Fristajlerski avanturist

Če je soditi po linkih, potem je na kolektivno podzavest največji vtis pustil njegov komad Slovenec sem. »Na plaži s pekinezerjem, velik prekratkim penisom, rodilnikom in dvojino,« benti N''Toko o tej tudi v resnici precej nesrečni življenjski obliki. »Najraje bi ustrelil Zorana Jankovića, še raje bi bil na njegovem mestu; vrgel bombo na parlament, ampak kaj če majo not še kaj prostora zame? / Žena je umrla devica. / V mojem bloku ne morem nikogar prosit za eno žličko soli - Mercator je moj najboljši sosed. / Večina nesreč se ne zgodi po nesreč. / Plod ne-domišljije, plod nesrečnega zakona. / V digitalni eri z analognimi možgani. / Časopisi majo črno kroniko na prvi strani. / Ne maram se pogovarjat, in če že - pol obrekujem. / Če se mi ne zdiš neumen, sem najbrž nate ljubosumen.«
Komad je z njegovega drugega samostojnega albuma Dobrodelni koncert na koncu sveta. »Če hočemo biti pošteni,« pravi danes za nazaj, »je mogoče točno tako pesem napisati o kateremkoli narodu, če dovolj dolgo živiš z njim. In obenem bi se mi zdelo kaj takega totalno nefer pisati o kateremkoli narodu, ki mu ne bi pripadal. Tak komad napišeš samo o svojih.«

Nesojeni teolog

Na najin domenek je prišel v majici z masonsko piramido in pol ure prepozno, ker mu je mucka ravno pičila čebela. Nogometna stroka mi je naročila, naj ga povprašam, ali se ni nemara poimenoval po nekdanjem kamerunskem reprezentantu, ki je na začetku kariere igral v slovenski ligi. Po moji redko dobri intuiciji se mi to sicer ni zdelo verjetno, a je N''Toko pokimal, da bo kar držalo: »Kaj bistveno več od tega ti pa žal ne morem povedati. Ime sem v srednji šoli fasal bolj tako malo mimogrede. Vsak v naši klapi je bil kaj bizarnega in jaz sem bil pač N''Toko, ne da bi bilo v tem treba iskati kako hudo filozofijo ali pomen. Je pa res, da sem se z leti na sam zven tako navadil, da sem ga obdržal tudi na odru. Kar je bilo super, saj mi ni bilo treba iskati novega in udarnega imena, kot je MC Espresso ali kaj podobnega.«
Preden je postal sama ost slovenske fristajlerske avantgarde, je bil Miha Blažič N''Toko najprej študent teologije. Kot večnega spiritualnega iskalca z zelo močnimi katoliškimi koreninami ga je prvi letnik na ljubljanski fakulteti sicer navdušil, vsi naslednji pa bistveno manj.
»Prvi letnik je bil super!« pravi. »Širina, krasni predavatelji, zelo kvalitetno smo pokrili osnove vsega od filozofije do zgodovine ... Ampak v višji letnik, ko si prišel, bolj ozko je bilo zastavljeno. Namen take fakultete - to je logično - je predvsem usposabljanje novih duhovnikov. Vse drugo je podrejeno temu in svobodnjakarski duh lahko zelo hitro trči ob omejitve. Ko osvojiš osnove, začneš počasi postavljati vprašanja, na kar se ti zgodi, da rečejo: ''Okej, seveda se lahko tudi tako vprašaš. Ampak če bomo šli v to smer, potem se vse skupaj podre.''«
V tretjem letniku mu je postalo jasno, da sam razmišlja v eno smer, večji del fakultete pa v drugo. Tako je faks obesil na klin in nekaj časa, kot pravi sam, židano bluzil po Dolenjski. To so bila leta, ko je v njem zorela odločitev, da ga v življenju najbolj zanima glasba.
Rap ga je navdušil že v srednji šoli: »Noter sem sicer padel s tisto najhujšo komercialo tipa Gangsta''s Paradise - to so bili ravno časi velike west-coast eksplozije ... No, potem me je pa prevzel ta, recimo mu karibski pristop, torej razne jungle in reggae variante - hiter agresiven flow, čim bolj virtuozno, ne toliko družbena angažiranost kot ena taka huda party scena.«
V domačem Novem mestu so ga že obstoječi poganjki tistega, kar je kmalu postalo Moveknowledgement, rekrutirali zato, ker je dobro znal angleško. Kmalu so ugotovili, da ima za povrh še izrazit dar za brzostrelno rapanje. Namesto v garaži so ustvarjali na novomeškem podstrešju in se snemali na kasetarček - N''Toko pravi, da so bili to resnično vrhunski dnevi. Na tistem podstrešju mora vse do danes ležati vsaj sto prašnih kaset. V bližnjih hribih so rekrutirali še bobnarja in basista, nakar so skorajda čez noč začeli igrati po največjih slovenskih festivalih.
Ko je v prometni nesreči tragično umrl vodja benda Goran, so preostali zapadli v krizo. »Tudi prva plošča, ki smo jo potem posneli, je bila zelo zmedena. Malo zato, ker smo bili tako naivni in neuki, malo pa zato, ker je po Goranovi smrti v bendu izbruhnila demokracija. In zaradi tega, moram žal povedati, je bila na škodi sama glasba. Goran je bil močan vodja z izrazito vizijo. Po njegovi izgubi smo se dolgo dolgo pobirali. V bistvu smo se stabilizirali šele, ko smo bend pred tremi leti z devetih skrčili na trdo jedro petih.«

