10. 9. 2010 | Mladina 34 | Družba
AKADEMSKI KAPITALIZEM
Univerza in znanje kot lopata
Dr. Rudi Rizman, slovenski sociolog, Oddelek za sociologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.
© Borut Krajnc
Le nekaj elitnih univerz v Evropi in svetu - žal med njimi ni nobene iz Slovenije - se (še) uspešno upira »merkantilizaciji«, posledica tega pa je, da univerze namesto prejšnjemu »univerzalnemu« vedno bolj strežejo uporabnejšemu »pluriverzitetnemu« znanju. Priča smo usodnemu preobratu, ko je družba skoraj nehala biti predmet znanstvenega raziskovanja, politiki pa so si v njenem imenu uzurpirali to, da zbujajo pomisleke o avtonomiji univerzitetne sfere. Visokošolske ustanove skupaj z raziskovalnim kompleksom čedalje bolj spominjajo na supermarkete, ki, opirajoč se na tržni »maoizem«, strežejo in se udinjajo okusu svojih uporabnikov.
Nacionalne politike in politiki - in to ne glede na svoj levi ali desni pedigre oziroma ne glede na to, ali je vsakokratni visokošolski minister »kemik« ali »filozof«, kot se lahko prepričamo tudi v Sloveniji - ne dajo veliko na avtonomijo univerz. Če pa imajo po kakem naključju to več stoletij prepoznavno kodo evropskih univerz vendarle na jeziku, za njo še zdaleč ne stoji ista vsebina kot nekoč. Pri nas so zadnji dokaz za tako trditev Izhodišča za nacionalni raziskovalni program, katerih pravi naslov, če si pomagamo z Orwellom, bi se moral pravzaprav glasiti Izhodišča za odpravo znanosti in univerz.
Odličnemu poznavalcu univerz Antonyju Lermanu moramo pritrditi, ko ugotavlja, da je prevladujoče obravnavanje univerz in znanja, ki ga lahko pričakujemo od politik(ov), v bistvu barbarsko početje, saj avtonomijo univerz in z njo povezane akademske svoboščine žrtvuje na oltarju analize stroškov in donosov (cost-benefit analysis). Povrh vsega glede na stalno naraščanje števila študentov vlade namenjajo univerzam vedno manj denarja, hkrati pa se vedno bolj povečuje njihov nadzor nad njimi.
Čeprav nočem napeljevati k nerealnim pričakovanjem, pa vendarle dvomim, da bi lahko omenjeno stroškovno merilo dolgoročno prevladalo ali se izkazalo za naprednejše od liberalnega načela avtonomije univerz, ki ima za seboj uspešno opravljene teste v zgodovini. Poskus politikov, da univerze in znanje podredijo svojim predstavam o družbenem inženiringu, bo slej ko prej pripeljal do za družb(e) dragega poraza, kot se je to v preteklosti že večkrat pokazalo na drugih področjih družbenega življenja. Centralizirano in birokratsko menažiranje takih institucij, kot so univerze in druge raziskovalne ustanove, ki duši ustvarjalnost in svobodni duh v njih, brez katerih se od njih ni mogoče nadejati novega znanja, ne more trajati neomejeno.
Študenti, ki so v zadnjih dveh letih v Evropi protestirali proti degradaciji univerz, so se dobro zavedali, pravzaprav so to občutili na svoji koži, da jih omejevanje in nadzor nad univerzami podrejata izpitnemu mehanizmu, ki namesto ustvarjalnih in kritično mislečih posameznikov nagrajuje ravnanja, povezana s tem, kako preživeti. Poleg tega je pretirano eksponiranje študentov na trg namenjeno še drugemu, tokrat neoliberalnemu mehanizmu, tj. discipliniranju študentov, s katerim so oropani za priložnosti in motivacijo, da bi se kritično spraševali o svojem mestu/vlogi v družbi v času odraščanja, ko si mladi ljudje, če se spomnimo zgodovine, praviloma postavljajo radikalna vprašanja v zvezi s tem. Na konferenci v Leedsu, kjer se je razpravljalo o kritičnem stanju evropskih univerz, si zato neki udeleženec ni mogel kaj, da ne bi pripomnil, da se morajo danes tisti, ki se na njih zavzemajo za kritično mišljenje in znanje, skrivati kot svoj čas Anna Frank.
