Žur kot športna panoga

Dejansko: joga rave. V vabilu so organizatorji obljubili, da bo to parti brez vsakih drog, saj bodo mlade v ples popeljali s tehnikami dihanja, z jogo in živo glasbo. Namesto ecstasyja jim bodo med premori pripravili osvežujoče vitaminske napitke. Naš um, so razložili, je kot hiša, ki jo je treba, da ostane lepa, sproti redno čistiti. Moderni človek hrepeni po miru, a mir sam na sebi ne more biti dovolj: če imamo samo mir, nam kaj hitro postane dolgčas. Zato je treba notranji mir čim bolj kombinirati z radostjo. Joga rave je ena od poti.
Sam moram priznati, da me je osnovni koncept rava brez mamil na začetku kar malo zbegal: kot zapriseženi pop-rocker sem si namreč vedno predstavljal, da lahko tisto abotno repetitivno kvaziglasbo naredijo znosne res samo enormne količine drog.

Beyond uma

Grad Kodeljevo, četrtek zvečer: na vsaki stopnici svečka. Ko sem skozi spodnjo oštarijo dosegel gornje plesišče, so me neke strašno pozitivne dečve najprej pozvale, naj se sezujem, nakar so mi ponudile košaro copat. Na odru sta dva precej zaraščena mladeniča igrala na didžeridu. Hip zatem so me dečve peljale v naslednjo sobo, na sredi katere je tiho kraljeval roza tricikel. Na blazinah po tleh so že sedeli dva organizatorja in dve novinarki. Potekala je tiskovna konferenca.
»Gre za to, kako opolnomočiti človeka!« je razlagal niti ne več tako mladi, a neskončno mladostni Andrej. »Gre za to, da mu daš znanje, kako živeti v sedanjem trenutku. Pri tem je glavno orodje dih. In ko se naučiš živeti v sedanjem trenutku, kaj se zgodi? V nas se prebudi radost. V obstoječih prostorih zabave, kjer je polno zadetih mladih ljudi, se telo po navadi avtomatično zapre - mi pa hočemo ustvariti razmere, kjer bi mu bilo tako fajn, da bi se razcvetelo. To je vse povezano, to ni zaprto tam nekje gori v Himalaji - to je lahko naše tu in zdaj. Sounds too good to be true? Pa ni!«
Ko se takole znajdeš v nekem povsem drugem prostoru z nekimi povsem drugimi ljudmi, svojo negotovost seveda najlažje skriješ za ironičnim nasmeškom okorelega zahodnjaka - ho ho ho, ko smo pa vendar ja tako blazno sofisticirani z vsemi temi svojimi grafikoni in kabrioleti, kajne? Še toliko bolj avtomatično človek to pozo zavzame, če se mu sogovornik spravi razlagati, kako je imel tudi Jezus svojo plesno skupino in je bil potemtakem tudi Jezus raver! Ampak ne spomnim se, kdaj me je kdo nazadnje tako hitro razorožil, in sicer je to Andrej Chiaiutta storil z neko povsem izvenserijsko osebno prijetnostjo in s precejšnjo smiselnostjo večine tistega, kar je povedal.
Andrej je na Nizozemskem magistriral iz ekonomske analize prava in bil potem deset let v službi na UMAR-ju. A to zanj ni bila prava pot, zato se je tako kot mnogi z vsem bitjem vrgel v alternativo. Potem ko je dodobra ra-ziskal cel kup področij, je svoje poslanstvo našel v sklopu organizacije Art of Living, ki jo opiše kot trenutno najštevilnejšo in obenem najhitreje rastočo nevladno organizacijo na svetu. Odločil se je, da bo s svojim življenjem in delovanjem skušal dajati pozitiven zgled - ker samo s prstom kazati na nepravilnosti preprosto ni dovolj. Kot prostovoljec tako zdaj za mlade vseh starosti organizira marsikaj, med drugim priložnosti za čisti rave, rave brez drog.
V sklopu najinega pogovora se mi je posvetilo, da moje osnovno vprašanje dogodku večera ne sme biti »Zakaj brez drog?«, ampak »Zakaj rave?«. Na to mi je odgovoril: »Naša zahodna civilizacija je sicer resda malce pozabila, kako čistiti svoj um, a ima seveda ponuditi tudi marsikaj dobrega - in rave je ena izmed teh reči. Mladi so na nek spontan način začutili, da lahko prek hitrih ritmov pridejo v stik s svojim višjim bistvom. Saj je logično: ko zaplešemo, prana teče, um se odklopi ... Um je v bistvu obrambni mehanizem, ki smo ga razvili, da nas brani pred nevarnostmi. Ampak zdaj je skrajni čas, da gremo na pravi način tudi beyond uma, da se torej odpremo še kakšni višji resnici. Rave je lahko ena izmed poti. Ampak problem je, ker so začeli mladi to kombinirati s substancami, ki so škodljive na vseh ravneh, na fizični, na psihični in na duhovni.«

Nič več ne mislimo!