Fristajler

N''Toko je ob skupini ves čas fural tudi uspešno samostojno kariero. Ker mu je neskončno dogajalo nastopati kjerkoli in kadarkoli, se je veliko pojavljal po raznih drum''n''bass žurih, najraje v navezi z DJ PlankTonom, ki ga tu omenjam samo zaradi neskončno srčkanega imena. Tovrstne soloekskurzije so bile kronane, ko se je N''Toko prvič prijavil na tekmovanje fristajlerjev v Velenju in zmagal. To je bilo obenem tudi prvič, da je javno rapal v slovenščini - in sicer, ker je bilo že ravno treba. Ko je ta uspeh na istem tekmovanju ponovil še naslednje leto, je dobil pogodbo za svojo prvo soloploščo.
Ob poslušanju Cesarjeve nove podobe ima danes malo mešane občutke. Po eni strani je zadeva nedvomno pomenila njegov veliki preboj, ki mu je za dalj časa zagotovil zvesto publiko. Po drugi strani pa pravi, da mu album vsebinsko ni tako zelo všeč. »Bil je pač en tak zelo najstniški album. Danes si grem kar malo na živce, ko poslušam, kako na prvo žogo sem bil jezen. Saj ne rečem - najstniška percepcija je v osnovi legitimna in pogosto celo dragocena, ampak mislim, da se znam zdaj vseeno nekoliko bolje izražati. Predvsem pa ne tratim energije za neko površinsko pizdakanje.«
Bistveno bolj zadovoljen je s svojim drugim albumom, Dobrodelni koncert na koncu sveta, čeprav ga je širša publika morda sprejela z nekoliko manj navdušenja kot prvega. »Eh, še danes se mi zgodi, da me kdo vpraša kaj v smislu: kdaj boš posnel naslednjo Cesarjevo novo podobo? In moj odgovor je lahko samo: glej, nikoli. Zakaj? Ker sem jo že posnel. S prvo ploščo sem si ustvaril podobo jeznega razboritega raperja s piskajočim glasom - in to se potem kar nekako avtomatično pričakuje od tebe. Tudi če to ni nujno tisto, kar si sam želiš ostati cel lajf.«
Za drugi album pravi, da ga je za dolgo časa - pravzaprav vse do pred kratkim - izpraznil vsake želje, da bi pisal v slovenščini: »Ko je izšel Dobrodelni koncert, sem začutil, da sem v tem jeziku povedal vse, kar sem hotel. Ni šlo toliko za to, da bi izgubil željo po družbeni kritiki. Izgubil sem vsako željo po nadaljnjem izražanju v slovenščini.«
Že ta drugi album je bil izrazito bolj (kot pravi sam) ''razfukan'' kakor prvi, nakar je avtorja srce poneslo naprej v čedalje večji eksperiment: »Zaljubil sem se v improvizacijo, efekte, čisti noize - v bistvu v vse, kar se ne naslanja toliko na tekst. Hrepenel sem po tem, da bi se čim bolj osvobodil forme, ogromno sem se drl, hropel in pačil. Vse, kar smo počeli do tedaj, se mi je zazdelo vse preveč smooth.«
Ko ga vprašam, ali bi se strinjal, da lahko taki izleti vse prehitro nehajo biti komunikacija z občinstvom in postanejo zgolj terapija za izvajalca, po krajšem premisleku prikima in doda: »Je pa res, da je bila tudi tista smooth glasba, ki sem jo delal prej, zame hudo dobra terapija.«

