Klubski maraton Radia Študent

Inkarnacija Novega rocka uspešno končala že deseto zaporedno turnejo

Vrhunec Klubskega maratona predstavlja finalni nastop vseh bandov v Menzi pri koritu na Metelkovi.

Vrhunec Klubskega maratona predstavlja finalni nastop vseh bandov v Menzi pri koritu na Metelkovi.
© Maruša Bertoncelj

Bilo je tik pred zatonom minulega stoletja, natančneje 17. in 18. septembra 1999, ko je v Ljubljani potekal usodni, 19. festival domačega rocka Novi rock. Ta svojevrstni mejnik v slovenski popularni glasbi je tisti konec tedna namreč neizpodbitno napovedal svoj konec. Že leto prej je popustil pritiskom, naj se na festivalu naredi prostor tudi alter glasbenim ustvarjalcem, ki jih je bilo nemogoče umestiti v ''rock''. Dobil je svoj ''alter ego'', Off-rock, programski del za nekitarske žanre, to pa je organizacijsko gledano njegovo umiranje samo še pospešilo. Rdečo luč je sicer skušala še pravočasno prižgati spremljajoča okrogla miza Bodočnost rockovskih koncertnih prostorov in dejavnosti v Sloveniji, a je bila udeležba na njej bolj kilava. Tudi poskus primernejše izvedbe Novega in Off rocka je leto kasneje po svoje le še bolj spodletel - festival je potekal dva dni na ločenih lokacijah (Novi rock v preddverju Križank, Off rock pa v klubu K4) in bil najbolj kilavo obiskan v svoji zgodovini.

Mobilni Novi rock

A za smrtnimi krči festivala, dokončno sklenjenega leta 2000, se je že kalil nov soroden mejnik - in hkrati odgovor na vprašanje, ki si ga je postavila omenjena okrogla miza - Klubski maraton. Vzniknil je v glavi Borisa Velerja, takratnega glasbenega urednika Radia Študent, ki je bil skupaj s ŠKUC-em dolgoletni organizator Novega rocka. Klubski maraton je bil projekt, pri katerem naj bi izbrali določeno število zanimivih, manj uveljavljenih glasbenih ustvarjalcev, jih poslali na organizirano večtedensko turnejo po slovenskih klubih in poskrbeli za njihovo izdatno promocijo. »Zamisel je bila pravzaprav logična posledica zatona dolgoletnega festivala in hkrati posameznih dejavnosti, ki jih je Radio Študent izvajal od leta 1998. Že sta bila postavljena potrebna infrastruktura in socialno omrežje: redni mesečni koncerti/nastopi, DJ-anja v živo, intervjuji in snemanja studijskih demoposnetkov, prenosi klubskega dogajanja, recenzije, napovedi dogodkov, medijska podpora programsko zanimivim glasbenim dogodkom, žanrska pluralnost ...,« našteje Veler nekaj vzvodov, ki so omogočili Klubski maraton. Ta se je po njegovem do danes izkazal za »zelo iskreno, sceni namenjeno priložnost za mlade z vseh vetrov, da opozorijo nase, se izbrusijo, pridobijo kilometrino in vsestransko zadovoljni opravijo končni preizkus«.
Kot pove že ime, je reinkarnacija Novega rocka najprej izpeljala manever decentralizacije. »Klubski maraton je temeljno idejo Novega ro-cka - promocijo domačih mladih bendov - obrnil na glavo. Z enega velikega prizorišča se je spustil na več manjših, namesto enega večera se je aktivna promocija raztegnila na poldrugi mesec in namesto 20-minutnega nastopa je bendom ponudil šesttedensko turnejo, na kateri so si ''nakvihtali'' odrsko kondicijo,« opiše zasuk v konceptu Matjaž Manček, ki je leta 2000 na mestu glasbenega urednika nasledil Velerja in njegovo zamisel spravil v življenje. Omenjena kolateralna korist je torej tudi ''nega'' klubske kulture. »Koncept je vzporedno aktivno skušal povezati slovensko klubovje in mu dati programski pospešek. Prvo leto je bilo na finalni večer na Metelkovi celo srečanje predstavnikov takrat najdejavnejših slovenskih klubov s konkretnimi iztočnicami za povezovanje in reševanje skupnih težav, vendar se je mreža razpustila že kmalu po tem, ko je popustila iniciativa Radia Študent. Model vzpostavitve mreže so namreč sprejeli eni bolj, drugi manj navdušeno. Razvoj in dinamika Klubskega maratona pa sta seveda recipročno povezana z dinamiko klubske scene. Kolikor Klubski maraton lahko spodbuja živahnost klubskega dogajanja, tako tudi trenutne razmere v klubovju vplivajo na učinkovitost posameznega maratona, v dobrem in slabem,« povzame Manček vpliv kemije med projektom in klubi na končni učinek same pobude.

