Erik Valenčič

11. 11. 2010  |  Mladina 45  |  Politika

Ples v maskah

O burmanskih volitvah

Burmanska vojaška hunta je uprizorila največjo in na neki način najbolj sramotno predstavo v svoji 20-letni vladavini. Spomnimo, leta 1990 so bile v tej državi splošne volitve, na katerih je s prepričljivo večino, in sicer z več kot 80 odstotki glasov, zmagala Nacionalna zveza za demokracijo (NZD) voditeljice Aung San Su Či. Vojska je ljudsko voljo krvavo zatrla, ustoličila vojaško diktaturo in celoten narod obsodila na življenje v zaporu, ki ga še najbolje simbolizira prav Aung San Su Či.
Ta Nobelova nagrajenka za mir je namreč že dobri dve desetletji v hišnem priporu. Vojaška hunta je med drugim dokazano kriva za številne poboje prebivalstva, preganjanje ter mučenje političnih nasprotnikov, uvajanje suženjskega dela in podobna grozodejstva, kar je mednarodna skupnost že večkrat obsodila, vendar pa zoper burmanski režim še ni dovolj odločno ukrepala. Tamkajšnji režim je pretekli konec tedna izvedel splošne volitve, svojevrsten ples v maskah z namenom, da se vojaški hunti nadene civilni obraz. Britanska humanitarna organizacija Burma campaign je še pred volitvami zapisala: »Ta celotni proces je prevara. Volitve bodo med drugim prinesle novo ustavo, ki vključuje zelo nedemokratične ukrepe, kot je ta, da bo vojska imela veto na odločitve parlamenta in vlade.«
Pri tej napovedi ni šlo za nobeno jasnovidnost, saj so bile stvari že od samega začetka znane oziroma odločene vnaprej. Jasno je bilo, da bodo izidi volitev prirejeni in da bo na njih zmagala vojaška hunta. Brez sprenevedanja kakopak ni šlo. Stranka unije solidarnosti in razvoja, ki jo v glavnem vodijo pred kratkim častno upokojeni generali, je tako z velikim veseljem objavila, da je prejela 80 odstotkov glasov. A to je le zaključna farsa; kar je te volitve še najbolj zaznamovalo, se je namreč zgodilo že prej. Nacionalna zveza za demokracijo je že mesece ljudi pozivala k bojkotu volitev zaradi režimskega ustrahovanja ter preganjanja opozicijskih predstavnikov. Aung San Su Či je takrat bližnje volitve označila za pojedino, ki je zastrupljena: »Ne moremo se pridružiti pojedini, ker bodo na njej stregli zastrupljene sadeže. Samo z bojkotom se bomo lahko uprli generalom.« Režimska volilna komisija se je septembra odzvala tako, da je NZD preprosto ukinila, drugim, manjšim opozicijskim strankam pa otežila sodelovanje na volitvah z novim zakonom, ki je predpisal plačilo 500 dolarjev za vsakega kandidata. Bojkot volitev je bil očitno velik. Britanski časnik The Guardian je navkljub režimski prepovedi novinarskega poročanja tujih medijev imel tam svojega dopisnika, ki je poročal o praznih voliščih.
V tujini so bili nad volitvami vidno navdušeni le Kitajci. Jasno, diktatura razume diktaturo. Tiskovni predstavnik tamkajšnjega zunanjega ministrstva Hong Lei je po navajanju britanskega BBC-ja pohvalil »tranzicijo k izvoljeni vladi«, s čimer je burmanskim generalom sporočil, da vendarle niso sami na tem plesu v maskah. Zahodne velesile in pa Združeni narodi so se prav tako pričakovano odzvali in volitve v Burmi obsodili. Številni zahodni voditelji so pri tem poudarili, da te niso bile poštene, kaj šele demokratične. Ker v Burmi niso smeli biti navzoči niti tuji opazovalci, je očitno, da je Zahod že vnaprej vedel, kakšna bosta potek in izid volitev, vprašanje je le, zakaj potemtakem ni njihove legitimnosti spodbijal že prej. A tudi to je zgolj del igre oziroma tega plesa. Zahod namreč zelo malo ukrepa zoper burmanski režim. Res je, da so Evropska unija in ZDA sprejele nekatere sankcije zoper Burmo, kot so prepoved izvoza orožja in neposredno podpiranje hunte, a so ti ukrepi tako luknjasti, da je prav smešno. Še vedno ni (in ga očitno tudi kaj kmalu ne bo) embarga na investicije v to državo, od katerih pa vojaška hunta dejansko živi. Naftna podjetja, kot sta francoski Total ter ameriški Chevron, lahko poslujejo v Burmi. Po izračunu mednarodnega inštituta Earthrights international je vojaška hunta pri sodelovanju s tema dvema podjetjema, ki tam črpata naravni plin, od leta 2000 zaslužila 4,83 milijarde dolarjev. S tem denarjem režim kupuje orožje, tudi pri zahodnih korporacijah oziroma njihovih posrednikih. Ravno tako z režimom nemoteno poslujejo številne turistične agencije, čeprav je bilo že pred leti natančno dokumentirano, da je bila večina turističnih kompleksov zgrajena s prisilnim delom. To je poanta: ne sprenevedajo se samo burmanski generali.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.