Dr. Božo Repe

2. 9. 2010  |  Mladina 35  |  Družba

Preprosto velik zgodovinar

In memoriam Tony Robert Judt (2. 1. 1948-6. 8. 2010)

/media/www/slike.old/mladina/komentartoni_judt.jpg

Smrt Tonyja Judta ni bila nepričakovana. Za njegovo hudo bolezen, amiotrofično lateralno sklerozo, je tudi širša slovenska javnost izvedela v februarskem intervjuju za Dnevnikov Objektiv. Sam sem Tonyja Judta dvakrat ali trikrat srečal na mednarodnih konferencah, enkrat v devetdesetih letih smo na njegovo prošnjo poslali nekaj naših študentov na seminar, ki ga je vodil v okviru Mednarodnega raziskovalnega centra za kulturne študije (Internationales Forschungszentrum Kulturwissenschaften) na Dunaju, in sva bila nekaj več v stikih zaradi tega. Hotel je podiplomce, pa jih nismo dobili, in smo poslali dodiplomce. Čisto v redu so se izkazali in to je - sicer začuden, da ni naletel na siceršnjo postsocialistično vzhodnoevropsko servilnost, ki pridno sledi razlagalcem zahodne interpretacije sodobne zgodovine in se »grebe« za plačane študentske seminarje v trizvezdičnih hotelih - malce nejevoljno na koncu tudi priznal. Res pa je v nekem obdobju veliko časa posvetil mladim, najbrž je skozi njihove zaznave skušal ugotoviti, kam se bosta obrnila Evropa in zahodni svet v desetletju po padcu berlinskega zidu.
Judt ni bil vedno prav prijazen sogovornik. Bil je (večidel sicer upravičeno) zaverovan vase in zbujal je vtis vzvišenosti. V občutljive teme je znal zarezati trdo, namenoma provokativno, čeprav se je opredeljeval za socialdemokrata in je nasprotoval razlagam sveta skozi geostrateške poglede velikih sil. Spominjam se posveta na Dunaju, na katerem nas je udeležence, še posebej pa nemške zgodovinarje, razburil z deterministično razlago, da Britanci in Američani po drugi svetovni vojni zaradi političnih in logističnih razlogov pač niso imeli alternative za izgon nemških manjšin (in še kakšno hujše početje), kar je potem z dolgo in čustveno razpravo zavračal znani nemški zgodovinar Hans Mommsen, tako da drugi govorniki skorajda nis(m)o prišli do besede. Hkrati je bil v svojem pisanju in nastopih kritičen do povzdigovanja (in zlorabljanja) holokavsta zaradi povojnih izraelskih ciljev in je poudarjal, da so bili podobnemu nasilju izpostavljeni tudi vzhodni in srednjeevropski ter nekateri drugi narodi. To mu je zamere, seveda, nakopalo v lastnih, judovskih vrstah in še zadnje mesece pred njegovo smrtjo smo brali polemike v The New York Review of Books, za katero je, nepremično priklenjen na posteljo, esejistična in zgodovinska besedila narekoval do zadnjega trenutka. Skoraj do konca se ni odrekel niti predavanjem. Leta 2003 je sioniste v ZDA razjezil z mnenjem, da bi moral Izrael postati laična dvonacionalna država, v kateri bi imeli Izraelci in Palestinci enakopraven položaj, in to je zagovarjal do smrti. Judovske organizacije kot Anti-Defamation League in American Jewish Committee so se zelo trudile, da bi preprečile njegova predavanja in širjenje njegovih mnenj in tako rekoč vsak njegov objavljeni prispevek je naletel na ogorčen ugovor v pismih uredništvom.
Tony Judt je odraščal in se šolal v Londonu, diplomiral (1969) in doktoriral (1972) je na King's Collegeu v Cambridgeu, potem ko je eno leto raziskoval na École Normale Supérieure v Parizu. Njegov doktorat je študija o francoski socialistični stranki v dvajsetih letih in prevedenega v francoščino ga je leta 1977 tudi objavil (La Reconstruction du Parti Socialiste: 1921-1926). O francoski levici je kasneje napisal še tri knjige.
V zgodnji mladosti je tri poletja preživel v kibucih, a ga kolektivno življenje tam ni navdušilo, dokončno kritično mnenje o Izraelu pa je oblikoval v kratkotrajni službi prevajalca med šestdnevno izraelsko-arabsko vojno leta 1967, ko je od blizu opazoval ravnanje izraelskih oficirjev in vojakov. Tedaj naj bi bil tudi opustil t. i. »levi sionizem«, karkoli naj bi že ta izraz pomenil. Najbrž predvsem nekritični sionizem, saj je še naprej ostal levo naravnan mislec in je imel marksizem za relevantno »orodje« pri razlaganju družbenih vprašanj, pri čemer pa je bil močno kritičen tudi do stalinizma, Sovjetske zveze in domnevno »marksističnih« režimov v državah tretjega sveta. Kasneje se je veliko ukvarjal s francosko zgodovino, zlasti zgodovino francoske družbene in intelektualne misli v 20. stoletju. Del povojne francoske intelektualne generacije (s Sartrom vred) je obtoževal komformizma in nekritičnega odnosa do Sovjetske zveze ter moralne strahopetnosti. Dve glavni deli na to temo sta Past Imperfect: French Intellectuals, 1944-1956 iz leta 1994 in The Burden of Responsibility: Blum, Camus, Aron and the French Twentieth Century iz leta 1998. Judtova mnenja v precejšnjem delu francoske intelektualne javnosti seveda niso bila prav prijazno sprejeta, čeprav je v Franciji občasno predaval. So mu pa v anglosaškem svetu prinesla vzdevek »francoski intelektualec«.
