7. 10. 2010 | Mladina 40 | Svet
Ko za uveljavljanje pravic preostane le še telo
Gladovna stavka pripadnikov domorodnega ljudstva Mapuče v Čilu
V zaporih na jugu Čila je od 12. julija do tega tedna gladovno stavkalo 34 zapornikov, pripadnikov domorodnega ljudstva Mapuče. Zahtevali so razveljavitev protiterorističnega zakona, opustitev dvojnega sojenja (po civilnem in vojaškem pravu) in prenehanje policijskega nasilja nad mapuškimi skupnostmi. Po državi in v tujini so potekali protesti v podporo stavkajočim. 82. dan je s stavko prekinilo 24 stavkajočih.
Mapuči so najštevilnejše domorodno čilsko ljudstvo, živeče na jugu te države, in danes jih je približno 6 odstotkov prebivalstva Čila. Med špansko in mapuško skupnostjo so se v zgodovini bile vojne in sklepala premirja, z enim od njih se je med drugim leta 1640 določila meja med španskim ozemljem in avtonomnim mapuškim območjem. Dogovor bi danes imenovali »meddržavni« oziroma »mednacionalni«, saj so zavojevalci Mapuče priznali za samostojno ljudstvo. Tako je ljudstvu uspelo ohraniti precejšnjo neodvisnost na svojem ozemlju.
V letih po osamosvojitvi Čila izpod španske nadvlade (1810) se je zanimanje za del ozemlja, pripadajočega Mapučem, zaradi njegove velikosti in rodovitnosti, pa tudi zaradi želje po vzpostavitvi močne, enotne države okrepilo. Domorodca, borca za svobodo, so želeli uporabiti kot model, na katerem bi temeljile vrednote nove države. V imenu napredka so v državo začeli vabiti Evropejce in »prazen« prostor na jugu je bil kot nalašč za naselitev. Poleg tega se je svet leta 1850 spoprijemal z vsesplošno krizo in Čile je bil iz tujine videti kot ogromen, neobdelan vrt, katerega zemljo (večinoma mapuško) je bilo treba v imenu napredka čim prej in čim bolje izkoristiti. Z zakoni o ustanavljanju novih provinc si je država prisvajala ozemlja, domorodce pa označila za najhujše barbare, pijance in nizkotneže, ki jih je treba civilizirati, in to uporabila kot utemeljitev za zasedanje njihovega ozemlja. Domorodci po takratnem prepričanju niso razumeli pojma »zasebne lastnine«, to pa je oviralo napredek in povečevanje blaginje. Zato je pod vodstvom mesticev, potomcev zavojevalcev in domorodcev, potekala t. i. pomiritev Aravkanije (območja, kjer živi večina Mapučev), kar pa je bil le evfemizem za krajo zemlje in poboje nedolžnih lastnikov zemljišč. Krajo zemlje je država upravičevala z neobstojem mapuških lastninskih listin. Do leta 1927 se je država posvečala ustanavljanju rezervatov in spodkopavanju domorodne družbene ureditve, saj je z nelogičnimi mejami razdružila ogromno družin. Od približno 500 milijonov hektarjev prvotnega ozemlja jih je domorodcem ostalo le 10 milijonov.
V začetku 20. stoletja so Mapuči z ustanavljanjem svojih organizacij vstopili v svet čilske politike in s prvimi poslanci tudi v strankarsko življenje. Glavni cilji njihovih organizacij so bili vrnitev zemlje, avtonomija mapuškega ljudstva, sprejetje zakona o domorodcih, uvedba šol z mapuškimi učitelji, priznavanje in krepitev mapuške kulture. Takrat se je porodila tudi želja po lastni državi, vendar so bili takšni poskusi vselej zatrti.
Obdobje Allendejeve vladavine (1970-1973) je bilo zlato obdobje za domorodce; sprejet je bil nov zakon o domorodnih skupnostih, ki je dovoljeval delitev zemlje le s soglasjem večine na njej živečih prebivalcev. Z državnim udarom in prihodom Pinochetove vojaške diktature leta 1973 pa so se razmere za Mapuče občutno poslabšale. Zemlja, ki so jo dobili nazaj med agrarno reformo, je bila spet vrnjena »lastnikom«, veleposestnikom, celotne skupnosti so bile pregnane s svojih ozemelj, poleg tega so ogromno odvzete zemlje dobila velika transnacionalna podjetja. Z zakonom je bila izbrisana vsa domorodska rasa in uveljavljena prevlada t. i. bele rase. Leta 1978 pa se je začelo novo domorodno gibanje v Čilu. Mapuške organizacije so se uprle delitvi zemlje, Mapuči so se začeli zavedati svoje drugačnosti in pomena ohranjanja skupnosti za ohranitev kulture.
Dediščina diktature
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.