Kar naenkrat se je odprlo par prej zaprtih vrat in v novih sobanah so se vabljivo prižgali fluorescenčni stebri. Obiskovalcev vseh starosti je bilo ravno prav, da je bilo še udobno. Najbolj zagreti so že pred začetkom programa takole sami s sabo malo poplesavali na zguljenih preprogah. Par krasotic si je lase tik pred zdajci načrtno športno spelo v čop.
Skozi program so se izmenjavali sklopi joge, meditacije in turbodžuska. Čisto za začetek so dobili zbrani z odra navodilo, naj si najdejo par in potem drug drugega lovijo kot Tom in Jerry. Kdo naj bo Tom, je bilo določeno s tem, kdo je imel krajše lase. Potem so za ogrevanje vsak s sabo malo igrali tenis, pa drsali in tvegali par baletnih piruet, pri čemer so se ves čas radostno odzivali na pozive tipa: »Bravo, dajmo si en aplavz, ker smo tako neumni - juhu!!!« Potem so v tišini kako minuto zbrano poslušali utripanje svojega srca, globoko dihali, si nategovali ušesa, drug drugemu pošiljali take komično pretirane lupčke, streljali v zrak, si masirali možgane in ob tem predli: »Nič več ne mislimo.«
Naslednja stopnja je bila, da so ob zvoku gonga legli v dolgo vodeno meditacijo, v sklopu katere jim je neka posneta gospa z nadvse ekstravagantnim naglasom razložila, da sta luna in um še prav posebej povezana. Telo je darilo narave in Boga, je dodala - in neki tip na tleh zraven mene si je pri tem v sedečem položaju samoiniciativno zatlačil nogo za vrat. Zvočna podlaga je zraven zašumela kot sotočje tisočerih voda, nek drugi tip pa se je tretjemu spravil čohati hrbtenico, kot da mu z nje direktno trebi karmične vozle. Po temnem prostoru se je med ležečimi meditanti sprehajal fant, ki je po zraku risal z žarečim kadilom. »Dih dovaja energijo, izdih pa nas potem sprosti,« je pribila fenomenalno zadovoljnost izžarevajoča posneta indijska matrona. »Poskusimo se čim bolj zavedati tega fenomena, ki se v nas dogaja ves čas.«
V naslednjo fazo je zbrane popeljal Andrej, in sicer z vzklikom: »Ampak mi smo sem prišli zato, da bi plesali, kajne?«
Potem so pač zarajali. Osnovne gruve so rolali direktno z laptopa, čezenj je ožežila kombinacija dveh ogromnih didžeridujev in dveh bobnov, s tem da je neki sivolasi gospod igral še na tamburin s sliko bivolje lobanje. Zbrani so najprej malo sramežljivo in tipajoče pomencali, a so kmalu padli noter. Nobeden izmed njih - kar jim štejem v večni plus - ni na plan potegnil ene same piščalke ali dude. Najbolj vehementno od vseh sta se razmetavali mladi novinarki, ki sta organizatorje v sobi z roza triciklom dve uri prej plaho spraševali, v čem točno naj bi bila razlika med joga ravom in konceptom Z glavo na zabavo.
»Je v redu?« je mimo mene pridžuskala neka deklica. »Nenavaden žur, kaj? No, vse, kar je prvič, je lahko najprej videti malce bizarno. Ampak nekaj novega rabimo, kaj ni res?« Kolikor sem na načelni ravni sicer odobraval, se pridružil zaradi same glasbe vseeno nisem. Neki mladi rasta je poskusil vame izvajati še posebej spodbudne in inkluzivne muve, in če moj notranji otrok ne bi bil tako mumificirano trupelce, bi se mu najbrž pridružil. A raje sem se odpravil v sosednji prostor, kjer so za tri evre prodajali yogi čaj z ingverjem in imenitne sveže iztisnjene vitaminske napitke. Alkohola ni bilo mogoče kupiti. Posebej slasten napitek je bil tisti iz soje, kokosa in belega čaja.

Če ni nežno, ne velja!

