Ljudski kapitalizem

Moj strokovni nasvet: kupujte zlato in srebro, kupujte plodno zemljo, vodne vire in gozdove, vlagajte v hrano in energijo, vrnite se na vas, naučite se obdelovati zemljo, mesite kruh in pripravljajte hrano.

Naučite se peči svoj kruh! Ekološka pekarna Krejan v Trzinu.

Naučite se peči svoj kruh! Ekološka pekarna Krejan v Trzinu.
© Borut Peterlin

Neoliberalni kapitalizem je bankrotiral. Čeprav tega ne sme nihče javno priznati. Svetovna prevara in rop se nadaljujeta. Norci upravljajo države in v njihovi norosti jih nihče ne ovira. Po mnenju estradnih ekonomistov bi se morali vrniti h Keynesu, po njihovem bi rešitev prinesla nova poraba. Prezadolženi državljan sveta, ki ne more vrniti niti sedanjih dolgov, bi moral vzeti nova posojila. Prezadolžene države, ki imajo proračunske primanjkljaje, ki zapravijo več, kot jim uspe izpuliti od državljanov, bi se rešile iz sedanje krize, če bi porabile še več. Kaj pa naj porabljajo? Od kod naj vzamejo denar? Edini način, da pridejo do novega denarja, je - da ga natisnejo. Največjo zgodovinsko špekulacijo smo doživeli leta 1971, ko je dolar ostal brez zlate podlage. To je bila veličastna zgodovinska prevara Rodbine. Trinajst družin se je domislilo, kako bi lahko povečale svoje bogastvo in ves svet spravile pod nadzor. S tiskanjem dolarjev brez kritja jim je uspelo prek svoje zasebne banke FED - da, zvezne rezerve so zasebno podjetje - zasužnjiti svet. Računica je bila zelo preprosta: na papir natisneš bankovec, na katerem piše, da je vreden 100 dolarjev, tisk pa te zaradi vse obsežnejše serijske proizvodnje stane le 5 centov, tako da je zaslužek pri prodaji tega papirja kar 99,95 dolarja, zato ta papir podtakneš še preostalemu svetu, ko kupuješ njegove izdelke. Milton Friedman, guru neoliberalizma, je trdil, da nima nič proti, če se tiskajo dolarji brez kritja in če se kupuje nafta, samo da se ti dolarji ne vrnejo v Imperij. Ni povedal, kaj se bo zgodilo, ko se bodo vendarle vsemu navkljub začeli ničvredni dolarji vračati na kraj zločina. Gangsterji v Beli hiši so dobili nalogo, da pokončajo Demokracijo. Republiko so spremenili v državo, kjer vlada oligarhija. Politiki so postali plačana sodrga. Svobodno družbo in globalizacijo so si izmislili, da bi se zatrla vsa odporniška gibanja, ki nasprotujejo novemu totalitarizmu. Tako je bilo od šestdesetih let prejšnjega stoletja pa vse do danes; ne glede na to, kje se je posredovalo, povsod je bil uporabljen isti scenarij. Ni bilo pomembno, ali je bil to umor Salvadorja Allendeja, vzpostavitev vojaške hunte v Braziliji, Argentini, Boliviji, netenje vojn v Afganistanu in Iraku. Ni bilo pomembno, ali se ustanavljajo koncentracijska taborišča, kjer pobijajo in mučijo tiste, ki mislijo drugače, ni bilo pomembno, ali ljudi, ki se upirajo, umirjajo z električnim tokom ali z neposredno goebbelsovsko lobotomijo prek CNN, najpomembneje je bilo, da namen opravičuje sredstva, da se uvaja terapija s šokom, da se ropajo nacionalna bogastva, da gospodarske družbe tajkunov, oligarhov in japijev same postajajo trg in da se vsili neoliberalna ideologija, ki temelji na tem, da bogati postajajo še bogatejši, revni pa še revnejši. Povsod so uporabljali isti recept: zunanjetrgovinska liberalizacija, pospešena razprodaja z nasilno privatizacijo, deregulacija, vezanost domače valute na tujo in marionetne vlade, ki izvajajo vsiljeni koncept. Po petih desetletjih izvajanja tega koncepta smo prišli do bankrota. Ne le