TANJA VENIŠNIK

30. 9. 2010  |  Mladina 39  |  Družba

Solidarnost v akciji

Prostovoljci iz Anglije, ZDA, Irske, Norveške in Slovenije smo sodelovali pri »satelitskem« projektu pleskanja druge začasne šole, enem izmed projektov ameriške prostovoljske organizacije Hands on Disaster Response

Na strehi baze je »spalno naselje«, priporočljivo pa je, da se šotori postavijo na betonske bloke, da ob močnejšem deževju vanje ne vdre voda.

Na strehi baze je »spalno naselje«, priporočljivo pa je, da se šotori postavijo na betonske bloke, da ob močnejšem deževju vanje ne vdre voda.
© TANJA VENIŠNIK

Bilo nas je sedem prostovoljcev, ki smo 12. julija letos v plitvini karibskega morja v kraju Bellevue nedaleč od mesta Leogane na Haitiju po napornem delovnem dnevu skušali s sebe sprati umazanijo ter različne odtenke zelene in roza pleskarske barve. Ko so bila telesa za silo umita, smo ostali v vodi in se z minuto molka spomnili, da je pred pol leta med katastrofalnim januarskim potresom po podatkih misije Združenih narodov umrlo več kot 230 tisoč ljudi. Prostovoljci iz Anglije, ZDA, Irske, Norveške in Slovenije smo sodelovali pri »satelitskem« projektu pleskanja druge začasne šole, enem izmed projektov ameriške prostovoljske organizacije Hands on Disaster Response (HODR oz. od 31. avgusta All Hands Volunteers), ki že od marca letos deluje v Leoganu, dve uri vožnje od Port-au-Princea. Leogane je obmorsko mesto s 180 tisoč prebivalci, od katerega je po potresu ostalo bore malo, saj je bilo 90 odstotkov mesta povsem porušenega, 30 tisoč ljudi pa je umrlo. Baza HODR-a, v kateri je julija živelo več kot 120 prostovoljcev z vsega sveta, je v bivšem nočnem klubu, gromozanski nedokončani betonski stavbi. Le nekateri deli stavbe imajo streho, tako da se dejansko živi na prostem. Večina prostovoljcev živi v šotorih, postavljenih na ravni strehi, ki je brez odtokov, zato se ob močnih deževjih na nekaterih mestih spremeni v plitev bazen. V pritličju je notranje dvorišče s kuhinjo, stranišči, provizoričnimi prhami na odprtem, pisarno in prostorom s pogradi. Za stavbo je skupna logistična baza (Joint Logisitic Base - JLB) več nevladnih organizacij, kot so Habitat for Humanity, Canadian Red Cross, Cooperative Housing Foundation (CHF) in še nekatere druge, kjer se na varnem in neporušenem prostoru izdelujejo in skladiščijo začasna prebivališča. Okoli 15 odstotkov začasnih prebivališč, ki naj bi jih zgradili na Haitiju, bo izdelanih ravno v skupni logistični bazi. Baza meji tudi na kamp za začasno razseljene osebe, do začetka avgusta pa je bila v bližini še bolnišnica na prostem, a je zaradi pomanjkanja sredstev nehala delovati.
HODR je ena redkih tovrstnih organizacij, ki prostovoljcem ne zaračunavajo pristojbin in ki brez odvečne papirologije ter dolgotrajnih in zapletenih postopkov sprejemajo prostovoljce z vsega sveta. Navadno je treba zgolj poslati e-pošto (roko na srce, projekt na Haitiju je polno zaseden že do januarja 2011), priti na kraj projekta, delo pa je poplačano s tremi, sicer skromnimi, obroki na dan, pitno vodo in z osnovno namestitvijo ter bogato in za večino prostovoljcev nepozabno življenjsko izkušnjo.
Po potresu so na Haiti začeli dreti predstavniki najrazličnejših nevladnih organizacij in trume prostovoljcev, tako da je bolj kot kadarkoli prej postal veliko igrišče takih organizacij. V zvezi z delovanjem teh organizacij, prav tako v zvezi s »prostovoljskim turizmom« je pogosto slišati najrazličnejše očitke in včasih so, žal, utemeljeni. Toda primeri dobrih praks, ki jih ni malo, kažejo, kako izjemno pomembno je delovanje nevladnih organizacij in s tem povezano prostovoljstvo. Kot sem se julija prepričala tudi sama, je slika lahko popolnoma drugačna, pa čeprav za zdaj zgolj na mikroravni oziroma na ravni neke lokalne skupnosti.
