23. 9. 2010 | Mladina 38 | Svet
Nimamo pravice obupati
Radži Surani, vodilni palestinski odvetnik za človekove pravice in direktor Palestinskega centra za človekove pravice
Radži Surani govori počasi in premišljeno, njegove besede so težke. Star je 57 let in je več kot polovico življenja posvetil pravu in človekovim pravicam. Zaradi odvetniškega dela so ga izraelske okupacijske sile leta 1979 zaprle za tri leta. V zaporu so ga mučili. Po izpustitvi se je takoj vrnil k pravu. Odprl je odvetniško pisarno in se posvetil pravnemu boju proti kršitvam človekovih pravic zaradi izraelske okupacije. Posebej se je posvetil primerom palestinskih zapornikov v izraelskih zaporih. V njegov dom in pisarno sta redno vdirali izraelska vojska in tajna služba. Leta 1985 so ga spet aretirali in zaprli za pol leta. Mučili. Nato spet leta 1986. Leta 1988 so ga brez vsakršne obtožnice zaprli za šest mesecev. V njegovem primeru sta posredovala Amnesty International in Ameriško nacionalno pravno združenje.
Po vzpostavitvi palestinske uprave leta 1994 se je zaradi kritiziranja kršitev in omejitev človekovih pravic, ki si jih je ta dovolila, zameril še njej. A vseskozi je vztrajal v svojem zagovoru vladavine prava in spoštovanja človekovih pravic. Njegovo vztrajno delo je bilo nagrajeno s številnimi mednarodnimi nagradami in priznanji. Ta stojijo na policah v vitrini za njim, ko sedi za mizo v svoji pisarni v Gazi. Morje je nekaj sto metrov stran. Podobno kot svoboda za ljudi, ki živijo tam. Vmes pa je še vedno izraelska vojska.
Več kot 30 let ste odvetnik v Palestini. Ukvarjate se s človekovimi pravicami. Kršene so bile vaše človekove pravice. Se je narava kršitev človekovih pravic z leti spremenila?
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
23. 9. 2010 | Mladina 38 | Svet
Radži Surani govori počasi in premišljeno, njegove besede so težke. Star je 57 let in je več kot polovico življenja posvetil pravu in človekovim pravicam. Zaradi odvetniškega dela so ga izraelske okupacijske sile leta 1979 zaprle za tri leta. V zaporu so ga mučili. Po izpustitvi se je takoj vrnil k pravu. Odprl je odvetniško pisarno in se posvetil pravnemu boju proti kršitvam človekovih pravic zaradi izraelske okupacije. Posebej se je posvetil primerom palestinskih zapornikov v izraelskih zaporih. V njegov dom in pisarno sta redno vdirali izraelska vojska in tajna služba. Leta 1985 so ga spet aretirali in zaprli za pol leta. Mučili. Nato spet leta 1986. Leta 1988 so ga brez vsakršne obtožnice zaprli za šest mesecev. V njegovem primeru sta posredovala Amnesty International in Ameriško nacionalno pravno združenje.
Po vzpostavitvi palestinske uprave leta 1994 se je zaradi kritiziranja kršitev in omejitev človekovih pravic, ki si jih je ta dovolila, zameril še njej. A vseskozi je vztrajal v svojem zagovoru vladavine prava in spoštovanja človekovih pravic. Njegovo vztrajno delo je bilo nagrajeno s številnimi mednarodnimi nagradami in priznanji. Ta stojijo na policah v vitrini za njim, ko sedi za mizo v svoji pisarni v Gazi. Morje je nekaj sto metrov stran. Podobno kot svoboda za ljudi, ki živijo tam. Vmes pa je še vedno izraelska vojska.
Več kot 30 let ste odvetnik v Palestini. Ukvarjate se s človekovimi pravicami. Kršene so bile vaše človekove pravice. Se je narava kršitev človekovih pravic z leti spremenila?
Ko je bilo izdano Goldstonovo poročilo, se je zdelo, da se je nekaj spremenilo. Sedaj je ta občutek veliko šibkejši. Je iz vašega zornega kota Goldstonovo poročilo kaj spremenilo?
Že leta 2006 ste dejali, da je Izraelu z ločitvijo Zahodnega brega od Gaze uspelo možnost palestinske države zmanjšati na nič. Kako danes gledate na načrt palestinskega premiera Fajada, da bo do prihodnjega leta zgradil palestinsko državo?
Imate občutek, da se kaj dogaja, je čutiti odpor, s katerim bi bilo mogoče doseči, da bi se sedanje razmere spremenile? Preživetje posameznika tu se zdi že samo po sebi odpor, toda ali obstaja kaj, s čimer bi bilo mogoče zagotoviti več kot le preživetje?
A rekli ste, da je odpor dolžnost, če si svoboden. Kolikšna je sploh tukajšnja svoboda?
Govorili ste o svojem otroštvu; to je določilo pot, ki ste jo ubrali. Kakšno prihodnost ustvarjajo okoliščine, v katerih danes odraščajo otroci v Gazi?
Kaj vam daje upanje?
Imate zaveznike? Prijatelje?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.