da so se povečevale socialne razlike med nerazvitimi in razvitimi državami, tako da je, recimo, Norveška danes 427-krat razvitejša od povprečne revne afriške države, krepilo se je tudi razslojevanje v samem Imperiju. Po podatkih iz leta 1973 je bilo takrat razmerje med plačo ameriškega delavca in ameriškega menedžerja 1 : 7, danes pa je to razmerje doseglo vrednost 1 : 4000, ker so špekulanti z Wall Streeta od 785 milijard dolarjev pomoči, namenjene uničenemu finančnemu sistemu, obdržali približno 160 milijard dolarjev za razdelitev nagrad, vrednih po kakih 100 milijonov dolarjev, čeprav so njihove družbe bankrotirale ali so bile podržavljene ... Če vemo, da so iz te državne finančne pomoči, namenjene obolelemu finančnemu sistemu, tudi po 10 milijonov dolarjev dobili kongresniki in senatorji za izglasovanje zakonov, ki so po volji oligarhiji, potem je jasno, pred kakšnim prepadom stojimo. Posebna težava je v tem, ker se podatki ponarejajo ali ne objavljajo. Tako se prikriva, da skupni dolg Amerike znaša že več kot 120 tisoč milijard dolarjev, to pa pri 303 milijonih prebivalcev pomeni 40 tisoč dolarjev dolga na Američana, če računamo tudi tistih 46 milijonov, ki nimajo socialnega in zdravstvenega zavarovanja in ki živijo dobesedno na cesti. Če vemo, da je svetovni BDP lani znašal nekaj več kot 66 tisoč milijard dolarjev, skupna svetovna denarna masa pa je nekaj več kot 200 tisoč milijard dolarjev, potem je popolnoma jasno, da smo pred velikim zlomom svetovnih financ. K temu je seveda treba dodati še podatek, da se danes na svetovnih borzah trguje z ničvrednim papirjem, s finančnimi derivati, ki so si jih izmislili, da bi izmolzli čim več denarja od lahkovernega prebivalstva, skupna vrednost teh papirjev znaša več kot 2,1 milijona milijard dolarjev, to pa je številka, ki jo že težko izgovoriš. Ta podatek najzgovorneje priča, v kako globokih težavah smo se znašli. Ni zanesljivih dokazov, koliko na novo natisnjenih dolarjev in evrov so do zdaj spravili v obtok. Na podlagi nekaterih svojih kazalcev sklepam, da so v sistem spravili več kot 22 tisoč milijard dolarjev in 15 tisoč milijard evrov, da bi preprečili tragedijo, podobno tisti iz leta 1929. Kaj smo s tem pridobili? Plutokracija si je samo kupila nekaj časa. Nobeno sistemsko vprašanje ni rešeno, ker razen tiskanja ničvrednega papirja nimajo nobene druge zamisli. Kakšne so torej rešitve? Ali rešitve sploh so? Po mnenju tistih z Wall Streeta, iz Pentagona in Bele hiše so rešitve za izhod iz krize tri: da izbruhne nova svetovna vojna, a ne na ozemlju ZDA, in bi ZDA vojskujočim se stranem dobavljale orožje in hrano. Druga možnost je, da se vesoljska ladja vrne z Marsa in prinese rudo, s katero bodo rešili energetske težave Imperija, preostalo rudo pa prodali in tako ohranili monopolni položaj na trgu. Tretja, da si izmislijo kako novo blago za široko porabo za ves svet, tako kot so krizo leta 1989 rešili osebni računalniki in pojav mobilne telefonije, blago, ki se bo, seveda, proizvajalo v ZDA. Vse tri možne rešitve so za zdaj zelo vprašljive. Nedobronamerni ljudje menijo, da obstaja še četrta rešitev, in razvijajo tezo o možnosti izbruha državljanske vojne v ZDA, ki naj bi prinesla delitev države, hiperinflacijo in odpis vseh dolgov. Ta rešitev bi bila najslabša za ameriške državljane, ki so talci tistih z Wall Streeta in njihovih političnih pajdašev. Polpretekla zgodovina dokazuje, da bi bila ta rešitev pogubna tudi za demokracijo na celini.