Mnogi so verjeli, vendar so se medtem vrste teh »vernikov« zredčile, da bodo nacionalne agencije za akreditacijo univerzitetnih programov njihovim izvajalcem zagotovile avtonomijo in akademske svoboščine, ki so conditio sine qua non za njihovo integralno uresničevanje. Vendar, kot vse kaže, se je z ustanovitvijo teh agencij samo še okrepil paradržavni nadzor nad njimi in vsakršno omejevanje in predpisovanje, kaj naj bi morale univerze in raziskovalne ustanove početi. Spomnimo se, da je Humboldtov organizacijski model dobrih dvesto let nalagal vladi oziroma državi, da univerze zavaruje pred komercialno in tržno pogojenimi zahtevami ter vmešavanjem javne uprave v njihovo življenje. Z ustanovitvijo agencij so se vlade (države) perfidno odrekle (za)varovanju univerz in tako rekoč pooblastile agencije, da akreditirajo univerzitetne programe na podlagi meril, ki postavljajo v ospredje njihovo ekonomsko upravičenost (impact). S tem je bil narejen usodni ali ključni korak k utrditvi »akademskega kapitalizma« tudi na univerzah.
Za »akademski kapitalizem«, če se opremo na Richarda Müncha, pa je predvsem značilno, da izobraževanje ni več namenjeno ustvarjanju skupnega dobrega, temveč predvsem ustvarjanju zgolj na posameznika omejenega dobrega, to pa lahko odločilno potrdi ali pri(po)zna šele trg (bodisi nacionalni bodisi globalni). Univerze igrajo pri tem podrejeno vlogo, ključno pa prevzame trg kot mediator med izobraževanjem in zaposlovanjem. »Akademski kapitalizem« presoja vse skozi kvantitativni izračun dobičkov, ki jih prinaša investiranje v človeški kapital. Da so univerze zdrsnile na to zanje bizarno raven, so morale biti prej prikrajšane za akademsko svobodo, ki je (bila) nujni pogoj za ustvarjanje idej in znanja brez vsakršnih bistvenih omejitev.
Britansko združenje Akademiki za akademsko svobodo (AFAF) razpolaga s številnimi in prepričljivimi dokazili o tem, da s padcem akademske svobode ne padejo le univerze, temveč se z njim znajdemo tudi na nevarni točki za prihodnost civilizacije. Podobno mnenje je pred nedavnim v manifestu v Maastrichtu izrazilo tudi 20 odličnih evropskih strokovnjakov za izobraževanje, ki so se zavzeli za večjo diferenciacijo med univerzami, ki se posvečajo bodisi izobraževanju bodisi raziskovanju, nadalje za njihovo večjo avtonomijo od vlad oziroma države ter za njihovo prepričljivejšo internacionalizacijo.
Manifest ugotavlja visoko stopnjo korelacije med avtonomijo in dosežki oziroma odličnostjo univerz. Nemški strokovnjaki so pri tem postavljali za zgled primer avtonomije, ki jo uživajo univerze v Veliki Britaniji, v nasprotju s tistimi v Nemčiji. Profesor Peter Gaehtgens, nekdanji rektor berlinske Svobodne univerze in predsednik nemške rektorske konference, je ob tem izrazil mnenje, da bo za uresničenje avtonomije univerz na celini potrebnih vsaj 50 let, pri čemer bo treba dati prednost delu s študenti in skrbi za njihove odlične dosežke.
