14. 10. 2010 | Mladina 41 | Družba
Nocoj vam bomo dali vse, kar imamo!
Leonard Cohen »testiral« Areno Stožice
© Miro Majcen
Dolgo pričakovani nastop Leonarda Cohena v Ljubljani, ki je bil pred slabima dvema letoma napovedan za Halo Tivoli, se je po številnih sumih in domnevah končno zgodil v novozgrajeni Areni Stožice, svojevrstnem spomeniku zdajšnje ljubljanske mestne oblasti. Zapleti, povezani s samim koncertom, so se v preteklem letu kar vrstili, kar je marsikaterega slovenskega oboževalca Cohenovega lika in dela spodbudilo k temu, da se je odpravil čez planke in obiskal katerega od njegovih nastopov v bližnji soseščini. Ko je bil koncert že potrjen, so se pojavili dvomi o sami otvoritvi dvorane, ki so se, na srečo številnih športnih in seveda glasbenih navdušencev, razblinili s slavnostno otvoritvijo Arene letos avgusta. In če odštejemo nastop Joséja Carrerasa, prvega glasbenika, ki je stopil na oder novozgrajenega objekta, je koncert Leonarda Cohena prva popularnoglasbena izkušnja nove ljubljanske pridobitve. Ta posebnost je bila, poleg izredne Cohenove priljubljenosti, tudi razlog za odličen obisk v Areni. Polna dvorana je bila v popolnem nasprotju z vsesplošnim prepričanjem, da Ljubljana in Slovenija ne premoreta dovolj kritične mase za organizacijo večjih koncertnih dogodkov. Tovrstne polemike so nastale predvsem zaradi odpovedi lanskega Madonninega nastopa in so zgolj odsev zdaj že tradicionalno nizke slovenske samozavesti. Organizatorjem je uspelo izpeljati dolgo pričakovani koncertni dogodek - sodeč po napolnjenosti dvorane ni bilo večjih težav s prodajo vstopnic.
Trume oboževalcev so se začele zbirati pred stožiško dvorano že v poznih popoldanskih urah, pred začetkom samega nastopa pa so ploščad pred Areno napolnjevali najrazličnejše generacije in jeziki. Raznolikost obiskovalcev samo potrjuje Cohenovo globalno priljubljenost, saj so se številni med njimi odpravili na dolgo pot prek meja, da bi v živo doživeli kanadskega kantavtorja, pesnika in pisatelja, ki se je sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja odločil, da bo svojo poezijo občinstvu predstavil kot glasbenik. Cohenova predanost poeziji se je pravzaprav začela, še preden se je začel profesionalno ukvarjati z glasbo, saj je že v petdesetih letih začel izdajati pesniške zbirke in se v Kanadi uveljavil kot priznan pesnik in literat. A kmalu je ugotovil, da se zgolj od priznanj ne da živeti, kar ga je spodbudilo, da svoje verze pretoči v glasbeno obliko. Prepoznaven baritonski vokal, predvsem pa njegove izvrstne pesmi, ki obravnavajo različne tematike vsakdanjega življenja - pogosto povezane z Biblijo ter tudi s problematiko medčloveških odnosov in globalnih težav -, so skupaj z izrazito karizmo prevzeli občinstvo na obeh straneh velike luže. Cohen je v kratkem času, poleg Boba Dylana, postal eden izmed najbolj prepoznavnih izvajalcev kantavtorskega folka in v svoji več kot štiridesetletni glasbeni karieri osvojil srca vseh generacij. To je bilo vidno tudi na ljubljanskem nastopu, ali bolje rečeno romanju, ki je privabilo vse generacije obiskovalcev. Podprt z osmeroglavo spremljevalno skupino glasbenikov se je Cohen kot kakšno božanstvo, v značilni črni opravi in s klobukom, pojavil na odru stožiške Arene in odprl koncert z zdaj že ponarodelo Dance Me To The End of Love, nato pa v zelo umirjeni maniri izvedel venček zimzelenih skladb. Vrstile so se uspešnice, kot so Bird On A Wire, Everybody Knows, Who By Fire, Chelsea Hotel, Waiting For The Miracle To Come, in druge, ki jih je številno občinstvo nenehno spremljalo s spoštljivimi aplavzi in ovacijami.
Že na samem začetku nastopa je izjavil: »Nocoj vam bomo dali vse, kar imamo.« Obljubo je seveda izpolnil, saj je bil nastop razdeljen v dva daljša seta, skupaj več kot tri ure nenehnega popevanja, ki ga je šestinsedemdesetletni, vitalni Cohen izvedel z neverjetno lahkoto. Prvi set je zaradi melanholičnih komadov, ki jih je izvajal, proti koncu zvenel nekoliko monotono, to napako pa je s pomočjo prekaljenih glasbenikov odpravil v drugem delu nastopa, ko je odpel nekaj najpopularnejših skladb iz svoje zakladnice, kot so Tower of Song, Suzanne in The Sisters of Mercy. Vrhunec nastopa pa se je zgodil šele po bisu, med katerim je njegov skorajda basovski vokal (glas, poln izkušenj, bi lahko rekli) dvignil publiko s sedežev med izvajanjem First We Take Manhattan, So Long, Marianne in večne, neponovljive Famous Blue Raincoat. Leonard Cohen se je slovenskemu občinstvu predstavil v najboljši luči, izvedel pregled svojih najvidnejših skladb, od občinstva požel močne salve navdušenja in dokazal, da je njegova melanholična, a hkrati izrazito realistična lirika večna - za vse generacije.
Kako pa se je odrezala novozgrajena dvorana? Kljub dejstvu, da so se v slovenski javnosti že pojavili očitki o akustičnosti dvorane, je bilo ozvočenje na zavidljivi ravni, kar bo razveselilo marsikaterega rednega obiskovalca večjih koncertov. Arena Stožice je primerna za nastope večjih glasbenih zvezd, kar pomeni, da v prihodnje lahko pričakujemo še več koncertov svetovno znanih izvajalcev v našem glavnem mestu. Težava je bila le v pomanjkljivi organizaciji, saj so se vstopnice za oštevilčene sedeže pogosto podvajale, kar je pred koncertom povzročilo veliko nevšečnosti obiskovalcem, ki so si zaradi tega spodrsljaja morali znova iskati sedišča. Upajmo, da se tovrstne težave na prihodnjih nastopih ne bodo več ponavljale. Še sreča, da je pred občinstvo ob napovedani uri stopil Cohen, čigar glas in šarm sta vso pozornost že po prvih taktih odvrnila od tovrstnih spodrsljajev ...
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.