Kvantumska ruleta?

To, da si paranoičen, še ne pomeni, da ti niso za petami. Dva petka nazaj me je poklical neki še kar znani slovenski znanstvenik, češ da mi bo po mejlu poslal nekaj linkov o potencialnem koncu sveta. Obstajali naj bi namreč določeni strahovi glede titanskega trkalnika v Švici (LHC), kjer bodo novembra začeli prve resne eksperimente s svinčevimi ioni. Ko sem možaku odvrnil, da se dobro spomnim podobne prazne panike izpred nekaj let, je rekel, da on tudi in da ni takrat tistega med znanstvenimi znanci nihče jemal resno. Zdaj pa da so nekateri kar malo zaskrbljeni.
»Nasploh so znanstveniki ena zelo posebna kasta,« je še na glas razmišljal. »Že zdavnaj so se zaprli v neki svoj slonokoščeni stolp ... Visoka znanost pa je danes tako kompleksna in specializirana, da vsak pozna samo svoj delček, temeljitega pregleda nad celoto pa navadno nima nihče. Zato je pogosto tudi tako težko določiti odgovornost.«

Nevtronska zvezda

Na linkih, ki mi jih je poslal, je bila zgrajena impresivna rampa, s katere se lahko v to smer že itak malo nagnjeni um kaj hitro požene v kozmična prostranstva čiste preganjavice. Teorije zarote, opažam nasploh, so poleg običajne mase čistih norcev vase potegnile tudi par boljših mislecev in stilistov. »Nič nimam proti, če mi moji nasprotniki pravijo teoretik zarote,« je nekoč dejal eden izmed njih po imenu John Judge: »dokler seveda oni nimajo nič proti, če jim jaz pravim teoretiki naključja.«
Kakorkoli, tista prejšnja cernska panika je bila zgrajena okoli možnosti, da naj bi se med trkom dveh protonov sprostilo dovolj energije, da bi nastala mikroskopska črna luknja, ki bi vase pozavgala celo Zemljo. Danes te možnosti ne jemlje resno praktično nihče več. Na CERN-ovi uradni strani so se slikovito izrazili, da protona itak nosita energijo dveh komarjev v letu - in tudi če bi taka mikroskopska črna luknja sploh lahko nastala, bi se tako bliskovito dezintegrirala, da za makroskopske učinke ne bi imela časa.
Težišče zaskrbljenosti se je tako preneslo na t. i. strangelete - hipotetične gmotice 'čudne materije', ki bi lahko reagirale z našo običajno snovjo in jo spremenile v sebi podobno čudno snov.
Strangeleti naj bi bili v bistvu nekakšen tekoči eksploziv - in sicer najmogočnejši eksploziv v znanem vesolju, ki bi lahko naš planet po ekstremnih scenarijih spremenil celo v supernovo, čeprav se to praviloma dogaja zvezdam. Po teh najbolj črnogledih variantah naj bi Zemlja na koncu celo kolapsirala v samo 15 kilometrov tanko ultragosto nevtronsko zvezdo. Ta proces naj bi od nastanka prvih strangeletov trajal nekje od enega do sto let, točne cifre ne ve nihče.
Slovenščina, mimogrede, za strangelete še nima izraza, zato bi si drznil predlagati ljubko besedo 'čudenjčki'.

