4. 11. 2010 | Mladina 44
Kdo je kriv?
Je odškodninska tožba zaradi naravnih pojavov lahko uspešna
Začetek \"nevarnega odseka\", kjer se je zgodila nesreča
© Arhiv Zavoda RS za varstvo narave
Pred nekaj leti je sprehajalka na sprehodu ob slovenskem morju utrpela hujšo telesno poškodbo. S klifa, ki je naravna znamenitost, se je odlomila skala in jo poškodovala, zato je vložila tožbo proti lastniku nepremičnine, v tem primeru državi. Ker ta za klif ni ustrezno poskrbela (v okolici ni bilo niti opozorila o morebitni nevarnosti), je državno pravobranilstvo sklenilo poravnavo v višini 26.000 evrov. Kje se pravzaprav neha posameznikova (ne)odgovornost, če se zavestno odpravlja na nezavarovana območja?
Na naravne pojave ima javna uprava bolj malo vpliva in nemogoče je predvideti, kdaj se bo na klifih kaj spremenilo. Tudi morebitno zavarovanje z mrežo ni mogoče, ker je območje s klifi preveliko. Poleg tega, opozarjajo naravovarstveniki, moramo nekatere naravne znamenitosti, če jih želimo obdržati, prepustiti naravnim procesom. Naravovarstvena svetnica Barbara Vidmar je pojasnila, da »se na klifih, ki so pomembni zaradi ohranjanja biotske pestrosti in naravnih vrednot, ohranjajo naravni procesi, ki so nujni za ohranjanje klifov. Zato je varnost ljudi na drugem mestu. To niso javna sprehajališča, ne kopališča, zato bi se vsak moral zavedati - tudi brez tabel -, da se tja odpravlja na lastno odgovornost, tako kot v gore, k jezeru, v gozd in tako naprej.«
A vendar je do odškodnine prišlo. Na državnem pravobranilstvu so pojasnili, da je bila Slovenija za nastalo škodo v primeru klifa odgovorna, ker bi morala v okviru zakona o vodah zagotavljati varstvo in zdravje ljudi na tem priobalnem zemljišču ter uporabnike obvestiti o nevarnosti in jim dati možnost, da se odločijo, ali bodo s hojo pod klifom tvegali ali ne. Odškodninski zahtevek bi bil po našem pravnem sistemu upravičen tudi, če bi na območju stale opozorilne table. Kot je povedal docent dr. Damijan Možina z ljubljanske pravne fakultete, je pomen napisov, npr. »prehod na lastno odgovornost«, predvsem v tem, da ljudi opozori na neko nevarnost. »Opozorilo lahko kvečjemu deli odgovornosti med obe stranki.«
V odškodninsko-pravnem smislu je posameznik najprej odgovoren sam zase, vendar pa mora po obligacijskem pravu odgovorna oseba (v navedenem primeru lastnik nepremičnine) povrniti škodo, če do nje pride. Bi bila torej glede naravnih pojavov koristna dodatna opredelitev? Mogoče smisel odškodninske tožbe proti državi res ni v tem, da posameznik, ki se je sprehajal pod klifi, na svoj račun dobi več tisoč evrov. Morda gre za spodbujanje ukrepov, ki so lahko, četudi le z opozorilnimi tablami, dovolj učinkoviti, da preprečijo še hujše posledice za bodoče sprehajalce. A vendar. V Sloveniji posameznik ob nesreči ni prepuščen sam sebi, imamo zdravstvena zavarovanja, ki poskrbijo za stroške zdravljenja. Dodatna odškodnina je le izkoriščanje pravnega sistema. Sicer pa je znan tudi primer, ko je posameznik ob hoji po zaledeneli cesti v mestu tožil občino in dobil odškodnino. Po mnenju docenta Možine »je značilnost slovenskih sodišč prekomerna nagnjenost k uporabi instituta nevarne stvari oziroma dejavnosti, zlasti v primerih, kjer gre za odgovornost države/lokalne skupnosti.«
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.