Menim in o tem javno govorim, da obstaja še ena rešitev, in ta je sprejemljiva za vse. Celo za vse te gospodarje sveta, ki bi najverjetneje, če bi izbruhnila svetovna revolucija, jasno pa je, da se bo to zgodilo, če bomo nadaljevali v tej smeri, končali pod krvavo jakobinsko giljotino. Rešitev bi bila, da se temeljito spremenita sam koncept in sistem. Namesto neoliberalnega kapitalizma bi se moral vzpostaviti - ljudski kapitalizem ali moralni kapitalizem. Kapitalizem s človeškim obrazom. Temeljil bi na morali, demokraciji, republikanski ideji, mešani lastnini, varčevanju, skromnosti, delu, poštenju, disciplini, državljanskih institucijah, državljanskih svoboščinah, pravici, resnici, socialno uravnoteženi družbi, nacionalnih državah, tradiciji in nacionalni identiteti znotraj sodobne svetovne civilizacije. Voltaire je govoril, da je skladnost to, kako dovršeno se povežejo razlike. Menim, da nas morajo razlike združevati, ker je istovetnost dolgočasna in prekleto poneumljajoča.
Kje smo v vsem tem mi? Slovenci - in mi - Srbi? Protislovno se sliši, da ste vi, Slovenci, pobegnili iz južnoslovanske skupnosti, ker je bila ječa narodov in ker svojega denarja niste hoteli dajati nekim levakom na jugu, ki kljub naravnim bogastvom niso hoteli delati, zaradi česar ste jih morali vi, Slovenci, vzdrževati in si zato pritrgovati od ust. Zdaj, po dveh desetletjih resnične samostojnosti, pa ste sami glasovali, da boste, v skladu z odločitvijo bruseljske birokracije, dali več kot 300 milijonov evrov za zmanjšanje primanjkljaja v grškem proračunu. Če je plemenita južnoslovanska ideja o združitvi južnoslovanskih narodov propadla v krvavih državljanskih vojnah namesto v mirnem konfederalnem razhodu sprtih bratov, kaj se bo zgodilo s plemenito idejo združevanja in povezovanja evropskih narodov? Čeprav smo bratje, pravi star slovanski pregovor, naše denarnice niso sestre. Tega mi, Srbi, še danes ne razumemo. Še vedno verjamemo, da med narodi in državami vlada ljubezen, ne pa da jim vladajo dobro uglašeni interesi. In to je naša večna tragedija. Srbska kvazielita ni nikoli znala narediti dvojnoknjigovodskega računa, sešteti vseh prihodkov in odšteti vseh odhodkov in šele nato, na podlagi dobljenega rezultata, sprejeti zgodovinske odločitve. Pri odločitvah jo je vedno vodila vroča kri in zato smo se znašli med premaganci. Slovenska elita je doumela svojo vlogo v zgodovinskih procesih, razumela je, da je njen narod majhen in da ne more spremeniti sveta, delala je v svojem osebnem in v nacionalnem interesu, hitro se je prilagajala svetovnim smernicam ne glede na to, ali je šlo za vstop v južnoslovansko skupnost ali za vstop v evropske povezave, odločala se je za racionalne poteze, da bi maksimirala učinke in minimizirala stroške prilagajanja. Srbska kvazielita ni razumela zgodovinskih procesov, bila je naivna in bahava, zafračkala je ves kapital, ki so ji ga zapustili predniki, špekulirala z najkrhkejšimi občutki svojega naroda, podžigala njegova čustva, se odločala izključno glede na svoje interese, ne da bi se ozirala na to, kako visok račun bo moralo plačati ljudstvo. Nam, Srbom, ni bilo do tega, da bi vstopili v južnoslovansko skupnost in s tem izgubili svojo državnost. Odločili smo se v nasprotju s svojim nacionalnim interesom. Vi, Slovenci, ste v skladu s svojimi interesi rešitev našli v južnoslovanski skupnosti. Ko je morala skupnost razpasti, ker je računica pokazala, da takšno poslovanje ni več mogoče, smo mi, Srbi, v nasprotju s svojimi interesi, branili tisto, ker je že propadlo. Zgodovinskega vala, ki je prišel leta 1989 in prinesel propad komunizma, zlom sovjetskega imperija in začetek tranzicije, mi, Srbi, nismo razumeli. Tega, da