Prah v vetru

Okej, koliko ima ta konkretni scenarij katastrofe ponuditi soli? Prestrašenemu, zmedenemu in predvsem laičnemu umu v bistvu ogromno. Daleč največji vtis je na konspirologe napravil dokument, ki so ga nekako izbrskali iz megaton internih CERN-ovih dokumentov. V njem je navedeno, kako v Švici fiziki z Grške univerze za fiziko proučujejo nastanek raznih eksotičnih stanj snovi, med njimi tudi čudenjčkov. Kar je, to je treba priznati, v neposrednem konfliktu z informacijami s CERN-ove uradne spletne strani, kjer je eksplicitno navedeno, da čudenjčki v cernskih eksperimentih ne morejo nastati. Posebne pozornosti je bila deležna izjava mladega eksperimentalnega fizika Panosa Katsasa, da je verjetnost, da bodo v prihajajočih eksperimentih nastali čudenjčki, zelo velika. Katsas je izračunal, da je ta verjetnost celo tam okrog 65-odstotna!
Nadalje se spletni konspirologi sklicujejo na izračune, ki jih je napravil kitajski Inštitut za visokoenergijsko fiziko in naj bi jasno kazali, da čudenjčki za naš planet pomenijo smrt. Da so zadeve še bolj mrke, imajo na LHC-ju celo mašino za iskanje teh eksotičnih oblik snovi (reče se ji CASTOR), vendar njen obstoj menda prikrivajo zainteresirani javnosti. In moštvo, ki to mašino uporablja, naj bi bilo tudi izračunalo, da je nastanek čudenjčkov zelo verjeten (pripeti so posnetki par slajdov originalne CASTOR-jeve prezentacije v power pointu). Nasploh je pripetih cel kup grafov in zelo znanstveno izgledajočih razpredelnic, v katere lahko laik samo živčno bolšči in si pri tem slika skrajno boschevske potope. Še vedno neprepričani si lahko za krono dolpotegnejo 50-stransko poročilo Kako CERN-ovi dokumenti nasprotujejo uradnim zagotovilom o varnosti. Poročilo je videti zelo znanstveno in ga je napisal Eric Penrose, ki v visoki fiziki sicer ni prav nobena avtoriteta, a bi ga utegnili mnogi zamenjati za Rogerja Penrosa, ki je.
Da je nelagodje še večje, so v prvi polovici oktobra tudi slovenski mediji poročali, da so v Ženevi konec septembra opazili zelo čudne aktivnosti pri trkih protonov. Pri trkih z najvišjimi energijami je začelo nastajati približno desetkrat več delcev kot običajno. Ko človek v svoja raziskovanja doda še You Tube, je glava pripravljena za eno tako svojo lastno malo supernovo. Ker tam gor - tam pa najdeš res bogato kakofonijo čiste groze.
Najdeš recimo alegorije, vzete iz nekega filma, kjer verniki v cerkvi igrajo rusko ruleto, pri tem zamaknjeno pojejo 'Gospod nas bo zaščitil!' in ob vsakem kliku vpijejo 'Čudež! Čudež!' - vse dokler si neki fantek pač ne odpihne možganov. Potem najdeš dejansko zelo na nivoju humanistične eseje o tem, zakaj tehnološko nepismena javnost tako rada verjame uradnim virom ... A za vsak tak esej najdeš potem vsaj dve referenci na Nostradamusa (»All should leave Geneva ...« se začne eden njegovih stihov) ... In kot ve vsakdo, ki je Nostradamusa preštudiral, je ta s svojimi nebulozami najosnovnejši možni znak tistega res najbolj primitivnega strahoprodajuharstva.
Scenosled groze se ne konča in ne konča. Neki ljudje so si celo vzeli čas, da so novim trkalniškim poskusom na čast ob zvokih pesmi Dust In the Wind zmontirali srceparajoče kolaže vsega, kar bomo tako nespametno zgubili (recimo Hollywood in ameriški nogomet). In tisti večer, ko sem zvedel za to bližajočo se kataklizmo, sem tudi sam po golem naključju prebral fino ZF-zgodbo o tem, kako neki trkalnik v Oxfordu po nesreči ustvari vojsko mutiranih podgan, ki se imajo ob vsaki nevarnosti možnost vrniti v preteklost, tako da skoraj izpodrinejo človeško raso, saj v končno bitko za zaščito kvantnega računalnika, ki upravlja Trkalnik, pošljejo celo ogromnega mutiranega podganskega superheroja iz prihodnosti.
Če ne bi v mojem vesolju Naključje po principu Okamove britvice zavzemalo samega prestola, bi si lahko že na podlagi dejstva, da sem to zgodbo prebral prav na ta dan, v glavi zgradil mogočno šušmarsko palačo.

