Nihad Penava

11. 11. 2010  |  Mladina 45  |  Svet

Vsaj tarnanja nad usodo je manj

Dr. Nada Ler Sofronić, profesorica socialne psihologije iz Sarajeva

Dr. Nada Ler Sofronić pred spomenikom mednarodni skupnosti (v obliki pločevinke govejega mesa, ki je bila obvezna sestavina paketov humanitarne pomoči med vojno)

Dr. Nada Ler Sofronić pred spomenikom mednarodni skupnosti (v obliki pločevinke govejega mesa, ki je bila obvezna sestavina paketov humanitarne pomoči med vojno)
© Almir Panjeta

Dr. Sofronićeva, od volitev v Bosni in Hercegovini so minili trije tedni. Kako si razlagate ogromno število protestno neveljavnih glasovnic? Kot eno zaušnico bosansko-hercegovski družbi?

Pogosto slišimo, da je bosansko-hercegovska družba bolna. Je to fraza ali resnica?

Pa je to mogoče pripisati medijem?

Ali BiH okreva? Lahko primerjamo bosansko-hercegovsko družbo leta 1995, ko se je končala vojna, leta 2000, 2005 in danes?

To so, imenujmo jih tako, zunanje ovire, s katerimi ima opraviti BiH. Kaj pa je z notranjimi sociopsihološkimi in sociopolitičnimi ovirami?

Posttravmatski sindrom je vsekakor značilen za vojne in povojne družbe, kakršna je bosansko-hercegovska. Ko hodite po sarajevskih ulicah, koliko se to občuti? Kako se to najpogosteje kaže?

Kako bi opisali povprečnega človeka v današnji BiH? Kakšne želje ima, za kaj si prizadeva, kako razmišlja?

Ima BiH, urejena tako, kot je zdaj, sploh kakršno koli možnost za svetlo prihodnost?

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.