nas je nekaj odkrito govorilo o tem in da smo ponujali razumne rešitve za miren razhod, nikakor ni bilo mogoče slišati zaradi pijanega dretja primitivcev. Vi, Slovenci, ste dojeli, za kaj gre, in ste ujeli tranzicijski val. Priporočil tržnih talibanov z Wall Streeta, da morate izpeljati terapijo s šokom, niste upoštevali in ste ravnali po svoji pameti. S tem ste se izognili temu, v čemer smo se mi, Srbi, znašli danes. Po zrušenju despotskega režima so v Srbiji namesto zagrizenih primitivcev na oblast prišli pohlepni malomeščani. Sam sem kriv le toliko, kolikor sem jih leta in leta financiral v dobri veri, da ne bodo postali politična svojat. Žal takrat nisem dojel, da neoliberalni kapitalizem proizvaja politično svojat. Tranzicija se je pri nas, Srbih, torej začela leta 2001 in odločili smo se za najslabši koncept, ki ga pooseblja terapija s šokom. Tržni fundamentalisti na oblasti, ki na trgu še nikoli niso zaslužili niti evra, ki niso imeli življenjskih in delovnih izkušenj, so izvajali reforme po vsiljenem konceptu in z njimi popolnoma uničili državo, institucije in gospodarstvo. Srbija je danes bankrotirala. Državljani so popolnoma brezvoljni, ker se je državljanska energija iz leta 2000 izgubila v tranzicijskih ropih in prilaščanju. Oblastniki in pripadniki opozicije dobro sodelujejo že dve desetletji, osebno bogatijo z razprodajo vseh državnih virov, nadzorujejo politični trg in služijo tajkunom. Srbija ima danes 7,33 milijona prebivalcev in vsako leto umre 35 tisoč ljudi več, kot se jih rodi. Neverjeten se zdi podatek, da je pri tem, da imamo 4,5 milijona hektarjev najboljše plodne zemlje na svetu, vrednost hrane, ki jo uvozimo, 1,5 milijarde dolarjev. Namesto da bi bil hektarski donos pšenice 10 t/ha, je zaradi slabega namakanja in še slabšega odvodnjavanja povprečno 3,2 t/ha. Imamo 1,6 milijona upokojencev, več kot 80 odstotkov pa jih dobiva manj kot 150 evrov pokojnine, 127 tisoč upokojencev dobiva celo manj kot 10 evrov na mesec. Uradno je število brezposelnih približno 780 tisoč, toda če dodamo še 200 tisoč ljudi, ki ne dobivajo plače, čeprav hodijo na delo, in brezposelne, ki niso prijavljeni, je brezposelnih več kakor milijon. Število otrok, ki stradajo, se je po Unescovih poročilih povzpelo na 300 tisoč. Skoraj 70 odstotkov prebivalstva živi na meji revščine. Statistični podatki se ponarejajo in poročila kažejo lažno sliko. Tako je BDP prikazan glede na tekoče cene v dinarjih in znaša 33,4 milijarde evra, čeprav je realno znašal komaj 13,5 milijarde evrov. Vrednost zunanjega dolga, državnega in zasebnega, je dosegla 24 milijard evrov. Srbija ne more več vračati dolgov. Od leta 2001 do danes je bila vrednost čistega odliva kapitala iz države več kot 70 milijard dolarjev, če pa dodamo še poslovne izgube, škodo, nastalo zaradi roparske privatizacije in razprodaje državne lastnine, se povzpne na več kot 100 milijard dolarjev, toliko pa je Milošević zapravil v času svoje vladavine. To pomeni, da so primitivci in malomeščani v obdobju od leta 1990 do 2010 porabili, odnesli iz države in pokradli več kakor 200 milijard dolarjev.
In kaj zdaj? Vi, Slovenci, niste pretrpeli tolikšnih izgub. Uspelo vam je izogniti se temu pogubnemu konceptu. Toda tudi vi ste se znašli v krizi. Zadnjih devet mesecev je to na trgu zelo očitno. Finančni balon je počil in zdaj je vse razgaljeno. Kadar ni denarja, se vidi, da je bil kilometer ceste zgrajen celo za 10 milijonov evrov, kar je petkrat več, kot stane kilometer ceste v Italiji. Ko denarja ni, banke zahtevajo vračilo posojil in lokalni tajkuni bankrotirajo. Oboji, vi, Slovenci, in mi, Srbi, imamo tajkune. So proizvod tranzicije. Kriza pa je razgalila vso laž.
