovenija sprejela letos.
Kje je pravzaprav težava? Po 14. členu ustave so v Sloveniji vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, in to ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj, invalidnost ali katerokoli drugo osebno okoliščino. Drugi odstavek določa, da so pred zakonom vsi enaki. Podobno določa tudi omenjeni protokol k evropski konvenciji, seštevek obeh določil pa, kot so zapisali v službi vlade za zakonodajo, »pomeni, da je vse veljavne pravne predpise treba uporabljati na enak način za vse osebe, na katere se nanašajo«. V službi vlade se strinjajo tudi z mnenjem ministrstva za pravosodje, da kazni glede na premoženje niso možne, saj »je vsako uživanje pravice, ki je določena z zakonom, zagotovljeno brez kakršne koli diskriminacije na kateri koli podlagi«. Na podlagi tega bi bil torej vsak poskus v smeri odmerjanja glob glede na premoženjsko stanje kršitelja z vidika enakosti pred zakonom v nasprotju z ustavo in veljavnimi mednarodnimi pogodbami.
Penolog dr. Dragan Petrovec na kaznovanje, pri katerem bi upoštevali gmotno stanje posameznika, ne gleda enoznačno, saj meni, da pri fiksnih kaznih zelo premožni ljudje zlahka odštejejo denar za kršitev in si tako tudi »kršitev privoščijo zlahka« v primerjavi z revnejšimi. Režim, ki upošteva gmotno stanje, omejuje lahkotnost, s katero bi predpise kršili premožni. Hkrati pa zakon, utemeljen na premoženju, ne bi bil povsem pravičen v točki enakosti glede na nevarnost kršitve: »Nekdo - bogat torej - lahko za neznaten prekršek plača več, kot bi revnejši plačal za hujše kaznivo dejanje. Tukaj se zaradi premoženjskega merila povsem izgublja sorazmernost med kaznijo in sankcijo.«
V Evropi se pri kaznih dohodek upošteva na Finskem, Švedskem, Danskem, v Avstriji, Nemčiji in Švici. Leta 2002 je bila tako na Finskem direktorju Nokie Anssiju Vanjokiju naložena kazen v višini 116.000 evrov, ker je s svojim harleyjem davidsonom na območju s hitrostno omejitvijo 50 kilometrov na uro vozil 25 kilometrov na uro hitreje. V Švici so se za povezavo med premoženjem in prekrškom na cesti odločili leta 2007. Švicarski tožilec Thomas Hansjakob je za tiskovno agencijo AP povedal, da je bil namen tega zagotoviti večjo občutljivost bogatašev za prekrške. Pred tem se je namreč pogosto dogajalo, da so bogataši iz tujine v Švici najemali avtomobile za dirke po švicarskih cestah.
Pri nas je težava v tem, da naj bi z različnimi kaznimi glede na premoženje kršili načelo enakosti vseh državljanov, na Finskem - tudi Finska je podpisnica omenjenega protokola - pa to dojemajo ravno nasprotno. Lena Andersson s finskega ministrstva za pravosodje pravi, da ravno sankcija, ki upošteva finančni položaj posameznika, prispeva k temu, da je breme enako za revne in bogate. Pri izrekanju kazni je policija povezana z davčno upravo, ob njeni pomoči ugotavlja premoženjsko stanje in na podlagi tega določi, koliko bo kršitelj plačal. Sicer pa tudi na Finskem za manjše prekrške obstajajo fiksne kazni - če voznik hitrostno omejitev prekorači z do 20 kilometrov na uro hitrejšo vožnjo, je kazen fiksna, višja hitrost pa bo pomenila kazen, odvisno od posameznikovega dohodka. Posebnost Finske v primerjavi z drugimi državami, ki pri kaznih upoštevajo premoženje kršitelja, pa je, da ni zgornje meje, ki bi določala višino kazni, pojasnjuje Anderssonova.
Sicer pa bi se lahko višina kazni za prometne prekrške uveljavila tudi drugače. Petrovec v raziskavi o prometni varnosti ugotavlja, da je nesmiselno kaznovanje, ki ne upošteva subjektivnih elementov. »Čeprav je res, da se tudi pri kaznivih dejanjih ne upoštevajo vselej okoliščine na strani storilca in da so temeljno merilo za odmero kazni predvsem posledice; zlasti če gre za hujše, bi bilo treba bolj imeti pred očmi storilčevo nevarnost.« Če voznik na avtocesti na primer vozi v napačno smer, bi bilo treba upoštevati, ali je prekršek posledica slabe opozorilne signalizacije, posameznikove neprevidnosti ali stave, meni Petrovec in dodaja, da bi se s tako kaznovalno politiko osredotočili predvsem na tisto majhno skupino nevarnih voznikov, ki ponavljajo kršitve. Bi pa bilo treba ob uveljavitvi takšnega načela dodatno usposobiti tudi policiste in sodnike za ugotavljanje in upoštevanje okoliščin.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.