Plesišče je tvoril resnično pester spekter gruverjev - med njimi presenetljivo veliko starejših.
»Bila sem brezposelna, zato sem se res veliko ukvarjala z osebno rastjo,« mi je razlagala ena izmed hiperkinetičnih udeleženk. »In potem sem spoznala človeka iz Art of Living - ma to je bil res izjemen človek, tako nenavaden in obenem tako človeški. Ko sem začela delati te njihove dihalne vaje, sem se kmalu prvič začela počutiti doma v svojem telesu. Poleg tega se mi je zelo odprlo pri gradnji toplih pozitivnih odnosov z ljudmi. Zdaj jih dosti lažje razumem, pa še službo sem dobila dva tedna po tem, ko sem spoznala tistega človeka. Če je to povezano? Kaj pa vem. Vsekakor je bil to nek znak. Življenje je polno znakov, ti pa jih lahko vzameš tako ali drugače.«
Po slabi uri in pol je bil zopet čas za jogo. »A smo se mel fino?« je pozval z odra Andrej. »A ste za to, da bi se mel še malo bolj fino?« In potem so se šli zrcalno jogo, kar pomeni, da so se v paru raztezali in se s tem naučili drug drugemu malo bolj zaupati. »Žur brez alkohola - bravo, res!« so medtem spodaj v oštariji drug drugega po hrbtu huronsko tolkli zgledno alkoholizirani veseljaki. To vem, ker sem vsake toliko smuknil dol po stopnicah gledat gole na hrvaškem športnem pregledu. Alkoholizirani veseljaki v tem svojem prhanju niti niso bili zares arogantni. Na trenutke so bili prav prisrčni in njihova skepsa je bila glede na totalno disonanco med obema svetovoma precej razumljiva. Še posebej, ker so po zvočniku od zgoraj vsake toliko slišali kako sila čudno navodilo - recimo: »Bolj ko butasto zgleda, bolj učinkovito je!«
Zgoraj se niso dali motiti in so za veliki finale drugega vložka joge celo formirali en tak dolg ču-ču vlakec, katerega poanta je bila, da si ves čas nežno masiral in bil nežno masiran. »Če ni nežno, ne velja!« je padlo povelje z odra.
Ura je bila nekje enajst in po novi meditaciji je napočil čas za še tisto drugo plesno razpaljotko. Za glasbo je bil ves čas odgovoren Dalaj Egol. Dogovorila sva se, da bova drugo joga pavzo izkoristila za par hitrih vprašanj - a je potem za celo pavzo tako jadrno in tako totalno mrknil iz dvorca, da sem ga imel na resnem sumu, da je skočil na kak žbe. To je bil sum, ki ga ni potem ne eksplicitno potrdil ne zanikal. Si je pa dovolil previdno mnenje, da so - če že morava govoriti o drogah - bili po njegovih izkušnjah najpristnejši žurerji po navadi tisti, ki so kadili travo. Tisti drugi, ki so rabili še kaj več, morda na prvo žogo delujejo zelo odprti, a v resnici pogosto niso in jim marsikaj manjka. »Seveda je mogoče zelo dobro žurati brez drog!« je pribil za konec, »samo dobro družbo in dobro muziko moraš imeti. Res je, da je Slovenija po zadevanju na partijih precej blizu svetovnega vrha, ampak določen procent mladih na ravih res pije samo sok. V glavnem gre za razne športnike, ki žur jemljejo kot še eno posebno športno panogo. In tako je tudi prav.«

Prvi korak

Druga runda žuranja je trajala nekje do enih zjutraj. Opaziti je bilo seveda nekaj osipa, a tisti, ki so ostali do konca, naslednji dan v službi najbrž niso imeli prehudih težav. Drznil bi si napovedati, da so jih imeli celo kaj manj kot kak abstinent, ki se je zvečer napokal čokoladnih piškotov in že ob enajstih zaspal pred televizorjem.
Ker sem se imel na svoj zategnjeni in nakremženi način tako luštno, sem se v ponedeljek odpravil še v viško knjižnico, kjer je imela organizacija Art of Living delavnico Prvi korak. Občinstvo je bilo spet kar številno, a precej drugače strukturirano, saj so ga levji delež tvorile gospe po štiridesetem. Prvi korak je bilo za prireditev zelo primerno ime, saj večina zbranih dam joge ne dela, bi jo pa zelo rade. In v dobrih dveh urah so na en tak zelo veseljaški in ne-fakirski način dobile neko osnovno idejo, za kaj gre. Mislim, da smo od tega večera prav vsi nekaj odnesli. Eni so najbolj hvalili preprosto, a učinkovito dihalno vajo, ki je učinkovala kot neke vrste dihalna kava - jaz pa sem recimo odnesel predvsem stavek: »Joga bo imela toliko učinka, kolikor pozornosti ji namenimo.« Ob tem sem končno doumel, kar so mi neke nežne duše skušale sugerirati že pred časom - da morda res ni najpametneje, da doma delam jogo in hkrati gledam televizijo.
»Dih je v bistvu vrvica, ki vseh naših sedem nivojev poveže v sedanji trenutek,« mi je med drugim razložil Andrej. »Um ima tendenco premikanja med preteklostjo in prihodnostjo, naš Jaz pa zna črpati energijo samo iz sedanjosti. Kaj to Višji Jaz je, ti ne morem opisati, ker lahko razumevanje tega temelji samo na osebnem izkustvu - ti pa lahko povem, da se, ko sem s tem Višjim Jazom v stiku, počutim neskončno mirno, toplo in lepo.«