Jani Kovačič

16. 9. 2010  |  Mladina 37  |  Družba

Paberkovanje ob druženju nezdružljivih

Uganka za oberkrainerofile: v katerem jeziku so prepevali po germanskih deželah Avseniki, ti ambasadorji slovenske glasbe?

Jani Kovačič, kantavtor, profesor filozofije

Jani Kovačič, kantavtor, profesor filozofije
© Borut Peterlin

Neverjetno, kako različni predstavniki žanrov prisegajo na Glasbo. Od popevkarjev, rokerjev, hevimetalcev, hip-hoparjev do jazzistov in klasikov. Kakšna enodušnost je vela iz vseh muzikusov ta teden. Vsem glasba toooliko pomeni in brez nje ne morejo živeti. Od nje pa tudi ne.
Ljudje XXI. stoletja ne iščejo v glasbi sporočila, prav tako se več ne identificirajo z žanri in stili, kot tudi intenzivno ignorirajo socialna sporočila - glasba je le zvočna kulisa. Gre za paradoks: ljudje se s slušalkami ščitijo, da ne bi kaj slišali. Vsem tem kokonom vise žnore z glave, večina preglasno govori žici intimne stvari, ki jih hočeš nočeš moramo slišati. Glasba dela minevanje znosno ali še bolje: v stanju aktivne nezbranosti se nam zdi, da v teh hipih čas ne teče, in napolnimo lastno praznino s frekvencami. Stalno ponavljanje pa napravi iz minevanja recikliranje. Vsa umetniška dela so izgubila svojo avro, postala so le množični produkti permanentnega ponavljanja, kjer šteje za uspeh le število ponovitev. In sem sodita glavna vira - radio in TV. Zavzeti je treba medij - ki te lahko do onemoglosti reciklira, kajti posameznika zaradi gneče ponudbe ni mogoče tako zlahka kontrolirati, a zato je treba z njim manipulirati. Prav vseeno je, kdo in v kakšnem jeziku, kajti ne manipuliramo z vsebino, ampak z dostopi do nje. Te dostope imenujemo mediji.
Radio je nekoč imel monopol nad predvajanjem glasbe, zato so bili uredniki bogovi, ki so oživljali in pokopavali. A lej ga, zlomka ekonomskega! Da lahko kupiš, moraš plačati. In potem se v imenu poslušljivosti, ratinga itd. začno priklanjat fantomom občih trendov in povprečnosti. Ta slednja je izjemno varna - ščiti te pred šefi in ničesar ni za poočitat, saj famozni statistično povprečni poslušalec stoji za teboj. Zato seveda uredniki potrebujejo iluzijo svobode, nikakor pa ne svobode same, saj bi se morali zanjo boriti in se dokazovati. Urednikom in lastnikom medijev je pogodu, da imajo čim manj nadrejenih predpisov in čim več posplošenih neobvezujočih mnenj. Skratka razlogi za in proti niso artikulirani. Vsi se zatekajo v postmoderni subjektivizem in razčustvovanost.
Estetika je postala bojišče okusov, ki so vsi historično pogojeni, predvsem ideološko, a kar nekaj jih je še bolj prefriganih - religiozno, čeprav vsak trdi, da gre za osebno skušnjo. Kaj je lepo? Kaj je dobro? To so danes ekonomska vprašanja z vsem balastom vred. V prejšnjem sistemu so bila to politična vprašanja. V prejšnji državi so slovenski VIS-i peli srbohrvaško. Vsi so razumeli argument številčnejše publike, čeprav zadnja desetletja bivše države ni noben maloštevilni slovenski poslanec v Beogradu govoril slovensko. Ekonomija, ekonomija ... Sicer pa uganka za oberkrainerofile: v katerem jeziku so prepevali po germanskih deželah Avseniki, ti ambasadorji slovenske glasbe?
Slovenščina je postala ekonomska kategorija pri nas, ker je zakonsko zaščitena. To je možno le, če imate mehanizme zaščite, ki se mu reče država. Zamejci so zgled brez zaščite. So se morda glasbeniki, ki večinoma preigravajo tuje hite, da preživijo, zavedeli pomena slovenščine? Ne, treba je le izkoristiti vse možne finančne vire - tudi slovenstvo.
Vendar je nujno, da slovenski mediji vrte čim več slovenske glasbe - drugi je ne bodo. Otroku moramo pomagati, da shodi. Kdor predvaja glasbo - mora to plačati. Pa spet ekonomija: če se vrti slovenska glasba, ostane denar doma; ako se vrti tuja - odteka v inozemstvo. In če ostane doma, je več možnosti, da se vloži v razvoj, v proizvodnjo. Vsem je jasno, da nobena velika internacionalna založba ne bo vložila denarja v slovensko pojoči bend - za slovenščino moramo skrbeti sami. Slovenščina je enakopraven jezik EU. Več ne bomo dobili, vse ostalo moramo narediti sami. Na vseh javnih ustanovah lahko zasledimo zapise v angleščini, kajti to je pri nas nedvomno najbolj razširjena manjšina. Nobena tuja družba ne bo vlagala denarja, predvsem pa ne dobičkov, v kupljene slovenske filiale, zlasti ne v njihovo širše socialno-komunalno okolje. Če hočemo imeti svojo povrtnino, moramo obdelovati vrt. Če imamo svojega, je ceneje. Ne pozabite, da na svetu vlada kultura & umetnost prevladujoče ekonomije.