Delovni dan prostovoljcev HODR-a se začne ob pol osmih, takrat se večina prostovoljcev na tap-tapih (lokalni naziv za manjše tovornjake, glavno javno prevozno sredstvo na Haitiju), ki se šibijo pod težo samokolnic, lopat, macol, rezalnikov za železna ogrodja in drugega orodja, odpravi na vsakodnevno odstranjevanje ruševin po domovih in šolah v Leoganu in okolici. Julija je vročina ob osmih zjutraj večinoma že neznosna in z marsikaterega delovišča, ki je brez sence mangovcev, že v dopoldanskem času zaradi izčrpanosti in dehidracije pošljejo na bolniško kakega prostovoljca. Toda odstranjevanje ruševin, to je zgolj eden izmed projektov, ki jih izvaja HODR, je zelo pomemben del zagotavljanja pomoči. Gre za začetni korak; cilj je prebiti se skozi kupe ruševin in stavbo očistiti do temeljne plošče, tako da se družinam čim prej omogoči vrnitev v razmeroma normalno življenje in to, da se vrnejo na svoje ter na čistih temeljih postavijo bivalne šotore ali druga začasna prebivališča. Velika večina ljudi zdaj živi v kampih za začasno razseljene osebe ali v iz lesa, pločevine in ponjav zbitih kolibah med ruševinami, brez elektrike in sanitarij. Veliko stavb stoji na mestih, nedostopnih za večje stroje, tako da je ročno odstranjevanje ruševin edina možnost, da se delo opravi. Večina lokalnega prebivalstva si plačila odstranitve ruševin ne bi mogla privoščiti, veliko je družin, za katere že nakup zgolj lopate in samokolnice pomeni nepredstavljiv izdatek. Ciljne družine so tiste ranljivejše, družine s samo enim od staršev ali družine z nosečnicami in majhnimi otroki ali s starejšimi družinskimi člani.
Do sedaj je bilo očiščenih okoli 120 hiš za 170 družin oziroma 800 ljudi. Včasih, ko tekaš po delovišču in v nedogled izmenično polniš samokolnice in jih odvažaš, se vse skupaj zdi kot Sizifovo delo. Stavbe na Haitiju so večinoma zgrajene iz betonskih blokov. Če je stavba večnadstropna, je treba z macolo razbiti vsako sesedeno nadstropje, razrezati železno ogrodje, ruševine pa odstraniti in postopek ponavljati, dokler ni očiščena temeljna plošča. Pogosto se zgodi, da se ob delovišču zbirajo mimoidoči, med katerimi so tudi dela povsem sposobni, krepki moški, vendar samo postavajo naokoli in dajejo pripombe. Če po naključju kateri od prostovoljcev pade, to navadno sproži salve smeha in vpitje: »Blanc tombe, blanc tombe!« (belec je padel, belec je padel), vendar se zdi, da je padanje na Haitiju brez primere smešen dogodek, tako da smeha ne gre jemati osebno. Hkrati ni težko razumeti, da delo zaradi tega postane tudi precej frustrirajoče in da so dnevi, ko se vprašaš, pa kaj vendar delam v tem zakotju na drugem koncu sveta. Toda izkušnje s številnimi lokalnimi prostovoljci, lastniki stavb ali njihovimi sosedi so tudi pozitivne in navdihujoče.
Eden takih primerov je zasebni vrtec Nicole, v katerem je bilo pred potresom v varstvu približno 75 otrok, starih od tri do pet let. Na srečo v dvonadstropni betonski stavbi z osmimi učilnicami, s knjižnico in z jedilnico med potresom ni bilo nikogar, tako da vrtec, ki se je hipoma spremenil v kup ruševin, pod seboj ni nikogar pokopal. Toda otroci so ostali brez varnega prostora za učenje in igranje, številni starši pa si po potresu tako ali tako niso več mogli privoščiti, da bi otroke pošiljali v vrtec. Zato se je ravnatelj vrtca, Jackson Casimir, odločil, da staršem do konca tega šolskega leta ne bo zaračunaval šolnine in stroškov prehrane, pouk pa se je nadaljeval na prostem, in sicer pod šotorskimi krili ob samem delovišču. Tri tedne, kolikor je trajalo odstranjevanje ruševin, so otroci vadili francoščino in peli pesmice ob zvokih razbijanja betonskih blokov in praskanja lopat, ravnatelj pa je skoraj vsak dan svojo hvaležnost za pomoč izražal tako, da nam je za okrepčilo prinašal kupe slastnih mangov, kokosov ali lubenic. Jackson je tako opisal vpliv prisotnosti prostovoljcev na širšo skupnost: »Lokalno prebivalstvo je bilo na začetku nezaupljivo; po soseski se je govorilo, češ kaj ti blancs (belci) sploh počnejo tukaj, s kakšnimi nameni prihajajo. Vendar se je odnos domačinov v tednih opazovanja dela spreminjal in postajal čedalje pozitivnejši. Zdaj ljudje vidijo, da se s skupnim trudom in solidarnostjo stvari lahko spremenijo na bolje, da niso pozabljeni, da upanje še obstaja.«