Do leta 1987 je predaval na Cambridgeu, University of California in Berkeleyju. V ZDA je prvič odšel, malo preden je bil star trideset let, ameriška kultura in način življenja, ki ju je prej poznal le iz knjig in filmov, sta zanj pomenila kulturni šok, čeprav je bil Britanec. O svojem spoznavanju Amerike, ki jo je že prvo leto prepotoval s prvo ženo (od treh), potem pa še večkrat, je še nedavno objavil literarno-zgodovinski esej.
Čeprav je v Evropi Judt najbolj znan po knjigi Povojna Evropa (Postwar: A History of Europe Since 1945 iz leta 2005, slovenska izdaja 2007), je bila v resnici njegova največja prednost poznavanje obeh svetov, evropskega in ameriškega, in zmožnost primerjave njunih dobrih in slabih strani. Po nekaj letih potovanj v obe smeri je začel predavati na New York University, kjer je pomagal ustanoviti Remarque Institute in ga tudi vodil. Inštitut je postal pomembno mednarodno središče za evropske študije. Morda ne tako pomembno, kot si je Judt želel, to pa je bila najbrž tudi posledica njegove brezkompromisnosti v sodbah, ki gotovo ni bila všeč evropskim politikom in velikim financerjem, pa tudi marsikateremu evropskemu intelektualcu ne. Knjiga A Grand Illusion? An Essay on Europe iz leta 1996 namreč izraža hud skepticizem do Evropske unije in načina evropskega združevanja in je v svojih napovedih nasprotje srečnega konca iz kultnega francoskega filma Jeana Renoirja iz tridesetih let La Grande Illusion, po katerem je Judt morda povzel naslov. Teze iz knjige A Grand Illusion je sicer desetletje kasneje nadgradil v že omenjeni, precej bolj ekstenzivni in faktografsko opremljeni Povojni Evropi, ki v tiskani obliki zaradi velikega obsega nima strokovnega aparata, a zato ni nič manj prepričljiva. Judt je kritičen do nacionalizmov, egoizma velikih evropskih držav, nesposobnosti EU, da bi preprečila balkanske vojne, dvoličnosti pri izbiri novosprejetih držav in odnosu do njih (če bi te imele enake subvencije, infrastrukturne dotacije, pomoči regijam in druge transferje kot stare članice, bi se EU v trenutku sesula), migracijske politike, imperialističnega odnosa do novih članic, evropske birokracije, a tudi do nesposobnosti in koruptivnosti »mladih demokracij«, političnega sprevračanja zgodovine, ki je preraslo v nacionalistične in protikomunistične parlamentarne deklaracije, v katerih so zaradi »diskreditirane (komunistične, op. p.) retorike antifašizma« šli v drugo skrajnost. V njej je »postalo precej mamljivo z retrospektivno naklonjenostjo in celo odobravanjem gledati na vse doslej diskreditirane protikomuniste, torej tudi fašiste«. V ohranjanju opominov na evropsko preteklost sicer vidi glavni pogoj za prihodnost celine: »Če naj bi si v prihodnjih letih zapomnili, zakaj je bilo videti tako pomembno, da smo iz krematorijev Auschwitza zgradili neko vrsto Evrope, nam lahko pri tem pomaga samo zgodovina.« Judtov pesimizem glede prihodnosti EU torej temelji predvsem na izkušnjah preteklosti, pri čemer je s svojim talentom za dojemanje bistvenega in izostreno kritiko zaznal, da iz napak preteklosti (tudi katastrofalnih) znova rastejo poganjki prihodnosti, ki lahko pripeljejo do novih katastrof. Zato bi bilo po njegovem opominjevalnega in moralnega pomena zgodovine treba naučiti vsako novo generacijo. Da ga je odnos do preteklosti spremljal tudi zadnje mesece življenja, kažeta vsaj še dva eseja iz leta 2008: The 'Problem of Evil' in Postwar Europe in What Have We Learned, If Anything?. V letih po izidu knjige je EU očital zlasti zapiranje (še posebej v zvezi s Turčijo) in menil, da najmočnejše države in njihovi voditelji preprečujejo, da bi EU dobila močnejšo izvršilno funkcijo, zato da bi posamične države ohranile svojo in z njo svoje interese in individualne povezave z Rusijo, s Kitajsko in z drugimi pomembnimi zunanjimi partnerji. Menil je, da Evropa svoje izjemne gospodarske moči in organiziranosti tudi v prihodnje ne bo znala preslikati v politično moč.
