»Ostala sem zvesta sama sebi«

Gospa kanclerka, po koaliciji z vami je Socialdemokratska stranka Nemčije izgubila 23 odstotkov zaupanja pri volivcih. Črno-rumena koalicija je zdaj na oblasti leto dni, podpora liberalcem pa je strmo padla, v raziskavah javnega mnenja se giblje okoli petih odstotkov. Kako vam koalicijske partnerje vedno uspe spraviti na kolena?

> To vprašanje zame sploh ne obstaja. Leto dni delujemo kot krščansko-liberalna koalicija in smo v obdobju, v katerem sprejemamo pomembne odločitve, ki so seveda tudi sporne. Zdaj ni čas, da razmišljamo o raziskavah javnega mnenja, temveč o odločitvah.

Raziskave vas sploh ne zanimajo?

> Pogledam jih, vendar ne vplivajo na moje delo.

Podpora koaliciji je okoli 30-odstotna. Kje se zatika?

> Na začetku nam ni uspelo dobro pojasniti smisla in namena nekaterih odločitev. A to je za nami, zdaj gre za usmeritve, ki nekaterim delom prebivalstva sprva ne bodo všeč. A ko bodo čutili posledice in videli uspeh, jih bomo prepričali. Politika ni to, da nenehno preverjamo, v katero sme piha veter, temveč da sledimo svojim prepričanjem.

Politiko v obdobjih črno-rumene koalicije zaznamuje predvsem prepiranje. Komaj se je začela politična pravljica, je je že konec: po kratkem predahu so se spet razvneli prepiri. Kako to, da vam ne uspe doseči trajnega prijetnega koalicijskega vzdušja?

> V koaliciji vlada prijetno vzdušje, v katerem prevladujejo zelo zelo dobri medosebni odnosi. Kljub temu se bo vedno znova zgodilo, da bodo naša stališča različna.

To je lep evfemizem za prepir.

> Škoda, da v novinarskem jeziku ni več vmesnih stopenj med prepirom in skladnostjo. Nemški jezik je pravzaprav precej pestrejši.

Vodja opozicijskih socialdemokratov Horst Seehofer je poleti zagotavljal, da bo v prihodnje prijaznejši z vami. Zdaj dvomi o upokojevanju pri 67 letih, kar je jedro vaše politike. Se počutite izdani?

> Upokojevanje pri 67 letih je že zapisano v Uradnem listu in bo postalo dejstvo, vendar v celoti šele leta 2029. Horst Seehofer je poudaril, da moramo ob postopnem uvajanju poskrbeti še za to, da bodo starejši delojemalci laže ostali poklicno dejavni. S tem se strinjam. Zadnja leta nazorno kažejo, da se število starejših, ki še vedno delajo, zanesljivo povečuje. Smer je torej prava.

Zdaj se upirajo še vaši koalicijski partnerji, liberalci, in vam očitajo izdajo, ko gre za trdnost evra. Res ni bilo lepo od vas, da strategije za pogovore z Nicolasom Sarkozyjem niste uskladili z Guidom Westerwellejem. Zakaj ste odrinili podkanclerja in zunanjega ministra?

> S predsednikom Sarkozyjem sva se v Deauvillu pravzaprav pogovarjala o tem, kaj se bo zgodilo, ko bomo leta 2013 odpravili varovala za evro. V koaliciji se že dolgo strinjamo, da moramo spremeniti pogodbo in oblikovati nov, veliko boljši mehanizem za ravnanje v krizi, v katerega bomo vključili tudi zasebne upnike, na primer banke. Nočemo, da bi morale davek spet plačati države oziroma davkoplačevalci. Zato je bil velik uspeh, da smo na svojo stran pridobili Francijo. Ta konsenz je povsem v skladu s koalicijskim razmišljanjem.

Nam je kriza v Grčiji pokazala, da Evropa potrebuje usmerjanje pri gospodarstvu?

> Potrebujemo instrumente, s katerimi bi preprečili takšne razmere. Naučiti se moramo, kako presojati različna znamenja v državi, da bomo lahko realno presodili njeno konkurenčnost. Poiskati moramo tudi način, kako približati konkurenčnost posameznih držav, pa ne tako, da preprosto skušamo doseči povprečje ali se ravnamo po najpočasnejših. Učiti se moramo od najboljših. V tem pogledu lahko govorimo o gospodarskem usmerjanju.

Je finančna kriza trajno spremenila Nemčijo?

> Krizo jemljem kot hud pretres. Veliko državljanov je izgubilo zaupanje v gospodarstvo, kar lahko razumem. Politiki bomo imeli še veliko dela s prepričevanjem, da politika vpliva na gospodarska gibanja, ne zgolj caplja za njimi.

Okrepitev poteka gladko, blagajna se pridno polni z davki. Liberalci zato razmišljajo o njihovem znižanju. Kakšno je vaše mnenje o tem?

> Vedno smo se zavzemali za preprost in pravičen sistem z nizkimi davki. Še vedno velja, da so z davki najbolj obremenjene povprečne plače. A trenutno ne vidim možnosti za nižje davke. Imamo zakonsko in moralno obvezo, da najprej zmanjšamo še vedno astronomsko visoke dolgove. Pravični moramo biti tudi do naslednjih generacij.

Katere davke bi znižali, če bi jih lahko?

> V mnogih občinah je finančno stanje zelo resno. Če bi torej lahko kaj spreminjali in imeli nekaj manevrskega prostora, bi na prvo mesto postavila vprašanje, kako pomagati mestom in občinam, ki zdaj zelo težko shajajo.

Doslej se niste uklanjali konservativcem. Zakaj ste se spremenili?

> Mi lahko, prosim, navedete primer?

