10. 9. 2010 | Mladina 34 | Družba
"Vlagajo ogromno truda in denarja"
Matej Mrlak, absolvent politologije na FDV, ki se je nedavno vrnil s študijske izmenjave v Južni Koreji
© Osebni arhiv
Matej Mrlak, ki študira politologijo na ljubljanski Fakulteti za družbene vede, se je pred nekaj tedni vrnil s študijske izmenjave v Južni Koreji. Prav zaradi te države je sploh oddal prijavo za nekajmesečni študij v tujini. »Ko sem na seznamu univerz, ki so ponujale izmenjave, opazil Univerzo v Seulu, sem si rekel, da želim tja. O Južni Koreji sicer vemo, da se je izjemno hitro razvila, poznamo tudi njene blagovne znamke, študijsko pa je pri nas razmeroma neznana. Naši študenti se v Aziji navadno odločajo za Kitajsko ali Japonsko. Tisti, ki so doslej odhajali v Južno Korejo, pa so praviloma opravljali prakso v javni upravi v Daeguju. Tokrat je bila na voljo študijska izmenjava, in to v Seulu,« se spomni Matej. Ker je absolvent tik pred koncem študija, ni verjel, da bo njegova prijava uspela, a kljub dvomom je spomladi skupaj s še eno študentko iste fakultete odpotoval v južnokorejsko prestolnico.
Na letališču ga je pričakal domačin, uradno njegov »buddy«, ga odpeljal do univerze in študentskega doma ter ga seznanil z vsem potrebnim, nanj pa se je potem lahko obrnil kadarkoli med bivanjem v Južni Koreji. »Organizacija je bila res vrhunska, to je najverjetneje povezano s tem, da Južnokorejci izobraževanju pripisujejo izredno velik pomen. Vanj vlagajo ogromno truda in denarja,« ugotavlja Matej. V Južni Koreji se za študij odloči več kot 80 odstotkov mladih, izbirajo pa med okoli 1000 visokošolskimi zavodi. Konkurenca med zavodi je velika, prav takšne so tudi razlike med njimi. »Najbolj priznana je Seulska državna univerza (Seul National University) in cilj najboljših študentov je, da pridejo na eno od najboljših petih univerz. Univerza v Seulu, kjer sem sam štiri mesece študiral kombinacijo politologije in ekonomije, pa sodi med najboljših deset.« Študenti te univerze morajo plačevati šolnino, sam pa je je bil, ker je bil študent na izmenjavi, oproščen. Pokrite je imel tudi vse stroške, razen stroškov bivanja v študentskem domu, ki znašajo 400 evrov na semester. Glede na to, da so cene nepremičnin v Seulu bistveno višje kot v Ljubljani, se mu je zdel znesek kar zmeren, vendar so pogoji za domače študente zelo strogi, saj morajo za ohranitev le-žišč v študentskem domu vzdrževati povprečje ocen več kot devet.
S tujimi študenti so delali trije profesorji, ki so doktorirali v ZDA in so zato poučevali na bolj sproščen, ameriški način. Veliko so se pogovarjali s študenti, zanimalo jih je tudi njihovo mnenje. Vpogled v lokalni izobraževalni sistem pa so dobili pri pouku korejskega jezika. Tam je bilo povsem drugače. »Učiteljica je na tablo napisala pet besed in nam dala na voljo tri minute, da se jih naučimo, potem jih je zbrisala in nas začela spraševati. Nato je prišlo na vrsto naslednjih pet besed. To je bil dril, kakršnega Evropejci nismo vajeni, tam pa je nekaj povsem vsakdanjega, da gredo študenti po predavanjih v knjižnico in se učijo na pamet. Profesorji od njih pričakujejo, da bodo naslednjič znali vso spredavano snov,« pravi Matej.
Sam je izmenjavo izkoristil tudi za to, da je opravil delovno prakso v javni upravi. V knjižnici, kjer organizirajo učenje angleščine za otroke in njihove mame, je z njimi vadil izgovorjavo jezika, s katerim imajo obilo težav. Zelo težko denimo izgovorijo glas F. Večina domačih študentov sicer ne dela, saj za to ob tamkajšnjem načinu izobraževanja nimajo časa. Med študijem jih vzdržujejo starši, ko se zaposlijo, pa jim del stroškov »vračajo«. »Zanimivo je bilo tudi, da so mojemu cimru, ki je kot starejši študent dobil zaposlitev v neki ugledni banki, manjkajoče zadnje tri izpite priznali z minimalnimi obveznostmi oziroma so mu jih odpisali. Velja namreč prepričanje, da je tisti, ki dobi službo, dovolj usposobljen in izobražen za delo ter lahko konča študij.«
Matej si bo Južno Korejo zapomnil tudi po tamkajšnji hrani, saj ga je kljub začinjenosti navdušila, predvsem pa je bila zelo poceni. Za obrok v univerzitetni menzi je moral odšteti od 1,50 evra do 4 evre. Čeprav se Južna Koreja ne more pohvaliti s socialno naravnanostjo (zgovoren je že podatek, da imajo zaposleni le teden dni dopusta na leto), ga ta država še zelo mika. Po vrnitvi v Slovenijo ji je prilagodil tudi naslov diplomske naloge, zato se zdaj poglablja v inovacije v južnokorejski javni upravi.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.