V mreži že skoraj 30 klubov

Sodelujoči klubi so po večini že del dolgoletne tradicije sodelovanja z Radiem Študent, nekaj pa se jih je priklopilo pozneje. Alenka Veler, še ena od RŠ-evskih gonilnih sil v prvih letih projekta, omeni dva temeljna pogoja, ki ju morajo klubi nujno izpolnjevati: »Redna kakovostna klubska dejavnost, pričakujemo pa še, da tudi sami na lokalni ravni promovirajo projekt. Med klubi, ki so ta dva pogoja v preteklosti še najbolje izpolnjevali, so denimo MKNŽ Ilirska Bistrica, MC Velenje, MIKK Murska Sobota, MC Podlaga Sežana, MKC Koper, MKK Črnomelj, Kljub Celje, Rdeča ostriga Škofja Loka ...« jih našteje nekaj, na seznamu sicer skupno že 28 klubov pa je seveda tudi metelkovska Menza pri koritu, kjer vsak prvi novembrski petek že tradicionalno gostijo vrhunec projekta - zaključni nastop vseh izbranih bendov vsakokratnega maratona.
Turneja se je uveljavila presenetljivo hitro. Že drugo leto, leta 2002, ko se je v projekt dejavno vključila Alenka, se je zgodil prvi ''šus'': »Tistega leta smo v ožji krog izbrali kar osem bendov, in čeprav smo projekt strateško izpeljali enako kot prvo leto, smo že morali začeti razmišljati o nadgradnji. Demoposnetki bendov so bili preveč različne kakovosti, druge radijske postaje so jih zaradi tega zavračale, navsezadnje pa smo tudi samim bendom želeli ponuditi nekaj več.« Tako izbrani bendi od leta 2003 poleg osmih koncertov - šestih na turneji, enega studijskega in enega za finale - v paketu vedno dobijo tudi snemanje dveh skladb v studiu Radia Študent, skladbi pa nato izideta na uradni radijski kompilaciji. K nadgradnji je leta 2004 sodil tudi poskus preboja v tujino, a je bil ta zalogaj še prevelik: »In to čeprav je bila ekipa tistega leta najmočnejša doslej, organizacijsko in izvedbeno. Že vzdrževati doseženo raven je bilo s tako malo sredstvi, kot jih ima na voljo Klubski maraton, tako rekoč nemogoče. Za tujino bi bil nujen povsem nov način organizacije, s tem pa nismo imeli izkušenj, zato smo se takrat raje odločili, da se bomo posvetili klubom znotraj meja in to skušali izpeljati čim bolje.«
Klubski maraton sicer že od začetka podpirajo ministrstvo za kulturo, Mestna občina Ljubljana, hirajoča organizacija ŠOU v Ljubljani in do nedavna tudi NLB, a seveda vse skupaj ne zadostuje za vse potrebe projekta, ki pa se kljub temu lahko pohvali z občasnimi ''meceni'': leta 2003 je denimo neki podjetnik, ožji član družine enega bivših maratoncev, doniral kar 100.000 slovenskih tolarjev.

Tudi svojevrsten oblikovalski izziv

Še en nepogrešljiv segment projekta Klubski maraton, ki je pravzaprav živ že od časov predhodnika, je njegova celostna grafična podoba. Med avtorji legendarnih plakatov za Novi rock najdemo nekaj danes najbolj uveljavljenih ilustratorskih, stripovskih, fotografskih in oblikovalskih mojstrov - od Kostje Gatnika, Janeta Štravsa do Tomaža Lavriča, Zorana Smiljanića ... Za podobo Klubskega maratona pa sta, razen tri vmesna leta, ko je Radio Študent oblikovalce izbiral z natečajem, do danes skrbela prav tako dva vidnejša predstavnika mlajše generacije pronicljivih oblikovalcev.
Prva štiri leta je za zunanji videz karavane skrbel Jure Engelsberger, krajše Engels, ilustrator in oblikovalec, ki je poskrbel za nepozabno serijo zdaj že kultnih ''kombijev'' - vsak bend je glede na svojo žanrsko usmeritev dobil svojega. »Že od nekdaj me mami reševanje oblikovnih problemov znotraj različnih konceptov, še posebej glasbenih. Ker sem rasel z Radiem Študent in njegovimi derivati, kot je bil tudi Novi rock, mi je bilo sodelovati v takem pionirskem kolektivu skorajda v vzvišeno čast in tihi ponos,« prizna Engels. »Poleg plakatov, ilustracij, ovitka cedeja in časopisnih oglasov sem za finalne večere za piko na i naredil še diaprojekcijo in tako sklenil vizualno plat vsakoletne klubske turneje. Neomajno sem verjel, da smo vsakič naredili nekaj izjemnega za našo glasbeno sceno. A realnost je drugačna ... Dokler niti vlečejo slovenska ''glasbena mafija'' in neuki posamezniki, je vse skupaj precej nesmiselno trošenje energije, ki jo sam rajši posvetim drugim stvarem,« pojasni Engels temeljni razlog za svoj umik, razmišljanje pa podkrepi še z omembo splošne maloštevilnosti obiskovalcev maratonskih koncertov po klubih.
»Ideja Klubskega maratona je že od nekdaj predstaviti zanimive nove glasbenike ne glede na zvrst glasbe, ki jo ustvarjajo. Sam se tako vsakič znova osredotočim na neki segment maratona in ga uporabim kot podlago za vizualno identiteto,« opiše Ajdin Bašić, kreativec zadnjih treh let, sicer pa tudi sodelavec glasbene redakcije Radia Študent, svoj način lotevanja stvari. Vsako leto izbere vizualni motiv in se nato z njim primerno poigra, kot pravi. Za jubilejno edicijo je denimo izbral kar osrednjega - potovanje - in ga upodobil z zemljevidom prog podzemne železnice. »Navdih so življenje na poti, značilne izkušnje s turneje in stvari, ki jih potrebuješ za izvedbo takšnega projekta, in ne toliko glasba kot takšna,« Ajdin, katerega navdušenje več kot očitno še ne pojenja, razloži svoj pogled.

