10. 9. 2010 | Mladina 34 | Družba
»160 evrov za ves mesec«
Tjaša Vilotič, študentka sinologije in geografije, ki je leto dni študirala na Kitajskem
© Osebni arhiv
»Možnosti za študij so enake kot pri nas: če si sprejet, študiraš brezplačno. Razmere v študentskih domovih pa so druga pesem. V sobi, veliki približno osem do deset kvadratnih metrov, je šest študentov. Tako je bilo vsaj v kampusu, kjer sem bila. Kitajcem so ponoči tudi izklapljali elektriko.« Tako študij na Kitajskem opisuje Tjaša Vilotič, 24-letna študentka sinologije in geografije, ki je leto dni preživela na Univerzi Shandong v mestu Jinan. Za enoletni študij jezika v državi z največ prebivalci na svetu se je odločila, potem ko je dobila kitajsko državno štipendijo. Na razpisu je izbrala tri univerze, ki bi jih želela obiskovati, potem pa so ji dodelili Univerzo Shandong v Jinanu, do katerega iz Pekinga s hitrim vlakom prideš v treh urah. Univerza, kjer je študirala Tjaša, velja za eno najstarejših na Kitajskem, od leta 1980 pa je sprejela že več kot 10.000 študentov z vsega sveta. Študenti imajo tam možnost skleniti ogromno poznanstev.
Čeprav je v Jinanu precej tujcev, to ne pomeni, da jim je okolje kakorkoli prilagojeno: le redko kateri izmed prebivalcev zna angleško, in če prideš povsem brez znanja kitajskega jezika in pisave, se hitro počutiš izgubljenega, saj so na vsakem koraku le kitajske pismenke. Tjaši to ni povzročalo posebnih težav, saj je nekaj znanja pridobila že med študijem na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Doživela pa je drugačen kulturni šok. Kitajci tujce še vedno opazujejo zelo radovedno, pri Tjaši pa so bili še posebne pozornosti deležni njeni kodri. Obstaja še kup drugih stvari, ki jih pri nas nismo vajeni: »Ljudje so sicer zelo prijazni, vendar pa je recimo na cesti popoln kaos, povsem normalno je, da vsi trobijo, obrača se kar sredi ceste. Prehrana je drugačna, pralni stroji perejo z mrzlo vodo. Kitajski študenti se učijo tudi v McDonaldsu, kjer marsikdo ob knjigah celo spi. Vsekakor doživiš kulturni šok, vendar zame ni bilo prehudo, saj sem vse vzela kot velik izziv,« pravi Tjaša.
Sama je na univerzi obiskovala program, posebej namenjen tujcem in temu, da izpopolnjujejo svoje znanje kitajščine. Njen predmetnik so sestavljali konverzacija, slušno in bralno razumevanje ter slovnica. »Vsekakor se tako jezika učiš hitreje, ker se mu posebej posvetiš, poleg tega se, kamorkoli greš, sporazumevaš v kitajščini,« razmišlja Tjaša in pojasnjuje, da bi sicer lahko vpisala tudi dodatne predmete, povezane s kitajsko kulturo, a so zanje veljale omejitve glede števila študentov. Glavni poudarek je še vedno na jeziku, saj je to za sinologe, ko študij končajo, ključnega pomena. Njihove zaposlitvene možnosti so v prevajalstvu in v podjetjih, ki poslujejo s Kitajsko. Teh pa je vedno več.
Ker študij nikoli ni samo sedenje pri knjigah, so del spoznavanja kulture tudi potovanja: »Počitnic smo imeli kar nekaj in vsi smo jih izkoristili za potovanja. Sama sem bila v Xianu, Qingdau, Pekingu, Hainanu in Hongkongu.« Vse to je pomenilo dodatne stroške. S štipendijo Kitajske, ki je znašala 160 evrov na mesec, je lahko plačala študij in poravnala sprotne stroške, šolnine, ki znaša 900 evrov na semester, pa je bila oproščena. In primerjava kitajskega in slovenskega študijskega sistema? »Pri rednem študiju hodiš v iste šole kot Kitajci, imaš pa dve možnosti: vsa predavanja v kitajščini ali delno v angleščini. Kolikor sem se pogovarjala s kolegicami, ki so šle na izmenjavo, pri kateri so imele vsa predavanja v kitajščini, je to zelo zahtevno. So pa menda kitajski študenti zelo pripravljeni pomagati tujcem, če imajo ti težave.«
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.