10. 9. 2010 | Mladina 34 | Družba
«Veš, kako velik je svet! Zakaj bi se omejeval?«
Aljaž Velički, študent fotografije v Bratislavi
© Osebni arhiv
Aljaž Velički se je s fotografijo srečal že v osnovni šoli. Leta 1999 se je udeležil prvega tečaja v lokalnem fotoklubu, nato pa se je vsa srednješolska leta ukvarjal s črno-belo fotografijo. Dobil je dve državni nagradi na natečaju Evropa v šoli, imel je več razstav, fotografiral je za lokalne glasbene skupine in dejavno deloval v fotoklubu. V četrtem letniku umetniške gimnazije zanj ni bilo dvoma, kaj naj študira, vprašanje je bilo le, kje. Univerzitetnega študija fotografije v Sloveniji še ni bilo. Najbližje je bil Zagreb, veliko fotografov pa se je odločalo tudi za priljubljeno univerzo FAMU v Pragi. A ta za Aljaža ni bila dovolj zanimiva. Pritegnila ga je Akademija za likovno umetnost in oblikovanje v Bratislavi, kjer ni študiral še noben Slovenec. Po sprejemnih izpitih, ki so vključevali predstavitveni portfolio, test splošne razgledanosti, test iz znanja angleščine in več praktičnih nalog (fotografiranje v petih urah, razvijanje filmov in fotografij ter zagovor opravljenega, preizkus postavitve različnih elementov v studiu), je bil sprejet. Od takrat si na Slovaškem kroji prihodnost, v prihajajočem študijskem letu pa bo opravljal četrti letnik.
Na vprašanje, ali je med njegovimi sošolci veliko tujcev, odgovori, da jih je na vsej katedri za fotografijo manj kot pet. Sam je s študijem zadovoljen, nenavadno se mu zdi le, da med predmeti nimajo likovne teorije: »Predmeti, s katerimi smo se najprej ukvarjali, so bili tekstil, kiparstvo, grafično oblikovanje, fotografija je prišla na vrsto šele v četrtem semestru. Imamo tudi veliko teoretičnih predmetov, kot so umetnostna zgodovina, zgodovina fotografije in zgodovina estetike. Čudno se mi zdi le, da ni likovne teorije, ki je osnova vsega. Kolikor vem, ljubljanska Akademija za likovno umetnost in oblikovanje ta predmet ima.«
Ker prihaja iz Slovenije, ki je članica EU, mu šolnine ni treba plačevati. Najemnina, ki jo plačuje za stanovanje, ni visoka, znaša le okrog 120 evrov, je pa zato drugače pri drugih izdatkih: »Nimamo bonov za prehrano, kot je to v navadi v Sloveniji, imamo pa študentske menze. Sam grem pogosto na glasbeno akademijo, kjer se za 3 evre dobro najem.« Kot pravi, lahko študent na Slovaškem preživi s 400 evri na mesec, težava je le v tem, da morajo študenti akademije precej odšteti za študijske razstave: »Vsak semester imamo razstavo, za katero si moraš stroške kriti sam. Šola nam materiala ne zagotavlja, na razstavi pa moraš sodelovati, ker iz predstavljenega na njej dobiš oceno. Ta je lahko nižja, če uporabiš slabši material, navsezadnje morajo biti končni izdelki profesionalni. Za fotografije lahko porabiš tudi 300 evrov. Na leto za dva velika projekta potrebuješ okoli 500 evrov.« Njemu pri kritju teh stroškov pomaga Zoisova štipendija.
Aljaž je eden tistih bolj radovednih in razposajenih študentov, ki se jim zdi druženje in obiskovanje festivalov v prostem času zelo pomembno. Vendar na te dogodke ne hodi s fotoaparatom. To je storil le enkrat in ostal brez njega. »Najbolj me jezi, da so mi skupaj s fotoaparatom ukradli tudi pet filmov. Včasih enostavno veš, da bo kakšna fotka res dobra ali da bo dobrih več posnetkov. Zato mi je žal predvsem tega,« pravi, čeprav si kraje ne žene preveč k srcu. Za zdaj ima še štiri fotoaparate; tri klasične z različnimi formati za filme in enega digitalnega. Z enim izmed njih, ki deluje po principu lomografije, se je predstavil tudi na razstavi v Mehiki. Ali bo po študiju prišel nazaj domov ali bo ostal na Slovaškem, še ne ve in se s tem tudi ne obremenjuje: »Slovenijo poznam, kmalu bom tudi Slovaško. Potem je tu še ogromno krajev, ki me zanimajo. Veš, kako velik je svet! Zakaj bi se omejeval?«
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.