Po dopoldanskem delu se že dodobra utrujeni, v znoju petkrat okopani in neizogibno smrdeči prostovoljci vrnejo v bazo na kosilo z nepogrešljivim rižem in fižolom, kosom paradižnika in kakšno omako. Sledi popoldanski počitek, ko si je treba poiskati košček senčnih tal za zasluženi dremež. Delo se v prej opisanem ritmu nadaljuje ob 13.30 in traja nekje do pol petih, pogosto pa tudi dlje. Okoli petih je čas večerje, ki je večkrat na las podobna kosilu. Vendar je potreba po hladnem pivu včasih večja od lakote, tako da se dogaja, da zamudniki na sestanku še prežvekujejo ostanke večerje. Po večernem sestanku, na katerem vodje ekip poročajo o poteku delovnega dne, na koncu sestanka pa se določi delo za prihodnji dan, sledi nekaj ur prostega časa. Čeprav Leogane z varnostnega vidika ni tako sporen kot Port-au-Prince, potem ko se znoči, vseeno ni priporočljivo vandrati po širšem mestnem območju. Tako se večina prostovoljcev zadržuje v kvazibarih (ime bar si tu zaslužita tudi zamrzovalnik s pivom in iz desk zbita klop, postavljena ob cesti) na ulici, kjer je baza. Ob desetih zvečer, ko se začne policijska ura, se generator ugasne in baza se potopi v črno temo, prostovoljci pa v globok spanec.
Odstranjevanje ruševin je eden fizično zahtevnejših projektov, potekajo pa tudi drugi, t. i. trajnostni projekti. Problem pomoči, ki sestoji zgolj iz razdeljevanja dobrin, je, da nevladne organizacije, ki tako pridejo in gredo, za seboj pustijo praznino in nezadovoljstvo lokalnega prebivalstva ter s svojo pogosto neosmišljeno pomočjo dodatno krepijo kulturo prosjačenja in povečujejo apatijo in pasivnost. »Hey you, give me a dollar!« je »pozdrav«, ki ga belcem na ulici namenjajo zlasti otroci in ki s svojo neposrednostjo povzema vse, kar je narobe s politiko dajanja in umivanja rok. Vključevanje lokalnih prebivalcev v dolgoročne projekte in njihovo dejavno sodelovanje sta ključnega pomena za uspeh. Pomoč je nesmiselna, če je lokalna skupnost ne vidi kot dela svoje prihodnosti.
Gradnja začasnih šol je eden takih primerov. V Leoganu in okolici je potres uničil 201 šolo. Pouk prve tri mesece po potresu sploh ni potekal, nadaljeval pa se je na prostem, pod šotorskimi krili ali v senci dreves. HODR je do zdaj postavil tri šole od načrtovanih desetih, to pa pomeni kakovostno nadaljevanje šolanja za približno 300 otrok v Leoganu in okolici. Uporabljen je bil model začasnih prebivališč iz projekta Sungai Gerringing na Sumatri v Indoneziji, ki se je izkazal za zelo učinkovitega. Gre za leseno ogrodje, obdano z žico, na katero se nanaša omet. Celoten postopek izdelave, ki vključuje vse faze od izdelave temeljev in lesenega ogrodja do nanašanja ometa in pleskanja, traja okoli šest tednov. Tak način gradnje na Haitiju ni v navadi in v začetnih fazah, ko je šola videti zgolj kot skelet, obdan z žico, to pri marsikom zbudi začudenje in nejeverno zmajevanje z glavo. Toda ko je konstrukcija enkrat ometana, ko se začne pleskanje v navadno zelo živih barvah (na začetku omenjena zeleno-roza kombinacija se je izkazala za zelo »in«) in ko se nazadnje otroci, starši in učitelji, med katerimi številni tudi sami sodelujejo v posameznih fazah gradnje, zberejo na otvoritveni zabavi, je čutiti ponos, na šolo pa ljudje začnejo gledati kot na nekaj svojega, kot na naložbo za prihodnost svojih otrok. Na eni izmed otvoritvenih zabav je mati neke učenke čustveno dejala: »Če vrta ne vzdržujemo, če ga ne zalivamo, ne bo obrodil sadov. Enako je z otroki. Če starši otrok ne bomo spodbujali, otroci ne bodo napredovali. Od šole bomo imeli korist vsi.«
Na Haitiju eden od osmih otrok ne dočaka petega rojstnega dne zaradi bolezni, povezanih z onesnaženo vodo. Z biološkimi vodnimi filtri, v svetu že preizkušenim modelom, se voda, bodisi deževnica, podtalnica ali površinska voda, čisti povsem naravno, in sicer v sodu skozi plasti peska in proda, izdelava pa je precej preprosta. V bazi organizacije HODR so pred kratkim začeli izdelovati take filtre, vzporedno pa poteka tudi šolanje mednarodnih in lokalnih prostovoljcev; ti spoznavajo postopke izdelave in metode izobraževanja lokalnega prebivalstva. Cena izdelave ene naprave je okoli 50 USD, uporabniki pa bodo filtre lahko kupili po 5 USD za kos, saj izkušnje kažejo, da ljudje tako razvijejo občutek lastništva in so za svojo naložbo pripravljeni skrbeti in jo vzdrževati, to pa je za učinkovito in dolgoročno delovanje vodnih filtrov bistveno.