Pred kratkim je na predavanju na irski akademiji v Dublinu predsednica harvardske univerze Drew Faust opozorila na nevarno oženje zgodovinsko uveljavljenega fokusa univerz, ki naj bi bile namenjene predvsem družbenemu (bolje političnemu) cilju zagotavljanja gospodarske rasti. Privilegiranje sedanjih potreb bi bil račun, izstavljen preteklosti in prihodnosti. Po mnenju Faustove tisto, kar lahko ta čas prepoznamo kot vredno in uporabno, ne bi smelo izpodriniti tistega, kar še nima prepoznavne (merljive) vrednosti oziroma cene. Če se bodo univerze - poučevanje in raziskovanje - financirale tako, da bodo imeli prednost projekti, ki ne bodo tvegani in bodo temeljili na konvencionalnih merilih, potem se lahko univerze poslovijo od tega, da bi še naprej proizvajale novo znanje in znanstvene paradigme. Nazadnje se je Faustova še vprašala, kako lahko od univerz pričakujemo, da bodo ustvarjale novo znanje, če na njih ne bo več prostora za zamišljanje sveta (družbe), ki bo drugačen (alternativa) od tega, v katerem živimo danes.
Uravnavanje univerz(e) na kopito trga ali ekonomskega vira, ki »proizvaja generacije uporabnih strojev namesto kompetentnih državljanov, sposobnih samostojno razmišljati« (Martha Nussbaum), je hkrati zabrisalo, če že ne tudi povsem izvrglo iz njihovega repertoarja vednosti, ki jih ponujajo humanistične vede in umetnost. Na njihovo mesto je stopilo obvladovanje znanja ali, bolje, tehnik, ki so značilne za upravljanje korporacij in poslovnih sistemov. V tem smislu lahko poleg krize univerz in nasploh izobraževanja govorimo tudi o krizi demokracije. Prihodnji državljani, kakršni prihajajo z univerz, so brez močnih emocionalnih in kognitivnih navez(av) na duhovni in vrednostni kapital, ki se je ustvarjal kar nekaj tisoč let, so pa dobro izurjeni v tehnikah branja, ki prinašajo merljive rezultate in ki jih je mogoče ocenjevati s standardiziranimi testi. Ne glede na teoretične in ideološke razlike številni znanstveniki zagovarjajo mnenje, da humanističnih podlag izobraževanja in poučevanja ne bi smeli žrtvovati v korist pridobivanja ozkih tehničnih znanj, ki obljubljajo hitre in praktične rezultate.
Prave in dobre univerze ne podlegajo cinizmu in se tudi ne uklanjajo diktatom delodajalcev, da bi diplomirane študente, namesto da bi jim dajale temeljna znanja in jih naučile (kritično) misliti, usposabljale izključno za konkretna delovna mesta. Univerza oziroma njene fakultete, ki na svojem »teritoriju« ne gojijo kritičnega mišljenja, si ne zaslužijo tega imena. Prav tako moramo to trditev razširiti na univerze, na katerih ne morejo ali nočejo zavarovati akademske svobode. Mary Evans v knjigi s povednim naslovom »Killing Thinking« (2004) nagovarja h gojenju kritičnega mišljenja zunaj okopov univerz, ki tega več bodisi ne znajo ali to zavračajo. Ob tem napoveduje, da bo prvi korak k resnični demokratizaciji univerz narejen takrat, ko se bodo prihodnje generacije študentov in tudi profesorjev odvrnile od njih.
Čeprav se univerze ne morejo povsem izogniti nalogi kariernega usmerjanja študentov, je usposabljanje za veščine (training) prej naloga delodajalcev samih, saj bi morali bolj kot izkušnje znati ceniti potencialno usposobljenost (znanje) študentov - se pravi tisto dosti pomembnejšo podlago, ki pozneje omogoča usposabljanje in opravljanje različnih delovnih veščin v njihovi večdesetletni delovni dobi. Ko je o problemu izobraževanja in pridobivanja veščin razpravljal rektor Jesus Collegea na Oxfordu lord Krebs, ga je duhovito ponazoril s trditvijo, da so bili starši zelo zadovoljni, ko so v predmetnik vpeljali spolno vzgojo, da pa bi se zagotovo uprli, če bi jo nadgradili še s spolno prakso.