Avantura

Sveža eksperimentalna hrepenenja niso pomenila, da ni ves čas tvorno in plodno sodeloval s svojim matičnim pogonom Moveknowledgement. Pravzaprav, pravi, je bilo zanj bendovo zlato obdobje pred kakimi tremi leti. Takrat so bili člani ravno v fazi, ko so končevali fakse, ne da bi se bili trdneje zavezali čemu drugemu.
V tej zlati dobi so ogromno koncertirali po tujini, kjer so igrali tako v fensi-šmensi klubih kot v najbolj miazmičnih špelunkah. »Cele dneve smo se valjali po našem placu za vaje in samo špilali in špilali. Čudovito je bilo! Saj zdaj je tudi v redu, a našim letom primerno stvari potekajo nekoliko počasneje. Takrat, čeprav so nas povsod toplo sprejeli, nismo napravili takega preboja, da bi lahko zdaj živeli od muzike. V našem žanru veliko koncertirati žal ne pomeni isto kot biti bogat ali slaven - in očitno bi bile za pravi uspeh potrebne večje žrtve kot tiste, na katere smo bili pripravljeni. Danes smo morda res nekoliko manj ambiciozni - a nam kljub temu uspeva, da ves čas rastemo kot glasbeniki. To se mi zdi od vsega daleč najbolj pomembno.«
Ko N''Toko govori o glasbeni ambicioznosti in osebni rasti, to enkrat za spremembo niso visokoleteče cvetke. Nedavno je recimo pol leta preživel na Japonskem - in sicer z namenom, da bi se odprl metežu novih vplivov. Kot lakomni konzument japonskega noiza je bil v tamkajšnjo kulturo zaljubljen že dalj časa: »Tamkajšnja alter scena se mi je vedno zdela bolj sveža, bolj nora, bolj go-for-it! Potem ko sem se iz čistega veselja začel učiti japonskega jezika, sva se z ženo enkrat pogovarjala in sva rekla: pojdiva, zdaj je krasen čas za to!«
Eno leto sta potem delala in varčevala - N''Toko kot receptor v joga studiu in kot garderober v Gala Hali na Metelkovi - da sta si lahko za pol leta najela sobico v stari hišici sredi Tokia. Živela sta v predelu Koenji, ki je star rajon, v katerem živijo mladi ljudje. Med drugim Koenji slovi tudi po pestri ponudbi miniaturnih alter barov.
Najprej je bila kriza in z ženo nista dobro vedela, kam bi se obrnila. Potem sta počasi vendarle našla svoj krog. Spoznala sta prave ljudi, in ko sta se spoprijateljila z nekim organizatorjem koncertov, se jima je začela dogajati vrhunska avantura - spirala ljudi, dogodkov, scen in zelo različnih muzik.
Po začetni suši je imel N''Toko veliko nastopov. Zgodilo se je, da je imel v isti noči na treh različnih koncih mesta tudi po tri različne evente. Kot pristnega eksota, pravi, so ga Japonci poslušali s širokimi očmi (mislim, da pri tej formulaciji ni namenoma poskušal s šalo). Predvsem, pravi, izvajalci na Japonskem niso tako totalno razvajeni kot pri nas: »Na 90 odstotkih vseh eventov bodo publiko tvorili skoraj izključno bendi, ki igrajo pred tabo ali za tabo, njihove punce in morda še kak bend, ki tisti večer ravno ne igra. Tam je toliko koncertov, da si, če imaš redno po sto petdeset gledalcev, tako rekoč superzvezda. Se pa zato razvije neka posebna solidarnost. Ko bend zaključi špil, ne gre - tako kot pri nas - za oder kadit džojnte, ampak se postavi naravnost v prvo vrsto noret in podpirat naslednjega. Mirno se lahko zgodijo štiri ure nenehnega verižnega stage-divinga. Tam mladi bendi drug drugega dobesedno nosijo po rokah.«
Ko se je začel, oborožen samo s svojim znanjem, znova uveljavljati v tem povsem tujem svetu, je spet začutil tisti nori občutek, ki ga je imel, ko se je z devetnajstimi prvič resneje zavezal glasbi. Promotorji so ga spraševali, koliko publike se praviloma zbere na koncertih v Sloveniji - in ko jim je povedal, se jim je kar malo zavrtelo. Poučili so ga, da bi bil, če bi imel v Tokiu redno po tristo obiskovalcev, bistveno prevelik, da bi se oni z njim lahko pogovarjali po telefonu.
