Marjan Horvat

11. 11. 2010  |  Mladina 45  |  Svet

(Analogni) mrk slovenske besede?

Koliko Slovencev v Italiji bo po prehodu na digitalno oddajanje brez dostopa do programov slovenske televizije?

Po novem bodo brez dodatnih stroškov lahko zamejski Slovenci spremljali le slovenski program na RAI 3 (na fotografiji glavni urednik Marij Čuk)

Po novem bodo brez dodatnih stroškov lahko zamejski Slovenci spremljali le slovenski program na RAI 3 (na fotografiji glavni urednik Marij Čuk)
© Borut Krajnc

S 1. decembrom bo po vsej Sloveniji, v Italiji pa dva dni kasneje ugasnil analogni signal TV-oddajnikov. Tisti, ki nimajo digitalnih TV-sprejemnikov in uporabljajo antene, si bodo morali priskrbeti posebno napravo, t. i. dekoder, če bodo želeli sprejemati digitalni signal programov TV-postaj. V stiski se bodo znašli pripadniki slovenske narodne skupnosti v Italiji, ki navkljub italijanski digitalizaciji ne bodo mogli več brez dodatnih stroškov spremljati programov slovenskih televizij. Italijani so namreč za prenos digitalnega signala izbrali sistem MPEG-2, v Sloveniji pa bomo imeli sodobnejši standard kodiranja digitalne televizije MPEG-4. Ta je sicer sodobnejši in zmogljivejši od italijanskega, toda ta čas je MPEG-2 bolj razširjen, saj ga uporabljajo v državah, ki so se prve lotile digitaliziranja TV-programov, ni pa kompatibilen z MPEG-4, ker ne podpira kodekov novejšega »brata«. Obratno seveda gre.
Ker velja Italija za dokaj konservativno državo, kar zadeva sprejemanje TV-signalov - pri naših zahodnih sosedih so TV-antene pravzaprav edini način sprejemanja, kabelska in t. i. IP-televizija sta šele v povojih, prek satelita pa televizijske programe spremljajo le štirje odstotki gledalcev -, je predvideni mrk slovenskih TV-postaj neprijeten za slovensko narodno skupnost. Doslej so lahko Slovenci v Italiji gledali slovenske postaje prek oddajnikov na ozemlju Slovenije, digitalnega signala pa po novem in brez dodatnih stroškov ne bodo sprejemali. Tisti, ki bodo hoteli gledati slovenske programe, bodo morali kupiti dekoderje MPEG-4, ti pa so v Italiji precej dražji in kupcem manj dostopni kot dekoderji MPEG-2, ki jih bodo uporabljali tam. Sicer pa so zamejski Slovenci, o tem se prepričamo tudi na spletnih forumih, slabo seznanjeni s tem, kaj sploh potrebujejo za gledanje slovenskih TV-postaj.
Rudi Pavšič, predsednik Slovenske kulturno-gospodarske zveze v Italiji, opozarja, da bo »davek digitalizacije« plačala slovenska narodna skupnost v Italiji, kajti zaradi digitalnega sprejema bo, če ne bomo ukrepali, marsikje slovenska beseda kruto izpodrinjena. Po njegovem bo programe slovenskih televizij po novem spremljalo le še okoli tisoč gospodinjstev. »Precej ljudi bo kupilo dekoder za italijansko televizijo, cenejši in dostopnejši v trgovinah, kajti kriza se pozna v žepih in vsak evro je dragocen. Mnogi se bodo pač odločali za cenejšo možnost,« pravi Pavšič.
Po Pavšičevem mnenju bi tudi tokrat morali italijansko državo spomniti na zakon, ki ga je sprejela leta 1975 in določa, da imajo priznane manjšine - Slovenci v Furlaniji - Julijski krajini, Nemci v Poadižju in Francozi v dolini Aoste - pravico gledati televizijske programe matične države. »Na spoštovanje zakonov sem večkrat opozarjal oblasti na deželni in državni ravni, tudi predsednika italijanske družbe RAI. Naj počakamo na digitalni sistem, so nas mirili. Ta je zdaj tu, vendar smo se spet znašli v zagati,« pravi Pavšič.
Težava ni nova. Že aprila lani so trije nekdanji tehnični direktorji RTV opozarjali, da se bodo Slovenci v zamejstvu znašli v težavah. »Kar glede potujčevanja na Koroškem in v Italiji ni uspelo najhujšim nacionalistom, bomo opravili mi z nesmotrno digitalizacijo TV,« so zapisali. V pogovoru za Mladino je tedaj prvopodpisani Slavko Pernuš opozoril na 13. člen zakona o javnem zavodu RTV Slovenija, ki med drugim nalaga »tudi zagotavljanje vidnosti in slišnosti programov RTV Slovenija in drugih programov posebnega pomena za Republiko Slovenijo, zlasti na območjih v zamejstvu, kjer živi slovenska narodna skupnost«. Očitno se tega poslanstva zaveda sedanji generalni direktor RTV Slovenija Marko Filli, saj je pristojnim organom, Direktoratu za informacijsko družbo in Agenciji za pošto in elektronske komunikacije (Apek), predlagal, naj bi vsaj začasno še pustili analogne oddajnike na zahodni meji ali pa na tem območju namestili oddajnike MPEG-2 - torej sistem, kakršnega bodo vpeljali v Italiji -, da bi lahko zamejski Slovenci še naprej gledali slovenske TV-postaje. A dobil je prav »nojevske« odgovore, kajti Apek mu je sporočil, »da so zemeljski oddajniki, skladno z meddržavnimi pogodbami, namenjeni pokrivanju ozemlja znotraj ene države, za 'pokrivanje' gledalcev, ki živijo izven naših meja, pa so namenjene druge prenosne poti oziroma sateliti. Tisti, ki želijo gledati programe izven našega območja, naj si torej kupijo satelitski sprejemnik.«
Zdaj je potemtakem jasno, da Slovencem v Italiji ne preostane drugega, če hočejo gledati slovenske TV-postaje, kot nakup dekoderja MPEG-4. Ta informacija pa bi morala priti pravzaprav do vsakega lastnika TV-sprejemnika med slovenskimi zamejci v Italiji. Takšna sporočila so bila že objavljena v vseh medijih, ki so zasidrani v slovenski narodni skupnosti. Iz vladnega urada za Slovence v zamejstvu in po svetu pa so še dodali, da so »zamejsko javnost obveščali o možnih zapletih s sogovorniki prek e-pošte, sporočil na spletnih straneh in portalu in prek facebooka«.
Bodo pa tudi Beneški Slovenci zaradi digitalizacije v prihodnje lahko sprejemali slovenski program na RAI 3, ki ga pripravljajo v Trstu, saj bo vključen v javni multipleks Furlanije - Julijske krajine. »Z vodstvom RAI se dogovarjam, da bi prek tega kanala prenašali tudi nekatere naše programe, da bi si lahko Slovenci v Italiji ogledali nekatere najprivlačnejše slovenske oddaje,« pravi Filli. Z uvedbo digitalizacije je torej narejen korak naprej, vsaj kar zadeva Slovence v Benečiji, vendar lahko tudi korak nazaj, če bodo zamejski Slovenci v Italiji zaradi neposluha, morda celo birokratske zadrgnjenosti pristojnih slovenskih organov večinoma ostali brez programov slovenskih TV-postaj.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.