16. 9. 2010 | Mladina 37 | Družba
Hudo, Hudeje, najhudeje
Hudojčki, bizarni izdelki, ki jih vsak teden predstavljamo v Mladini, so dočakali drugo dobrodelno dražbo
Saša Eržen z dežnikom za pse in Boštjan Napotnik - Napo z napihljivim okvirjem za slike
© Borut Peterlin
»Pazite, to niso neki bedni klinčki, to je cimet,« je občinstvo opozoril Boštjan Napotnik - Napo in pomahal z natikači številka 39, narejenimi iz cimetovih paličic. »Ampak če vam niso všeč, jih lahko recimo skuhate v kompotu,« je nadaljeval. In bil je prepričljiv. Ena od poslušalk je dvignila roko. »Prvič ... drugič ... tretjič. Prodano.« Dežnik za sprehajanje psa je zbudil še več radovednih pogledov. Videti je bil kot navaden dežnik, le da bi ga bilo treba v dežju namesto navzgor držati navzdol, pač nad štirinožnim prijateljem. In če nimate psa? Ni panike. »To je dežnik, zaradi katerega se vam splača kupiti psa!« je ugotovil Napo. In potem: »Prodano.« Še ena poslastica je bil napihljivi okvir za slike. »Z njim lahko tudi plavate in skozenj gledate ribe. Lahko ga zaflikate. Ker lesenega ne morete. Ima pa tudi zlat efekt in zato lahko vanj vtaknete sliko Zlatka Dedića ali pa Zlatana Ljubijankića.« »Prodano.« Potem je bil tu še komplet sedmih različnih brkov za vsak dan v tednu. Napo je takoj ugotovil, da takšen set očitno že uporablja Jane Štravs, ki je sedel v občinstvu, a kaj, ko vsak dan nosi le petkov model. Sedmerice brkov nazadnje kljub vsemu ni kupil priznani brkati fotograf, temveč visoko noseča predstavnica nežnejšega spola, ki je voditelju pojasnila, da jih ne kupuje zato, ker bi pričakovala fantka, temveč jih želi zase. Voditelj dražbe je ob tem le hudomušno pripomnil: »Aha, torej ministrica za obrambo ne bo več edina ženska z brki v državi.«
Občinstvo, ki se je v nedeljo popoldne zbralo pred pisano hiško ljubljanskega lokala Sax Pub, je torej kupovalo skrajno čudne predmete. Takšne, za katere si marsikdo ne bi vzel niti sekunde časa in zanje ne bi bil pripravljen odšteti niti centa. A šlo je za dobrodelni dogodek, poleg tega pa so ti predmeti res vredni pozornosti. So namreč presežek ali dno potrošniške družbe, odvisno od interpretacije. So tisti neverjetno nepotrebni, smešni ali celo butasti predmeti, o katerih lahko, četudi smo še tako vajeni neprestanega bombardiranja z novimi in novimi izdelki, rečemo le: »Ej, hudo!« In takšne bizarne presežke potrošništva že osmo leto v Mladinini rubriki Hudo, ki domuje v Provokatorju, našem tedenskem pregledu kulturnega dogajanja, predstavlja Saša Eržen. V vsem tem času je razvila izostren nos za detektiranje teh predmetov, po domače hudojč-kov, in doslej jih je popisala že okrog 500. »Vsi me sprašujejo, kje jih dobim, a takšne izdelke najdemo v vsaki trgovini. Morda jih, če smo pozorni nanje, le prej opazimo. Da bi jih zmanjkalo, me pa ne skrbi. Neumnost je konstanta,« pravi Saša. Mnoge od teh predmetov je leta hranila doma, a ker se je na nekaterih nabiral prah, je šel prvi paket hudojčkov leta 2005 na dobrodelno dražbo. Zdaj, ob osemletnici rubrike, smo dočakali drugo takšno dražbo.
