4. 11. 2010 | Mladina 44 | Politika
Kaj je narobe z uravnoteženimi mediji?
Novinarstvo je zašlo v past, ki mu jo je ob prvem referendumu nastavila oblast, pet let pozneje pa je postalo del propagandnega stroja “prave” politike
Dolgoletno prijateljstvo: Jože Možina in Janez Janša na taboru SDS v Lepeni leta 2004
© BOBAN PLAVEVSKI
Politična past, v katero se je v zadnjih petih letih ujela večina slovenskih medijev, urednikov in novinarjev, se imenuje uravnoteženo poročanje. Zahteva po uravnoteženem poročanju je znana, novinar, ki poroča objektivno in profesionalno, bi moral, tako nas uči ideologija uravnoteževanja, v svojem novinarskem prispevku, v svojem boju za resnico, izprašati obe strani. Predstaviti oba pogleda. Praviloma pogled opozicije in pogled vlade. Še bolje je, da se predstavi malo več pogleda opozicije, ker naj bi bila ta že tako brez prave moči, in malo manj pogleda vlade. Poročanje o kakšnem zakonskem predlogu je navadno videti tako, da svoje mnenje o njem pove kritični predstavnik opozicije, potem pa se na obtožbe odzove predstavnik vlade. Pravilo o uravnoteževanju ne velja le pri politikih. Podoben način poročanja se je pojavil tudi pri razpravah o drugih temah. Kako je recimo videti uravnoteženo poročanje o vprašanju segrevanja ozračja? Tako, da se v studiu pojavita predstavnik opcije, ki opozarja na kopičenje CO2, in na drugi strani predstavnik skeptikov, ki trdi, da je zadaj povsem druga zgodba. Podobno je pri vprašanju dokapitalizacije največje nacionalne banke, pri vprašanju sklepanja zakonskih zvez, sprememb kazenskega zakonika, pri katerikoli temi že. Ker se oba pogleda predstavita v izbranem mediju ob izbranem času, sta njuna teža in legitimnost enako velika.
Tovrstno poročanje je že v samem izhodišču slabo in neprofesionalno. Temelji na dveh popolnoma neresničnih predpostavkah. Namreč da so vsa mnenja enako pomembna in da je svet črno-bel.
Zunaj studiev in uredništev je realnost drugačna. Novinar bi moral biti tisti, ki bi znal na podlagi svojega strokovnega znanja in avtonomnosti preceniti, katera mnenja so pomembna, kdo so tisti, ki jih zagovarjajo, in zakaj ravno oni. Je mnenje pomembno zaradi funkcije, moči, strokovnega znanja, ugleda ali prepričljivosti argumentov? Tako je recimo popolnoma nesmiselno, da o proračunskih vprašanjih govori strokovnjak za francosko književnost. Seveda lahko govori, kar si pač želi, vsak ima lahko mnenje o čemerkoli, a dober novinar ali urednik bosta znala preceniti, kdaj je neko mnenje na ravni gostilniške govorice, kdaj pa ima to mnenje vrednost in veljavo.
Druga predpostavka je še nevarnejša - namreč da svet obvladujeta dva pola. Levi in desni, vladni in opozicijski, domobranski in partizanski, rdeči in črni, dobri in zli. Če je manihejstvo stvar religioznih spisov, to še ne pomeni, da je del sodobnega sveta. Družbena realnost ni črno-bela, resnica tudi ne, je siva ali pa barvita, z množico takšnih in drugačnih odtenkov. Res pa je, da je za novinarje manihejska logika najbolj preprosta. Kdor pristaja nanjo, ne potrebuje veliko znanja, ne potrebuje veliko časa, še manj novinarske avtonomije. Takšen novinar nima znanja, da bi ločil med pomembnim in nepomembnim, med argumentacijo in manipulacijo, med dejstvi in zavajanjem, med kršitvami človekovih pravic in populističnim nabiranjem političnih točk. Postane posrednik polemike nesmislov. Še več, takšne novinarje je najlažje najti in jih hkrati najlažje odpustiti. Zato so najbolj ranljivi in vodljivi, so kolateralna škoda sveta, sistema nesvobode, ki ga soustvarjajo sami.
Nacionalna televizija je v zadnjih letih vzorčen primer takega poročanja. Pogledi Slovenije so njen paradni konj. Če mediji v zasebni lasti poročamo, kot se nam zdi, da je najbolje za bralce, seveda v skladu s profesionalnimi standardi, neodvisno, a vsak s svojimi pridevniki in spektrom, je z nacionalno televizijo drugače. Nacionalna televizija naj bi zagovarjala javni interes vseh posameznikov. Zagovarjala naj bi interese javnosti. Poročala naj bi o družbeno relevantnih vprašanjih. Profesionalno. Vzorčno. Včasih zadržano in konservativno. Javnost jo zato tudi plačuje. A velik del informativnega programa na TV Slovenija je drugačen. Objavljajo se prirejeni deli zgodb, teme se izbirajo po političnih preferencah, veliko je pretiravanja, ki uničuje javni dialog, teme histerizirajo gledalce, posredno se poziva k linču in novice se napihujejo. Nacionalna televizija je postala propagandni stroj tistih, ki na svet gledajo le skozi ene - svoje oči. Ne gre za politične stranke ali politično stranko, gre za način razumevanja sveta tistih, ki so najprej trdili, da so mediji neuravnoteženi, potem so jih nagnili v svojo smer, dokler ta smer po petih letih ni postala edina in prava. Če gre za medij nekega društva, za tovarniški časopis, za strankarsko glasilo, so lahko ti nagnjeni v katerokoli smer. A ker se to dogaja na nacionalni televiziji, je stvar drugačna. Poročanje nacionalne televizije ima velik vpliv na celotno družbo, ki postaja takšna, kakršen je informativni program, ki ga gleda.
Kakšen vpliv imajo mediji, nam dobro kaže zgodba o izbrisanih, ki so jih nekdanja Trenja (ob izdatni podpori politike) na komercialni televiziji satanizirala, pa četudi je zdaj o krivicah izbrisanih govoril celo papež. Nihče, ne novinarji, ki so skupaj s politiko pozabljali na človekove pravice, ne njihovi uredniki, ki so jih zanimale gledanost in uravnotežene polemike, o papeževi podpori izbrisanim ne poročajo. To je pač old news.
V Sloveniji so trenja postala del nacionalne televizije. Del nacije. Morda je to za ustvarjalce takega novinarstva nekaj dobrega, priznanje, da so vplivni, a o odgovornosti in o svojem vplivu ne razmišljajo. Kemal Kurspahić, medvojni urednik sarajevskega Oslobođenja, je v knjigi Zločin ob 19.30, ki opisuje balkansko medijsko krajino v času vojn, pisal o laganju za domovino, pa tudi o branjenju etičnih vrednot in profesionalnih standardov. Pot v demokracijo se začne z neodvisnim novinarstvom. Morda bi moral knjigo Zločin ob 19.30 prebrati tudi kdo izmed novinarskih kolegov v nacionalni medijski hiši.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.