Na vprašanje, od česa potem tam živijo zvezdniki, mi je odgovoril: »Od dragih kart, avtorskih pravic in reklam. Tudi če si superzvezdnik, pa če si še tako talentiran, si suženj založbe. Njihova glasbena industrija je nekaj tako neizrekljivo bednega - tako pokvarjenega, arhaičnega in mafijskega, da ni za povedat. Da bi tam videl kakršne koli subvencije, podpore in razpise - ma ni govora! Če si na Japonskem glasbenik, si ga najebal. Večina bendov tam čez teden trdo dela, da lahko sploh špila - saj morajo za najem lokala, kjer imajo koncert, večinoma plačevati sami. Poleg tega so silno zafrustrirani tudi zaradi svoje geografije. Starejše generacije so sicer še vedno zgledno izolacionistične in jim je Japonska edino merilo ... Za mlade je pa pravo kulturno bogastvo tega sveta doma v Londonu, New Yorku in Parizu. V London in Pariz nam Slovencem ni noben problem skočiti, zanje se pa vsaka pot začne pri 1000 evrih za avion. Tako da od vseh tistih neštetih bendov samo majhen promil okusi slast nastopanja v tujini - to so po navadi tisti, ki fanatično živijo s svojo glasbo. Mislim, pri nas lahko kar naprej poslušaš to neko cviljenje, češ kako da v muziki ni nobenega denarja - a ljudje ne vejo, kako neskončno huje bi lahko bilo.«
Želje in potrebe
Izkušnja tega resnično drugačnega sveta je v njem po dolgih letih odmašila željo po pisanju v slovenščini. Ko je skozi japonsko izkušnjo spet reflektiral in ustrezno redefiniral domačo grudo, je v njem zavrelo.
Po vrnitvi je od prvega tedna samo pisal in pisal. Jeseni tako izideta kar dve njegovi plošči. Septembra pride na Japonskem ven Ex Shanti/Future Shanti, ki je izbor materiala, s katerim se je pred publikami, ki so štele od pet do sto trideset članov, uveljavil na Japonskem. Oktobra potem pri nas izide še nov avtorski album Parada ljubezni.
Kot se zgodi skoraj vedno, mu je podaljšana tuja izkušnja odprla oči glede vsega, kar doma jemljemo za samo po sebi umevno: »V Tokiu večina ljudi, ki normalno delajo v normalnih službah, živi na približno toliko kvadratih, kot jih zaseda futon, če ga raztegneš. Tudi mizico, na kateri so jedli večerjo, morajo pospraviti v omaro, če želijo priti do stranišča. Sedi, je in spi se praviloma na tleh - in mislim, da nisem v vsem svojem času tam spoznal enega samega človeka, ki bi imel tak nor luksuz, kot je avto. V veliki večini stanovanj ni centralnega ogrevanja. Zime so sicer milejše, a z vsemi grelci temperatura v stanovanjih redko preseže petnajst stopinj - kar pa niti ni tak problem, saj so ljudje tudi po osemnajst ur na dan v službi. Poleti so tu ščurki in miši in druga golazen... No, in potem prideš nazaj v Slovenijo in pogledaš kvadraturo neke normalne družine in potem zelo težko še kdaj kupiš ves ta nacionalni šport od jamranja. Redkokoga v resnici zebe, redkokdo je v resnici lačen, redkokdo dejansko hodi peš - AMPAK JOJ, KAKO VSI KAR NAPREJ JAMRAMO!!!«
Ko sem ga pospremil nazaj do njegove ljubljanske baze, kjer z bendom redno vadijo, mi je pokazal živo mejo pod oknom. Poročati moram, da je v primerjavi s sosednjimi resnično nekoliko košatejša. »Glej,« je žalostno hrknil, »samo par centimetrov je bolj bujna ... Pa si ne moreš predstavljati, kako nam zaradi tega sosedi težijo. Kar naprej nam dajejo vedeti, kako to kvari vtis na naši drugače tako urejeni uličici.«
Ko sem mu predlagal, naj jim raje po pravici razloži, kako neskončno dragocen je čisto vsak centimeter bariere pred njimi, se je nasmejal, nakar je na glas razmišljal: »Veljalo naj bi, da ljudem vladajo njihove želje na račun njihovih potreb. Ampak meni se zdi, da je v bistvu ravno obratno - da jim vsiljene potrebe uničijo vsako priložnost, da bi lahko prisluhnili svojim željam. Ljudje, opažam, tako zelo hrepenijo po pustolovščini, a kaj, ko mislijo, da potrebujejo toliko in toliko kvadratov in lep avto, da se bodo sami sebi zdeli nekaj vredni. Marsikdo mi reče: ''Uf, blagor tebi - ti kar greš, ti kar narediš!'' To je res, ampak jaz vem, da ne rabim ne kvadratov ne avta - kaj šele tistega občutka splošne varnosti, ki je v najboljšem primeru lahko le iluzija. Jaz si na račun vseh teh reči pač privoščim avanturo, za katero moram tudi veliko tvegati. Ampak halo - točno to tveganje je vendar tisto, zaradi česar avantura sploh postane avantura!«