10. 9. 2010 | Mladina 34 | Družba
«Veliko stroškov, veliko znanja«
Režiserka Rahela Jagrič, ki je strokovno znanje pridobivala v Veliki Britaniji
© Osebni arhiv
Rahela Jagrič si je po srednji šoli neizmerno želela študirati režijo. Logično bi bilo, da bi se vpisala na študij filmske in televizijske režije na ljubljanski AGRFT. Vendar ni bila sprejeta. Da bi vseeno študirala kaj podobnega režiji, se je vpisala na Akademijo za multimedijo, sicer višjo šolo. Čez dve leti se je poskusila ponovno vpisati na AGRFT, a tudi tokrat njeno znanje ni prepričalo komisije na sprejemnih izpitih. Marsikdo bi že obupal, toda ona ni. Le na AGRFT ni več poskušala. Na spletu je našla univerzo Woolverhampton blizu Birminghama v Veliki Britaniji in se na študij režije vpisala tja. »Na tej fakulteti sem že na začetku študija dobila svojega tutorja, profesorja, ki je bil odgovoren za moj razvoj. Odnos profesor-študent je v Angliji povsem drugačen kot pri nas, veliko bolj prijateljski. Tutorja kličeš po imenu, da ti svojo telefonsko številko, da ga kadarkoli pokličeš. Resnično je drugače kot v Sloveniji. Tudi na predavanjih je velik poudarek na diskusijah, tako da ne moreš zaspati.«
Univerza ji je od vsega začetka dala dovolj, da je izkoristila svoje potenciale. Njen diplomski film je dobil dve nagradi združenja Royal Television Society, enega najstarejših svetovnih televizijskih združenj, in sicer za najboljše študentsko delo in najboljše dodiplomsko delo. Ni torej presenetljivo, da se je na Otoku odločila še za podiplomski študij, tokrat na univerzi v Bornemouthu, in tudi tokrat je bilo njeno zaključno delo daleč od povprečja, saj je posnela kratki film v 3D-tehniki, ki je tudi prvi slovenski igrani 3D-film. »Bili smo prvi na univerzi, ki smo se lotili takšnega projekta, pa tudi med prvimi v Evropi, vsaj tako so mi rekli na sejmu 3D-filma v Parizu, kjer so bili zelo presenečeni, da so študenti naredili kratki 3D-film,« pravi Rahela. Ko se je skupaj z očetom, sicer snemalcem, lotila projekta, drugega kot to, da za 3D-tehniko potrebuješ dve kameri, nista vedela. Oče jo je seznanil s kolegom, ki se je ukvarjal s stereofotografijo, sama pa je nato navezala stik z Damirjem Vrančičem z Instituta Jožef Stefan. Skupaj so pripravili poseben nosilec za kameri in projekt v Angliji tudi izpeljali. Zaradi tega projekta je v tujini sklenila veliko novih poznanstev in dobila tudi kakšno poslovno priložnost. V Angliji je januarja sodelovala pri pilotnem 3D-dokumentarcu o življenju slonov v Keniji, ki bo predstavljen v Cannesu. Kot pravi, bodo dokumentarec verjetno začeli snemati še letos.
Rahela je v Veliki Britaniji preživela kar nekaj let, zato je potrebovala tudi precej finančnih sredstev, saj država Angležev nikoli ni bila poceni. Za podiplomski študij je v Angliji vzela posojilo, mesečni strošek študentskega doma v višini 400 evrov pa si je krila s štipendijo Agencije za razvoj Posavja. Prav ji je prišel tudi denar, ki ga je zaslužila med študijem v Sloveniji. V Angliji, ko je študirala, ni delala, saj se je, kot pravi, raje povsem posvetila študiju. Tudi pri podiplomskem študiju je za šolnino v višini 5000 evrov vzela posojilo na Agenciji za razvoj kadrov in štipendij, zaradi dveh nagrajenih diplom pa je postala še Zoisova štipendistka. Zdaj je spet v Sloveniji. Ukvarja se z različnimi projekti, za prihodnost pa se ne boji. »Če prideš z diplomo iz Anglije, je to gotovo nekaj vredno,« pravi. Hkrati poudarja, da »moraš biti vseeno samoiniciativen, da si najdeš kakšno priložnost«.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.