Kar se tiče kompostnih stranišč, se trenutno gradi že tretje, ki bo stalo na dvorišču ene od začasnih šol. Namen je zgraditi eno stranišče za vsako šolo, torej skupaj deset. Glede na to, da ima na Haitiju zgolj 30 odstotkov gospodinjstev stranišča, si pri HODR-u želijo, da bi ta projekt razširili in stranišča gradili tudi v lokalnih skupnostih, vendar bodo za to potrebovali dodatna sredstva. Seveda je pri obeh projektih potrebno predhodno izobraževanje prebivalstva v zvezi s higieno, prevzeli pa ga bodo za to usposobljeni lokalni prostovoljci. Pri takem sistemu se lokalno prebivalstvo dejavno vključuje v projekte in jih začenja dojemati kot svoje, ne pa kot nekaj vsiljenega ali podarjenega. Zgolj tako pa so taki projekti lahko resnično trajnostni in učinkoviti.
Osem mesecev po potresu teče življenje na Haitiju ponosno in trmasto naprej, lokalno prebivalstvo pa ne potrebuje obujanja bolečih spominov, temveč konkretno pomoč. Vprašanje, ki se večkrat postavlja, je, zakaj dela, kot je odstranjevanje ruševin, ne opravlja kar lokalna delovna sila in ali ni nesmiselno, da prostovoljec plača več sto dolarjev za to, da pride na Haiti, ko bi ta denar vendar lahko namenil za nakup orodja in plačilo lokalnih delavcev ter lepo ostal doma. Stvar je v tem, da za zdaj dobro izurjena ekipa delo opravi učinkoviteje, hitreje in varneje. V projekte so vključeni tudi lokalni prostovoljci, ki bodo kasneje pridobljeno znanje prenesli naprej. Poleg tega ne smemo zanemariti pomena osebnega stika. Vsega ni mogoče denarno ovrednotiti. Vezi, ki se stkejo med lokalnimi prebivalci in prostovoljci, imajo daljnosežne pozitivne učinke. Gre za neposredno izmenjavo znanja, izkušenj in vrednot. Res je, da ima večina prostovoljcev občutek, da jim je Haiti veliko več dal, kot so sami prispevali, toda to še ne pomeni, da so se tja odpravili kot na neke vrste terapevtsko popotovanje. Vsekakor mora tudi prostovoljec iz celotne izkušnje nekaj pridobiti, nekaj mora biti v tem tudi zanj, saj drugače ne bi imel spodbude za garanje šest dni na teden.
Po mojih izkušnjah je pozitiven vpliv take oblike pomoči na lokalno skupnost ogromen. Lokalni prebivalci so sprva večinoma začudeni nad tem, da je nekdo pripravljen oditi od doma na drugi konec sveta in brezplačno pomagati popolnim neznancem. Med pogovori in pri skupnem delu pa vidijo, da je pojem solidarnosti lahko tudi nekaj povsem oprijemljivega, da na mestu, kjer je bil nekoč žalosten kup ruševin, sedaj stoji pisana in varna šola, da je družinski proračun mogoče povečati s prodajo zelenjave, ki je zrasla na vrtu, pognojenem z iztrebki iz kompostnih stranišč, in da problem pitne vode navsezadnje ni nerešljiv. Videti solidarnost v akciji, pa čeprav na mikroravni, zbuja občutek upanja, saj morda sveta čez noč ni mogoče spremeniti, mogoče pa je doseči vidne spremembe v manjši lokalni skupnosti; in če se v tej skupnosti stvari spremenijo na bolje, bodo tudi ljudje iz sosednje skupnosti želeli spremeniti svojo.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.