Peter Petrovčič

11. 11. 2010  |  Mladina 45  |  Svet

Popravljanje tujih napak

Francoski izgon Romov kot priložnost?

Prejšnji teden so na pobudo generalnega sekretarja Sveta Evrope Thorbjørna Jaglanda države članice Sveta Evrope v sodelovanju z Evropsko unijo sprejele Strasbourško deklaracijo o Romih. V nasprotju z mnogimi deklaracijami na evropski ravni dokument predvideva akcijski plan za premostitev kulturnih, socialnih in jezikovnih ovir med Romi in večinskim evropskim prebivalstvom ter tudi nekatere takojšnje praktične rešitve.
Pomen Strasbourške deklaracije se kaže v treh točkah. Prvič: čeprav se zdi na prvi pogled nepotrebno, deklaracija jasno ponavlja zaveze iz vseh glavnih obvezujočih standardov o človekovih pravicah, ki veljajo na tem področju. Glede na stanje pri spoštovanju pravic največje manjšine v Evropi vztrajno ponavljanje teh zavez še dolgo ne bo odveč. Poleg tega je bistvenega pomena, da deklaracija govori zgolj o pravicah in ne tudi o dolžnostih. Kadar je govor o pravicah, ki jih Romi niso deležni, se zraven vedno omenjajo tudi njihove dolžnosti, ki da jih ne izpolnjujejo. Ko se namreč v kontekstu človekovih pravic povezuje pravice z dolžnostmi, je to odmik od temeljnega pomena spoštovanja človekovih pravic. Človekovih pravic si ni treba zaslužiti, ampak jih vsak posameznik pridobi z rojstvom. Tako so v Evropi opredeljene pravice v konvenciji o človekovih pravicah. In v tej konvenciji je dolžnost oziroma obveznost omenjena zgolj enkrat, in sicer v členu, ki govori o pravici do svobode izražanja. Deklaracija kljub željam nekaterih držav ni nasedla na krivično raven razprave o človekovih pravicah v povezavi z izpolnjevanjem dolžnosti, ki se najpogosteje uporablja prav pri romskem vprašanju.
Deklaracija torej pravi, da imajo države članice Sveta Evrope pozitivno obveznost, kar pomeni, da morajo ustvariti razmere, v katerih lahko vsi državljani izvršujejo svoje državljanske obveznosti. Tudi Romi. Jasno je, da morajo tudi Romi otroke pošiljati v šole, a država mora poskrbeti za osnovne razmere, v katerih se bodo ti otroci lahko učili. Seveda morajo tudi Romi spoštovati lastnino ter javni red in mir, a prvi pogoj za to so legalizacija naselij, ureditev komunalne infrastrukture, izobraževanje in socializacija odraslih ...
Drugič: deklaracija v operativnem delu postavlja jasne cilje, ki naj se pokažejo v praksi. Ustanavlja se Evropski program izobraževanja mediatorjev za delo z Romi. Gre za ljudi, ki se že ukvarjajo z romsko problematiko in bodo dobili dodatno znanje ter postali vez med državo ali lokalnimi oblastmi in Romi. »Najprej v izobraževanju, zaposlovanju, zdravstvenem sistemu, sistemu socialnega varstva, pred upravnimi organi in sodišči, policijo in v končni fazi v vseh tistih točkah, kjer Romi prihajajo v stik s sistemom,« pojasnjuje Matjaž Gruden, namestnik direktorja kabineta generalnega sekretarja Sveta Evrope, ki je skrbel za pripravo konference. V naslednjem letu se bo tako izobrazilo 450 mediatorjev, če bi Evropska unija zagotovila sredstva, pa bi jih lahko sprejeli 1400. Deklaracija predvideva podoben program izobraževanja za odvetnike, ki bi Romom pomagali pri uveljavljanju njihovih pravic na podlagi evropske konvencije in evropske socialne listine. Gruden poudarja, da bo zdaj manj besed in več dejanj: »Generalni sekretar je dobil mandat, da reorganizira resurse in kot prioriteto postavi tudi romsko vprašanje. Pri Svetu Evrope pa smo že našli denar, potreben za izvedbo programa. Zakaj šele zdaj oziroma zakaj ravno zdaj? Generalni sekretar je dejal, da je zdaj priložnost, ker je zaradi neprijetnih dogodkov napočil trenutek, ko je medijska in politična javnost usmerjena v ta problem. Ta trenutek moramo izkoristiti, saj lahko kamere hitro ugasnejo in se pozornost preusmeri drugam.« Gruden še dodaja, da je Svet Evrope z Romi delal že prej in bo tudi odslej, zdaj pa je priložnost, da se te aktivnosti dvignejo na višjo raven. Ali kot je dejal eden izmed udeležencev konference, da evropske ustanove ne bi več za Rome delale kot nevladne organizacije nekaj koristnega, vsak pa zase in v svojem kotu ...
In tretjič: Strasbourška deklaracija na načelni ravni zavezuje vseh 47 članic Sveta Evrope, da pri reševanju romskega vprašanja v nacionalnem pravu upoštevajo vse odločbe Evropskega sodišča za človekove pravice o tem vprašanju, tudi tiste, v katerih same niso obsojene. Če deklaracijo pogledamo s širšega vidika človekovih pravic, gre morda celo za najpomembnejšo točko deklaracije. Zdaj namreč velja, da lahko vsak posameznik toži lastno državo zaradi kršitve človekovih pravic. Če izčrpa pravne poti v lastni državi, se lahko obrne na evropsko sodišče za človekove pravice. Če tam zmaga, bo to imelo posledice zanj, morda bo to imelo posledice za druge državljane te države, ne bo pa imelo posledic za vse žrtve kršitev enakih človekovih pravic v enakih razmerah v drugih državah članicah. Vzemimo, da na primer francoskemu Romu uspe na evropskem sodišču, ki obsodi Francijo. To bo imelo posledice zanj v Franciji, morda za druge Rome v Franciji, ne pa za Rome v Sloveniji, Italiji, Romuniji ...
Ta precedens pa ni samo priložnost za Rome. Lahko bi pomenil priložnost tudi za mnoga druga področja, kjer se dogajajo kršitve človekovih pravic, priložnost za evropsko sodišče in priložnost za človekove pravice v širši Evropi nasploh. Doslej so namreč države članice Sveta Evrope zavračale možnost, da bi odločitve evropskega sodišča veljale za vse. Drugače rečeno, vedno znova so čakale na obsodbo v lastni zadevi, torej zaradi kršenja pravic njihovemu državljanu s strani njihovih državnih organov. To je sicer edina formula, ki lahko reši evropsko sodišče za človekove pravice pred potopom zaradi prevelikega pripada zadev in posledično pred zniževanjem standardov spoštovanja človekovih pravic v Evropi.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.