Ampak kaj pa pričakujete od medijev, ki jih srbska turbo diva tako zlahka povozi pred svojim koncertom? Zakaj se na teh plakatih ne pojavijo napisi Srebrenica? Imamo medije brez ksihta in načel. »Bolje slabi zakoni kot nobeni,« je davno davno dejal Sokrat. Mediji odgovarjajo, da ni dovolj kvalitete v slovenski glasbi. S tem kažejo svojo frivolnost in omejenost. Danes je lažje kot kadarkoli dobiti ustrezne informacije. A kaj ko je vse itak mimogrede in začasno. Ta začasnost vedno postane večna. Umanjka artikulacija in umanjka argumentacija. Vsa kritika se omeji na to, da se nekateri izvajalci pač ne vrtijo. Kvote ne rešujejo tega problema. Ignorantia victoria est!
Preveč je tudi sprenevedanja med glasbeniki, da bi jih resno jemali. Večina ima popolnoma nedomišljen odnos do jezika. Res je, da ni kritike. In tako stanje samovšečnosti jamrajočega slovenskega duha vlada. Žal kulturniki kot umetniki reagirajo užaljeno in zgolj sentimentalno - kot v žajfastih nadaljevankah: lahko samo hvališ ali pa ignoriraš. Prepiri so me pregnali iz SAZAS-a. Takrat sem še zaupal Pravilniku. Pa sem hitro dojel, da ta velja tako, kot se interpretira, ali še bolje - kdo ga interpretira. To je odvisno od položaja in nikoli od argumentov. Naj parafraziram Aristotela - na zakone se vedno sklicujejo šibkejši. A prepiri so bile same drobnarije in egoizmi vseh sort! Skratka, boj za privilegije. In v teh par letih se ni kaj dosti spremenilo. Zanimivo: na pomoč v boju z mediji se kliče država, ki je, če se le da, izigrana. Država sprejema to igro, trznila je in napisala Zakon o medijih. Tisto, o omejitvi reklam, tisto je za medije problem. Tole s slovenščino je zanje pljunek v morje. Ko se začne govoriti o poslanstvu, se v bistvu govori o njegovi ceni, samo da so pojmi splošnejši.
Kdaj se danes posluša glasba? V avtu, pri jedi, na džogingu ... Na koncerte se hodi poslušat znane skladbe. Mladi poslušajo 30 let staro tazaresno muzko, a v bistvu jim je precej vseeno. Vzamejo, kar je najlažje dostopno, kar je priročno. Kakšne novosti neki? Harmonsko je treba biti predvidljiv, tekstovno prevladuje metafizika najstniške sobe, produkcijsko gre za kupljene obrazce. Kako omejiti povprečnost in izločiti podpovprečnost? Ter kako predvajati presežke? Najmanj deset (10) odstotkov mora obsegati slovenska glasba, piše v zakonu. Naj to velja tudi za klasične koncerte? In opere? Od izvajalcev publika zahteva le njihov hit. Tega slišijo tolikokrat, da popolnoma otopi kritičnost in prek bombardiranja postane sprejemljiv, saj drugače znoriš. Akustičnega nasilja in onesnaženja smo se morali navaditi, postali smo celo odvisniki. Vsak piknik ima svojo glasbo in do kod seže, do tam veljajo njihova pravila. Gre za simbolno okupacijo prostora. Kako že piše v zakonu? Določbe tega člena ne veljajo za radijske programe madžarske in italijanske narodne skupnosti.
Pa gremo drugače: predlagam 5 % glasbe, ki jo producirajo narodnostne skupnosti, in 40 % slovenske glasbe, 20 % angloameriške, 20 % evropske in 20 % ostali svet, kar znese skupaj točno 105 %. Ali 2,67 % italijanska manjšina, 2,67 % madžarska manjšina, slovenska manjšina 37, 98 %, angleška manjšina 9,07 %, afriški študentje 3,2 %, ex-yuga 13,133 %, vzhodna Evropa 4,87 %, zahodna Evropa (brez Ibize) 14,65 %; kar znese 97,863 %. Je pametnemu dovolj ali nadaljujemo?
Bil je kongres glasbenikov, na katerega nisem šel, kajti bil je v Cankarjevem domu, tem hladnem marmornatem zaklonišču slovenske kulture. 10 % je premalo, za 50 % nimamo produkcije. Kaj zdaj?
Ko sem nastopil na prvem štrajku zdravstvenega osebja, so še držali skupaj zdravniki in bolniške sestre. Pa sem jih nagovoril, naj gredo svoje zahteve oddat tedanji ministrici. Vsi so se oddahnili, ker je bila na službeni poti v tujini. Danes je v zdravstvu precej drugače.
Pa naj še dregnem v najbolj zavozlano - avtorske pravice. Tale mantra bo uničila umetnost in glasba ne bo izjema. Urejanje tega področja dela iz kreacije le delček proizvodnega procesa. Samo še bele halje manjkajo. Iskanje plagiatov bo glavni posel brezpogojne zaščite. In vsako žvižganje bo že sazasizirano. Ne bo več časa za ustvarjanje, čas bo le še za prepir in kontrolo.
Za konec: edina resnica, ki jo medij govori, je - da je, da obstaja, vse ostalo je fikcija.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.