Vanja Pirc

11. 11. 2010  |  Mladina 45  |  Politika

Neodločeni in nezainteresirani

Volivci večinoma še ne vedo, kako bi glasovali na referendumu o zakonu o RTV in ali bi se ga sploh udeležili

Prvoborca za referendum, poslanca Aleksander Zorn (SDS) in Zmago Jelinčič (SNS)

Prvoborca za referendum, poslanca Aleksander Zorn (SDS) in Zmago Jelinčič (SNS)
© Borut Krajnc

Če bi morali danes na referendum o zakonu o RTV Slovenija, ki je sicer napovedan za 12. decembra, več kot polovica volivcev ne bi vedela, katero od ponujenih možnosti naj obkroži na volilnih lističih. Tako kaže anketa, ki jo je te dni za Mladino opravila agencija Ninamedia.
Konkretni podatki so takšni. Med tistimi, ki bi se udeležili referenduma, jih za zdaj 55,2 odstotka še ne ve, kako bi glasovali. Med že odločenimi bi večina (26,2 odstotka vprašanih) glasovala proti zakonu, 18,7 odstotka vprašanih pa bi zakon podprlo. Če bi bil referendum o zakonu o RTV Slovenija že zdaj, bi kljub izraziti neodločenosti volilnega telesa zakon, ki je zadnji dve leti v sodelovanju z medijskimi strokovnjaki nastajal na kulturnem ministrstvu, padel.
Anketa ni pokazala le tega, da ljudstvo za zdaj večinoma še ne ve, ali bi podprlo zakon o RTV Slovenija ali ne. Anketa je pokazala, da volivcev ta tema ne zanima pretirano ali jih celo sploh ne zanima. Skoraj 70 odstotkov vprašanih o novem zakonu o RTV ne ve nič, 30 odstotkov o njem ve nekaj, dobro pa ga poznata le dva odstotka. Nezainteresiranost bi lahko pripisali temu, da novi zakon ne bo neposredno posegel v življenje volivcev, obenem pa smo takšnega vedenja vajeni že s prejšnjih referendumov, tudi s prvega referenduma o zakonu o RTV Slovenija, ki je bil septembra 2005.
Referenduma se je takrat udeležila le tretjina volivcev. Tudi tokrat naj ne bi bilo drugače. Po ugotovitvah Ninamedie bi bila volilna udeležba 35-odstotna. Med tistimi, ki bi zagotovo odšli na volišča, izrazito izstopajo volivci SDS, SLS in SNS. To so hkrati volivci, ki najbolj nasprotujejo novemu zakonu in ki so prepričani, da bo novi zakon prinesel večji vpliv politike na nacionalko. To ni presenetljivo, saj gre vendarle za podpornike političnih strank, ki sta ključni pobudnici referenduma (SDS in SNS), in stranke, ki referenduma formalno sicer ne podpira, a je do novega zakona vse-eno kritična (SLS).
Ali bodo volivci poslušali predlagatelje referenduma, poleg SDS in SNS je to še nepovezani poslanec Andrej Magajna, ali pa bodo prisluhnili vladni strani, bo jasno šele na referendumski dan. Ne glede na to pa se na podlagi rezultatov ankete že zdaj postavlja vprašanje, ali je referendum sploh smiseln. Referendumske pobude so seveda legitimne, tudi referendum o zakonu o RTV smo že imeli, a ne pozabimo, razmere so bile takrat povsem drugačne. Tisti referendum je bil upor proti nestrokovnemu zakonu, ki je bil nazadnje vseeno potrjen, čeprav le za 0,3 odstotka. Sedanji referendum pa je odziv na takratno dogajanje, s to razliko, da je bila SDS takrat pobudnica zakona, zdaj pa ta zakon pričakovano brani. »Do referenduma proti t. i. Grimsovemu RTV-zakonu je prišlo, ker mu je nasprotovala celotna domača in mednarodna strokovna javnost, ker je prinesel nenavadno organizacijo RTV-hiše, ker je bil sprejet na nenavaden način, po hitrem postopku, rezerviranem za nacionalne katastrofe. Pri tokratnem zakonu o RTV je bil postopek povsem drugačen,« je v prejšnji številki Mladine pojasnil predstojnik katedre za novinarstvo na ljubljanski FDV dr. Marko Milosavljević, sicer član izvedenske skupine, ki je sodelovala pri pisanju novega zakona o RTV.
Ta skupina je pripravila le glavne smernice zakona, ministrstvo pa se je nato samo odločilo, kaj bo vključilo vanj in česa ne. Novi zakon predvideva, da se bo RTV iz javnega zavoda preoblikovala v samostojno pravno osebo javnega prava, da zaposleni ne bodo več javni uslužbenci, da bosta imela parlament in vlada manjšo moč pri imenovanju članov programskega in nadzornega sveta ter da se bo višina RTV-prispevka spet usklajevala s stopnjo inflacije, saj se je zamrznitev, ki jo je prinesel dosedanji zakon, izkazala za polomijo. Tudi novi zakon gotovo ni brez napak. Medijski strokovnjaki so kritični zlasti do predvidene nove statusne oblike RTV. A hkrati zatrjujejo, da so v dolgotrajnih in intenzivnih razpravah vse najspornejše točke obrusili in zato v zakonu vseeno ni določb, ki bi prinesle tako radikalne rešitve, da bi morali tudi o tem zakonu odločati na referendumu.
Drugi RTV-referendum je kljub temu že zakoličen in zakon o RTV je prepuščen ljudstvu. Tako kot pred petimi leti pa se celoten diskurz o javni RTV spet vrti samo okrog zakona, ki ureja njeno delovanje. Okoliščine, v katerih je nastal novi zakon, sicer dajejo občutek, da je bila tokrat v ospredju strokovnost. A zakon lahko v resnici poskrbi le za okvire. Vse drugo je stvar tistih, ki vodijo in ustvarjajo javno RTV. Od njih je torej odvisno, kakšno RTV bomo imeli in ali bo ta v službi ugajanja vsakokratnim političnim oblastnikom ali v službi javnosti in javnega dobrega. Obenem je to odvisno tudi od politike, pravzaprav od tega, ali bo ta RTV končno pustila pri miru. Referendumska zahteva opozicije zbuja močan dvom o tem. Plena, kakršna je RTV, pač ne kaže kar tako izpustiti iz rok. In zakaj ne bi odgovornosti preložili na neodločeno in nezainteresirano ljudstvo.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.