Podobno ali še bolj kritičen je bil tudi v odnosu do ZDA, vendar mu pogledov ni uspelo sintetizirati v delo podobnih razsežnosti, kot je Povojna Evropa. Morda tega nikoli niti ni nameraval, čeprav je vzroke za razlike med liberalističnim konceptom ZDA in socialno usmeritvijo nekaterih evropskih držav decembra lani pronicljivo nakazal v predavanju What Is Living and What Is Dead in Social Democracy ter v nekaterih člankih. Za sedanje razmere v Evropi (in tudi v Sloveniji) sta morda zanimivi dve misli: da je država blaginje lahko učinkovita v manjših, bolj homogenih družbah, kjer so učinki visokih davkov in vlaganj v javni sektor vidnejši, tudi neposredno, npr. pri sorodnikih in ljudeh, ki jih poznamo (to v imigrantskih, raznorodnih in ogromnih ZDA npr. ni mogoče). In drugič: da je bila ideja o državi blaginje lahko uspešna tudi zato, ker so povojne generacije neizbrisno imele v spominu krizna trideseta leta. Judt tu sicer pozablja na pritisk, ki ga je v povojnih desetletjih pomenil socializem vzhodnoevropskih držav, vsekakor pa je zaključek očiten: priti bo (je) morala nova kriza, da se bomo (pa smo se res?) zavedli pomena solidarnosti.
Eseje o socialdemokraciji je Judt združil in nadgradil v zadnji knjigi Ill Fares the Land. V njej se ukvarja s tezo, da materialistični in sebični način sodobnega življenja človeku ni prirojen od nekdaj, ampak se je zlasti okrepil v zadnjih tridesetih letih: obsedenost z bogastvom, kult privatizacije in zasebne lastnine, naraščajoče razlike med bogatimi in revnimi, nekritično oboževanje trga, zavračanje in zaničevanje javnega sektorja, iluzija o stalni rasti pa predvsem terjajo novo, drugačno politiko (tudi drugačno od »blairovske« in podobnih izrojenih »tretjih« poti).
Članki, ki jih je objavljal zadnje mesece življenja, so bili prispevki za njegov življenjepis. Gre za esejistična besedila, posvečena odraščanju v petdesetih, liberalizaciji generacije iz šestdesetih let, spremenjenemu oblačenju in odnosu do spolnosti, spoznavanju Evrope in ZDA, spreminjanju prehranjevalnih navad in različnim drugim temam. Pogosto so izhodišče »drobne« stvari: nedeljska večerja pri babici ali avtobus, s katerim se je vozil v šolo. V njih ni njegove siceršnje ostrine, prej (samo)ironija. Razen tam, kjer gre za razbijanje idealiziranih predstav o njegovi baby boom generaciji, ki jo je označil »za precej zanič«. Še posebej pa je okarakteriziral voditelje, ki so izšli iz nje in vodijo ali so do pred kratkim vodili zahodni svet. Menil je, da so slabi zlasti zato, ker jim v mladosti nikoli ni bilo treba sprejemati težkih odločitev in da za kaj takega preprosto niso dovolj zreli.
Tony Judt ni bil kontroverzen zgodovinar, čeprav so ga označevali za takega. Nasprotno. Bil je zelo načelen. So pa teme, s katerimi se je ukvarjal, kontroverzne. Tako kot je kontroverzna človeška zgodovina sploh, še posebej pa 20. stoletje. V svojih raziskavah je segal tudi čez zgodovinopisje, v ekonomijo, antropologijo, filozofijo, tudi umetnost. Ali je vsaj izsledke drugih ved znal vtkati v svoje pisanje? Je bil erudit? To je v današnjih časih vedno ožjih specializacij težko reči. V primerjavi s še živečim, veliko starejšim Hobsbawmom, ki raziskovalno sega od 18. do konca 20. stoletja, se je ukvarjal z več kot pol krajšim obdobjem. A je tudi živel tri desetletja manj. Ne vemo, kaj bi bilo, če bi mu bilo dano ustvarjati še desetletje ali dve, in tudi nima smisla ugibati. Zapustil je veliko. Seveda ni bil nezmotljiv. Napisal pa je dobro zgodovino povojne Evrope, ki je ne bo lahko preseči. Vsaj ne hitro. In vrsto drugih poglobljenih del. Razumel je ZDA in njihovo življenjsko filozofijo, kar morda evropskim intelektualcem ni dano v tolikšnem obsegu. Kar zadeva ameriško razumevanje Evrope, pa vemo, da je še precej slabše. Judt se je trudil, da bi to spremenil. In to je morda prav tako pomembno, če ne še pomembnejše: kot kritični intelektualec se je v časopisnih in revijalnih prispevkih, intervjujih in predavanjih angažiral za boljši, socialno pravičnejši svet, ni se izogibal neprijetnim političnim opredelitvam, ni se zapiral v akademski svet. To ga je naredilo bolj znanega in bolj prepoznavnega, kot bi ga »samo« knjige.
Nekdo, ki ga je poznal veliko bolje od mene, je zapisal, da je moralna načela postavljal pred vse drugo, tudi pred prijateljstvo. Živeti s tako filozofijo najbrž ni bilo lahko.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.