Ni naključje, da je ta intimno-družinsko-prijateljski dogodek spet vodil Napo, saj ni le izvrsten improvizator, temveč tudi lastnik glasu iz TV-prodaje, ki je sama prava zakladnica nepotrebnih izdelkov. Tokrat sicer ni bil naprodaj noben biser TV-prodaje, so se pa med 50 izbranimi hudojčki znašli nepogrešljivi izdelki za moške (slikanica za mačote) in ženske (nedeljski balzam za deviško kvaliteto ustnic, obešalnik za torbice), uživaški pripomočki (nogavice za masažo podplatov, masažni prstan) ali pa nujne gospodinjske potrebščine (urejevalec nogavic). Na voljo so bila tudi zdravstvena pomagala (kašljajoči pepelnik), morilska orodja (past za polže, lopar za eksekucijo insektov) in glasbeni inštrumenti (ura za kuhanje testenin, ki predvaja odlomke iz oper, nevidna kitara). Enega izmed slednjih, komplet svinčnikov, ki sta obenem tudi bobnarski paličici, je kupil skladatelj Mojmir Sepe in zbranim povedal, da je to lep spominek ob 50-letnici ljubljanskega jazz festivala. Dražiti je bilo mogoče še športne rekvizite, denimo kolebnico na baterije ali pijanski »človek ne jezi se«, največ pozornosti pa je pritegnil komplet treh modelčkov za piškote v obliki Adidasovega logotipa, ki jim je bil priložen zapis, da so starši ustanovitelja korporacije Adidas Adija Dasslerja pravzaprav želeli, da bi sin postal pek in ne proizvajalec športnih izdelkov. Ko so prišli na vrsto piškotni modelčki, so ponudbe hitro švignile v višave in voditelj dražbe se je pošalil: »In zdaj se Adi Dassler v grobu obrača in se sprašuje: Zakaj nisem postal pek, da bi moji izdelki dišali in ne smrdeli?« Kaj bistveno več mu ni uspelo dodati, saj se je medtem tudi sam spustil v srdit boj zanje in nazadnje, ko se je ponujena cena ustavila pri rekordnih 35 evrih, mu je moral lastnik Sax Puba Ljubo priznati premoč. Adidasove piškote bo poslej pekel Napo.
Ko se je nad obrežje Ljubljanice spustila tema in so šli otroci »že spat«, se je na dražbi znašlo tudi nekaj žgečkljivih predmetov, vendar lizika, ki jo lahko hkrati ližeta dva, šablona za intimne frizure v obliki srčka, parfum z imenom Vulva in čokolada za body paint, ki pride še posebno prav, »če se vam ne da vsakič znova taliti Gorenjke«, nekoliko presenetljivo niso našli novih lastnikov. No, vsaj ne javno. Kasneje, ko se je dražba uradno končala, pa je Saša mimo radovednih pogledov prodala vsaj enega od njih, in sicer parfum. Lastnika sta post festum našla tudi dva druga prej neprodana hudojčka, riba prerokovalka in čaj, ki ga nabirajo opice. Zadnje štetje je pokazalo, da se je dražba končala s 336 evri izkupička.
In kdo bo dobil zbrana sredstva? Izkupiček prve tovrstne dražbe je pripadel grafitarski skupini ZEK Crew, tokrat pa ga bodo dobili otroci iz romskega vrtca v naselju Hudeje pri Trebnjem. Kot pravi Saša, se je tako odločila zato, ker ima Rome, podobno kot grafitarje, marsikdo še vedno za hudodelce. »A ti otroci res potrebujejo pomoč. Vrtec je odprt eno leto, in ker je črna gradnja, prihodnost objekta ni povsem jasna. Tudi sicer jim prav pride kakršna koli oprema in z ravnateljico sva se dogovorili, da jim z zbranimi sredstvi kupimo leseno lutkovno gledališče, ki jim bo prišlo zelo prav pri učenju slovenskega jezika.« Naključje je hotelo, da se je ime romskega naselja idealno zlilo z imenom rubrike Hudo. Hudo, Hudeje ... če ni to najhudeje.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.