Po dobrih desetih letih uveljavljanja bolonjske prenove je zanjo mogoče reči, da je medtem postala ujetnica paradoksa. Ključni in izvirni cilj Deklaracije iz Bologne (1999) je bil vzpostavitev širšega evropskega okvira v izobraževanju in raziskovanju, ki bi spodbujal mobilnost na teh dveh področjih ter omogočal primerljivost pridobljenih univerzitetnih spričeval. Tisto, kar smo dobili, pa je v neposrednem nasprotju s cilji omenjene deklaracije: zaradi skrajšanega študija (zmanjševanje stroškov!) se slabo piše študentski (in s tem tudi profesorski) mobilnosti, poleg tega smo priča novi hierarhiji pri podeljevanju diplomskih nazivov, ki je sprta s cilji demokratično zasnovanega izobraževanja in politike zaposlovanja. Od zgoraj in mimo univerz zasnovano ter vsiljeno transnacionalno integracijo (standardizacijo) nacionalnih izobraževalnih institucij spremljajo tudi razdiralni procesi dezintegracije na nacionalni ravni.
Ministri za visoko šolstvo se sicer izgovarjajo, da gre pri tem za »tehnične napake«, ki so jih zakrivile same univerze, vendar je to za lase privlečen izgovor. Sedanji ministri ali njihovi nasledniki se bodo morali slej ko prej ukvarjati s tistimi strukturalnimi problemi, ki so pripeljali do razvrednotenja in demontaže evropskih univerz in o katerih je govor v tem prispevku. Ob praznovanju omenjene desetletnice je zato ugledni Frankfurter Allgemeine Zeitung že v naslovu svojega glavnega prispevka poudaril, da se je »bolonjski balon razpočil«.
Sedaj je seveda težko napovedati, kako se bodo univerze izvile iz primeža naraščajoče hiperspecializacije znanja, ki ji ni videti konca in ki je odgovorna za produkcijo študentov in hkrati z njimi tudi profesorjev z močno zoženim horizontom ali obsegom znanja. Najmanj, kar lahko rečemo za (pre)več univerz, je, da so postale v strukturnem smislu neodgovorne ali v najslabšem primeru slepe za svoje družbeno okolje in da jih nezanesljiva prihodnost, ki jo pomagajo soustvarjati, niti pretirano ne vznemirja. Prav tako se večina izmed njih ne sprašuje več, kakšna sta njihova vloga in odgovornost pri soustvarjanju demokratične družbe. Če bodo hotele univerze postati del rešitve, namesto da ostajajo del problema, se bodo morale posloviti od skrajne specializacije znanja in se, nasprotno, opreti na za univerze primernejši kognitivni pluralizem. To z drugimi besedami pomeni visoko ali vsaj višjo stopnjo refleksije in prepričljivo zasidranost v metodološkem in teoretičnem obvladovanju/poznavanju informacij in znanja, ki se bo odvrnilo od novodobnega slepila, da je znanje uporabno enako kot lopata.
Pri tem je ključno, če si sposodimo trditev Gesine Schwan, da univerze svojim učiteljem in predvsem študentom omogočijo suvereno delovanje, ki s spremljajočo samorefleksijo med drugim omogoča, da se oblikujejo v soodgovorne in suverene moralne osebnosti. Najslabše, kar se lahko zgodi visokošolskemu izobraževanju, je, da bi ali da so njegovi produkti postali blago ali stvar veljave, kar bi šlo na roko Nietzschejevi sarkastični pripombi o izobraženem filistru. Seveda ne obstaja nič takega, kot je totalno znanje. Napredovanje od poznavanja dejstev ali informacij k znanju je sočasno povezano s procesom pridobivanja gotovosti o spoznanju, ki paradoksalno vključuje tudi načelo negotovosti (uncertainty) pridobljenega znanja in njegovo prav tako omejeno veljavnost. Pravzaprav je šele pripoznavanje kritične negotovosti eden od najprepričljivejših dokazov za napredovanje pri našem razumevanju. Vsaka druga pot vodi k tistemu, kar je Thomas Mann poimenoval »z ničimer omejeno krčenje misli in duha«.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.