Pred kratkim ste omenili, da je večkulturnosti spodletelo.

> Naj vam pokažem odlomke iz svojih lanskih govorov v parlamentu? Pogosto sem govorila o tem in vedno naletela na veliko odobravanje, le da temu nihče ni namenjal takšne pozornosti kot tokrat.

Ampak, gospa kanclerka, saj premišljeno izbirate besede. In dobro veste, kdaj kaj poveste - in kakšen učinek dosežete s tem. Če v trenutnih razmerah poudarite takšno temo, s tem daste krila privržencem Thila Sarrazina.

> Ne, to je le ena v nizu političnih izjav, za katere vem, da se dotaknejo vrednot, ki jih cenijo državljani. Primer tega je varovanje žrtev, ki mora imeti prednost pred varovanjem storilcev. Ali: kdor dela, mora imeti več kot tisti, ki ne hodi v službo. In enako velja, da je večkulturnosti spodletelo. Zdaj sem to spet omenila, seveda v aktualni razpravi o vključevanju tujcev v družbo, zato izjava ni neumestna. Ostala sem zvesta sama sebi.

Radi bi torej malce razgreli razpravo?

> Ne. Izjavo, ki sem jo izrekla že v preteklosti, bom v prihodnje še ponovila. Tako razgreta pa razprava vendarle ni.

Ena od samoprevar unije je tudi, da Nemčija ni dežela priseljencev. Ni čas, da bi prenehali s tem?

> Ko smo oblikovali naša temeljna načela, smo dolgo razmišljali tudi o vprašanju, kakšna država smo. Prišli smo do ugotovitve, da smo država vključevanja.

To je spet neki pojem, ki ga nihče ne razume.

> Jaz ga razumem. V državi vključevanja so dobrodošli vsi ljudje tujega izvora, ki so pripravljeni spoštovati tukajšnje pravice in vrednote ali celo pripravljeni postati nemški državljani.

Saj dobro veste, da Nemčija potrebuje priseljence. Brez njih kmalu ne bo več nikogar, ki bi vplačeval v pokojninski sistem.

> Temu smo se že zdavnaj prilagodili. Prvič: tujci, ki pridejo v Nemčijo študirat, lahko ostanejo tukaj pod lažjimi pogoji kot drugi. Drugič: v Evropski uniji smo omogočili svoboden pretok ljudi, velja le nekaj izjem. Tretjič: tujec, ki dokaže, da na leto zasluži vsaj 66.000 evrov, lahko v Nemčiji biva neomejeno, a tudi pod to mejo zaslužka je dovoljeno večletno bivanje. Torej že dolgo časa omogočamo priseljevanje.

Govorili ste o točkovnem sistemu, s katerim bi uravnavali priseljevanje?

> Tudi s točkovnim sistemom ne bi rešili vseh težav. V koalicijski pogodbi piše, da želimo uravnati priseljevanje v Nemčijo. Tam piše, da mora biti dotok tujih visoko usposobljenih strokovnjakov sistematično urejen glede na potrebe nemškega trga z delovno silo in da morajo veljati jasna, pregledna in uravnotežena merila, denimo povpraševanje, usposobljenost in zmožnost vključitve v družbo. Tako je dogovorjeno.

Presenečeni smo bili, da ste se zavzeli za prepoved pregledovanja zarodkov pred vsaditvijo. Ste tudi pri tem popustili konservativcem?

> Ne, gre za vprašanje vesti. Govorimo o dilemi, ali naj po umetni oploditvi izbiramo med zarodki in uničimo tiste s hudimi dednimi boleznimi. Skrbi me, da je težko potegniti črto med hudimi in manj hudimi boleznimi. Začeli bi zelo previdno, a nato bi se začele razprave, da je postopek preveč tog. In nekega dne bi se morali ljudje z dedno boleznijo zagovarjati pred drugimi, saj bodo mnogi prepričani, da bi jo bilo mogoče preprečiti. Zato menim, da tega sploh ne smemo dovoliti.

Kljub temu pri splavu veljajo razmeroma jasna načela. Zakaj ne bi mogla obveljati tudi pri pregledih pred vsaditvijo zarodka?

> Pri splavu gre za ugotovitev, da mati ne more donositi otroka. Gre za povsem drugačno vprašanje. A vrniva se k pregledovanju zarodkov: odločitev sem sprejela po dolgem in tehtnem premisleku o prednostih in slabostih. Vsi poslanci bi se morali odločiti po svoji vesti.

Kaj boste storili, če se na deželnih volitvah marca prihodnje leto ne bo izteklo po načrtih?

> Trudim se, da bi se na njih izkazali.

Obrambni minister Karl-Theodor zu Guttenberg se že omenja kot vaš naslednik. Se tudi vam zdi prava izbira?

> Vesela sem, da obrambni minister dela odlično, da si pri tem krepi ugled in ima podporo. Hkrati je lepo, da smo očitno premagali obdobje, ko ste tudi vi pisali o praznini v kadrovskem naboru naše stranke.

Se včasih zamislite in si rečete, pri tem bi se pa lahko zgledovala po tej ali oni osebi?

> Sem v življenjskem obdobju, v katerem živim v čedalje večjem sožitju s samo seboj. Kot deklica sem bila pogosto nezadovoljna, ker sem hotela znati stvari, ki jih nisem zmogla, denimo, da bi bila spretna na gredi in dobro drsala. Danes znam tisto, kar sem si želela znati. Vesela sem torej, da imamo Karla-Theodora zu Guttenberga, in mu želim veliko sreče - tako kot vsem drugim sposobnim in dobrim ministrom.

© 2010 Der Spiegel (The New York Times Syndicate)