50/50

Problem je, da smo kot zainteresirana javnost kljub dolgim dolgim letom t.i. šole nesposobni slediti najbolj rudimentarni znanstveni debati. V bistvu nam lahko res kdorkoli natvezi karkoli, tako da nimamo nobene druge izbire, kot da prestrašene očke upremo v uradne vire.
No, ti so v tem konkretnem primeru še posebej monolitni. Eksperti, ki so citirani v BBC-jevih dokumentarcih, so se jedko pridušali, da bi bilo lažje trikrat zapored zadeti na loteriji kot z ionskimi trki ustvariti nevtronsko zvezdo. Eden izmed njih se je celo namrdnil, da čisto v resnici obstaja tudi neka zelo zelo zelo zelo majhna verjetnost, da bo LHC sproduciral zmaje. Neki drugi je prhnil, da je tovrstna katastrofa manj verjetna kot to, 'da bi nam veter iz Afrike prinesel slona'.
Za podrobnejši komentar sem poklical Marka Mikuža, ki je vodja slovenskih raziskovalcev pri projektu ATLAS na LHC-ju. »Ježeš, ja kaj se pa dogaja?« ga je zanimalo, ko sem ga vprašal, kako se čisto osebno pripravlja na konec sveta. Ko sem mu razložil, sva se zmenila, da mu najprej pošljem ustrezno dokumentacijo. »No, če bi bil vi, vseeno še ne bi bukiral ladje proti Alfa Kentavri.« je zabrundal v prvo slovo.
Čez par dni, ko je malo poklikal naokrog, je izrazil predvsem fascinacijo nad tem, od kod vsem tem ljudem ves ta čas: »Kje sploh začeti? Mislim, ta njihov fraktalni model vesolja, jaz res ne vem, od kod so to potegnili ... In potem zadevi dodajo še neko fensi ime, kot je 'ice 9 transition', nakar nanjo napopajo še nevtronsko zvezdo, ki je itak iz nekega čisto drugega vica ... In potem imajo seveda dovolj, da zgodbo mirno peljejo naprej na tridesetih tipkanih. Mislim, kolikor je tole nametano skupaj z vseh vetrov, bi za dober odgovor potreboval teden dni, ki ga pa nimam. Ne vem tudi, od kod jim ta izračun, da obstaja 65-odstotna verjetnost ... To je najbrž na ravni tistega tipa na Johnu Stewartu, ki je o podobni temi dejal, da obstaja verjetnost 50/50, da se nekaj zgodi: ker se lahko ali zgodi ali ne, je to zanj verjetnost 50/50.«
Teoretične napovedi sicer res pravijo, da bodo iz kvark-gluonske plazme lahko frčali čudni kvarki - ampak te poznamo že od sredine prejšnjega stoletja, ko so jih znanstveniki našli preko interakcij kozmičnih delcev z meglično celico. Kar pa se tiče citiranih internih dokumentov, pravi Mikuž, so ti vse prej kot blazno tajni: »In še tole: v internih dokumentih je dovoljeno, pogosto celo zaželeno prevetriti tudi kako idejo, ki v resni znanstveni objavi ne bi šla skozi. Če neki grški študent nekaj napiše, to seveda še ne pomeni, da bodo novembra po trkalniku leteli troglavi zmaji. Zato je včasih brskanje po internih dokumentih sila nevarna stvar - še posebej, če se na zadeve ne spoznaš preveč dobro. Meni se itak zdi, da ima Človek cel kup neprimerno boljših načinov, da se fenta, kot je LHC. Obljubim vam, da bom jaz takrat novembra zelo mirno spal.«
Blef in bombast
Ko sem se potem dobil z znanstvenikom iz prvega odstavka (ki pravi, da bi raje ostal anonimen, ker bi imel lahko drugače težave v službi), je bil ob mojih izsledkih tudi on kar malo pomirjen. Je pa res, da se je isti dan dopoldne sestal s človekom, ki ga ima pri nas za največjo avtoriteto na tem področju. In ta avtoriteta naj bi mu bila striktno neuradno povedala, da črni scenariji sicer niso kaj preveč verjetni, da pa s čisto gotovostjo preprosto ni mogoče reči, saj lahko napovedi samo ekstrapoliramo iz dosedanjih podatkov, dobljenih s poskusi s petkrat manjšimi energijami.
»Najbrž je eno ključnih vprašanj, kako take govorice, ki kaj hitro prerastejo v paniko, sploh nastanejo,« je moj znanstvenik dejal ob kavi. »Problem je, da se morajo raziskovalci v CERN-u, tako kot vsi drugi, neprestano boriti za finance. Za take projekte so nujne silne milijarde evrov, te pa odmerjajo evropski birokrati. Ti so pogosto, če ne praviloma, falirani znanstveniki, ki si še vedno želijo biti strašno pomembni, zato jih je najlažje prelisičiti z blefom in bombastom. Tako so šli znanstveniki v marketinški sistem delovanja - sprejeli so reklamo kot način komuniciranja. In zato je, opažam, tako kot pri reklamah tudi v znanosti prišlo do zameglitve tega, kaj je res in kaj ni. Iz vsakega naslednjega dragega eksperimenta se dela mitologija, češ da bomo z njim zdaj zdaj proniknili do ultimativne skrivnosti same materije. Najboljši primer bi bil, kako se zdaj pumpa hype s tem tako imenovanim božjim delcem. Vse se bliska, vse se sveti - odobrite nam samo še teh par milijard, pa bomo Stvarstvo zagrabili za brado! Izgubila se je tista najosnovnejša znanstvena skromnost ... Ta pa je nujna, če želiš na dolgi rok dosledno slediti resnici. To, da je zdaj celo v znanosti zavladala marketinška paradigma, to je za znanost katastrofa.«