Zdaj se je vse spremenilo. Prišla je nova doba. Čas razkošja je minil. Za življenja te generacije se ne bo več ponovil. Zdaj sledi plačevanje računov. Preživeli bodo samo tisti, ki jim bo uspelo korenito zmanjšati stroške in ki bodo delali veliko več, kot so delali do zdaj. Vsi drugi bodo bankrotirali. Grški dolgovi so dvakrat večji, kot kažejo podatki. Španija ima za 1200 milijard evrov sumljivih terjatev, Italija za več kot 2000 milijard, Francija za več kot 3400 milijard evrov ...
Boste vi, Slovenci, plačali vse te dolgove? Mi, Srbi, jih ne bomo. Ko bomo mi vstopali v takšno EU, bo razpadla. Takšna babilonska birokratska tvorba ne more preživeti. Birokrati v Bruslju na mesec zaslužijo do 45 tisoč evrov, a jim to še ni dovolj in kradejo pri letalskih vozovnicah in dnevnicah. Skupnost lahko preživi samo s čistimi računi. Če bruseljski nesposobneži predpisujejo, kakšne morajo biti kumare, pod kakšnim kotom morajo biti ukrivljene, da se bodo lahko prodajale na enotnem trgu EU, potem je to, tako kot še številne druge njihove neumnosti, samo dokaz, da je treba poiskati nove trge. Slovenskim gospodarstvenikom ponujam tri najobetavnejše svetovne trge. Tretji trg - Balkan. Drugi trg - Ruska federacija in srednja Azija. Prvi in najpomembnejši trg 21. stoletja - Afrika. V novi dobi so potrebne tudi nove zamisli. Kriza pomeni prečiščenje in moramo jo izkoristiti. V krizi se služi denar. Samo če ste organizirani, povezani in znate deliti dobiček. Tisti, ki so bili veliki in so nastali iz finančnega balona, zdaj odhajajo. Odpira se prostor za nas, majhne. Zdaj je pravi trenutek, da se združimo in sodelujemo. Nihče ne more ničesar doseči sam. Po novi poslovni filozofiji bi združeni osvajali velike trge in zaslužek delili. Ne združujemo se zato, ker se imamo radi, ampak zato, da skupaj uveljavimo svoje interese. Kriza bo lahko trajala, glede na dolgove, vse do leta 2020. Zlom bomo verjetno doživeli leta 2012. Dolar in evro bosta izginila, prav tako ničvredni papirji na borzah. Nova svetovna valuta bo verjetno spet imela zlato podlago. Povpraševanje po zlatu bo veliko, zato bo zrasla tudi cena zlata. Vzpostavila se bo nova svetovna ureditev, in če bomo hoteli preživeti, se bomo morali prilagoditi. Vam, Slovencem, bo laže, ker ste se navajeni hitro prilagajati. Mi, Srbi, se moramo še učiti.
Za konec še operativni nasvet posameznikom. Ves čas mi telefonarijo ljudje, ki berejo takšne članke, in me sprašujejo, kaj naj naredijo. Moj strokovni nasvet: kupujte zlato in srebro, kupujte plodno zemljo, vodne vire in gozdove, vlagajte v hrano in energijo, vrnite se na vas, naučite se obdelovati zemljo, mesite kruh in pripravljajte hrano. Naučite otroke, da bodo mislili, in jim podarite znanje. Zmanjšujte stroške. Varčujte, da boste lahko vlagali. Ne zadolžujte se. Bodite zmerni. In upoštevajte svoj notranji ritem. Največji srbski pisec Borislav Pekić je napisal, da je komercialna civilizacija sama po sebi nesmiselna, da je naš položaj v tej civilizaciji podoben položaju tistega, ki pada iz 52. nadstropja nebotičnika. Kaj nam je torej storiti? Mahajte z rokami. Mogoče se boste naučili leteti. Mogoče je vsa skrivnost življenja prav v tem mahanju.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,2 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 15,8 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.