V iskanju radikalnosti in raznolikosti

Kako pa vsakoletna ''najglasnejša slovenska klubska karavana'' sploh nastane? Vodja projekta in vodja izbirne komisije je že pet let Luka Zagoričnik, sedanji urednik glasbene redakcije Radia Študent. »Komisijo navadno sestavljajo najdejavnejši in najbolj pronicljivi sodelavci glasbene redakcije, ki se hkrati aktivneje ukvarjajo z domačo glasbeno produkcijo in sceno,« pojasni Zagoričnik. So pa povabili tudi že kakšnega zunanjega sodelavca, a ker se je lažje dogovarjati z notranjimi sodelavci, so to prakso opustili. »Že tako so razlike precejšnje,« namigne v smehu, hkrati pa poudari, da je fluktuacija novih, svežih sil v komisiji vsekakor nujna in vseskozi dovolj močna.
Ko izbirajo najboljše prijavljene glasbenike, iščejo predvsem raznolikost in radikalnost: »Približno mesec zbiramo material in iz tega skušamo potegniti šest bendov, ki se omenjenima splošnima kriterijema še najbolj približajo. Zadnja leta jih izbiramo izmed približno 60 ali 70 prijavljenih, kakšno leto jih je bilo tudi več.« Klubski maraton je sicer že toliko profiliran, da se ustvarjalci lahko že vnaprej prepoznajo kot ''primerni'' ali ''neprimerni'' zanj. Dokaj stalna praksa in posebnost maratona pa je tudi, da Radio Študent sam išče in povabi zanimive bende k sodelovanju.
Po Lukovem prepričanju se je pri Klubskem maratonu do danes pokazalo predvsem, katere so glavne prednosti in slabosti mladih ustvarjalcev: »Prednost sta vsekakor njihova zagnanost in začetna brezkompromisnost, kot šibkost pa se kažeta kontinuiteta angažmaja in kasnejši osebnostni razvoj.« Še ena od šibkejših točk je majhnost prostora za takšne glasbene prakse na splošno. »Veseli me, da se zadnja leta Klubski maraton že kaže kot ''relevantna znamka'', ki jo danes upošteva tudi širše medijsko okolje, ko se ozira za svežimi glasbenimi vsebinami, da torej je izziv tudi znotraj te sfere in ne le v glasbenem podtalju. Funkcija pa je še vedno zagotavljanje platforme, ki naj bi vsako leto naplavila nekaj svežih in zanimivih novih ustvarjalcev domače glasbene scene, omogočanje specifične izkušnje, na kateri bi ti ustvarjalci lahko gradili naprej, hkrati pa dosledno opozarjanje širše javnosti, da v Sloveniji klubska scena obstaja, da je ustvarjalna in aktivna, da pa ima tudi svoje težave,« je prepričan Zagoričnik.
RŠ-ev otrok na poti v puberteto
Deset let je po Mančkovem mnenju kljub vsemu tudi že obdobje, ko velja postati pozoren na nevarnost ponovitve usode Novega rocka. Temu koncepta ni uspelo ustrezno prilagoditi novim razmeram, kako se je to končalo, pa vemo. »Klubski maraton se zato ne sme ujeti in iztrošiti znotraj svojega modela. Ostati mora dovolj fleksibilen in pozoren na dinamiko dogajanja - na sceni novih bendov in glede razmer v klubovju. Mislim, da bi morali vztrajati tudi v smeri odpiranja Klubskega maratona za bende okoliških držav in regij, predvsem pa odpirati te regije za slovenske bende. Radio Študent bi kot akter, ki ima še vedno velik ugled na scenah nekdanje skupne domovine, to vlogo lahko dejavneje izkoristil,« je še prepričan Manček. Nad anemično podporo širšega medijskega prostora ne obupuje: »Klubski maraton je še vedno otrok - zdaj že skoraj pubertetnik - Radia Študent in razumljivo je, da bo daleč najbolje zastopan na njem. Se pa njegovi vplivi zagotovo širijo zunaj dometa matičnega radia z rastjo in dozorevanjem bendov, kot so Melodrom, Moveknowledgement, We Can''t Sleep At Night, New Wave Syria, Nikki Louder in drugi, ki so kariero tako rekoč začeli na Klubskem maratonu, danes pa krojijo vrh domače alter glasbene scene, so zanimivi tudi za širše občinstvo in medije ter se čedalje uspešneje uveljavljajo v tujini.«

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.