Heroj

V ponedeljek 8. novembra so potem v velikem hadronskem trkalniku s svinčevimi ioni uspeli ustvariti miniaturno obliko velikega poka. Pri tem se je sprostilo toliko energije, da je bila temperatura v trkalniku milijonkrat višja kot v jedru Sonca. To, da kljub temu še vedno dihamo, ni za konspirologe seveda nobena pomiritev, saj so že prej napovedovali, da bo pronicanje čudenjčkov proti planetovemu jedru in temu sledeča transformacija v nevtronsko zvezdo trajala nekje med enim in stotimi leti. Nihče ne ve točno, koliko.
Ampak če se je tale konkretna teorija zarote izkazala za najbrž vseeno malo pretanko, to seveda ne pomeni, da ni treba naslednje prevetriti z enako resnostjo. Problem je, da živimo v časih, ko človek dejansko ne more vedeti niti tega, ali je manj nezdravo nož oprati z detergentom ali na njem raje pustiti pardnevno plast umazanije. Včasih kar malo zavidam generaciji svojih staršev, ki jo je na globalnem nivoju lahko skrbela res čisto samo atomska vojna.
Če obstaja ena sama domneva, na katero se res ne moremo zanesti, bi bila to domneva, da ima butasta opica v glavi toliko pameti, da se ne zbriše z obličja planeta. Prejle omenjena atomska vojna, recimo, je bila ob par različnih priložnostih bližje, kot se večji del javnosti še danes zaveda. Tako zanesljiv vir, kot je Noam Chomsky, je v svoji knjigi Hegemony or Survival recimo pobeležil naslednjo zgodbo iz časa Kennedyjeve kubanske raketne krize.
Oktobra 1962 je sedem ameriških rušilcev plus ena letalonosilka blizu Kube že skoraj ulovilo rusko jedrsko podmornico. Ko so začeli nanjo spuščati globinske bombe, da bi jo prisilili na površje, se je od Moskve povsem odrezani kapitan odločil lansirati prvo jedrsko konico. Prepričan je namreč bil, da se je vojna že začela. Za vžig bi poleg povelja kapitana Savickega potrebovali še soglasje dveh top oficirjev na podmornici. Politični komisar Maslenikov je bil za, le namestnik Arhipov je bi bil vehementno proti. Bil je tako proti, da je kapitana sčasoma prepričal, naj vendarle raje parkrat globoko zajame sapo in počaka na navodila iz Moskve.
To je bila v resnici samo ena od nekaj tovrstnih skoraj-skoraj epizodic. Če bi podmornica takrat lansirala tisto raketo, potem vi zdajle skoraj gotovo ne bi brali tega članka. Vasilij Aleksandrovič Arhipov je najbrž največji heroj v zgodovini človeške rase, pa večina zanj sploh še ni slišala.