18. 11. 2010 | Mladina 46
Strah pred pedofilijo v literaturi
Urad varuhinje človekovih pravic predlaga zasebne tožbe in posebne otroške izkaznice
Kaj se skriva na knjižnih policah?
© Borut Peterlin
Na največjo spletno knjigarno Amazon se je pred časom usul plaz kritik zaradi prodaje elektronske knjige The Paedophile's Guide to Love and Pleasure, saj jo je njen avtor Phillip R. Greavs tržil kot vodnik za pedofile. Primer je sprožil polemiko, ali bi morali založniki in knjigarne dela, ki pozivajo h kaznivim dejanjem, cenzurirati, Amazon pa je knjigo nazadnje umaknil iz prodaje.
Intenzivna razprava o pedofiliji v književnosti zadnje čase poteka tudi na slovenski spletni strani Med.over.net. Komentatorji na forumu Knjižni molji pod naslovom Kje so meje literature? se največ ukvarjajo z deli znanega mladinskega pisatelja Vitana Mala. Ta se je tudi sam vključil v razpravo in branil pravico pisateljev do obravnave otroške spolnosti in spolnih zlorab. Prevodna književnost sicer ponuja še druga dela z opisi otroške spolnosti; ta zasledimo denimo v zbirki Dotik, svojčas pa je najbrž šokantno delovala celo Cankarjeva Hiša Marije Pomočnice.
Ena od sodelujočih na forumu, po poklicu knjižničarka, se je nedavno obrnila na urad varuhinje človekovih pravic. Kot pravi, se je znašla v dilemi zaradi knjig, v katerih so odlomki nazornih opisov otrok, udeleženih v spolnih dejavnostih, ponekod tudi z odraslimi. Zato jo je zanimalo, ali svoboda izražanja dovoljuje pisanje literarnih besedil, ki opisujejo surovo zlorabo otroka, in ali je primerno, da so ta dela nato vsem dostopna v javnih knjižnicah. Iz konteksta je razumeti, da so jo (najbolj) zmotile Malove knjige.
V uradu varuhinje odgovarjajo, da je svoboda izražanja izredno pomembna, ni pa absolutna. Kazenski zakonik opredeljuje »prikazovanje, izdelavo, posest in posredovanje pornografskega gradiva« kot kaznivo. V uradu menijo, da s tem eksplicitno ni prepovedano tudi pisanje pornografske literature z udeležbo otrok, a vendar bi pisanje lahko razumeli kot »izdelavo pornografskega gradiva«. Kakorkoli že, v uradu varuhinje so kritični do literature, »ki v marsičem celo presega nazornost prikaza izkrivljenih in odklonskih spolnih praks, opisanih v knjigah slovenskega avtorja«. Knjižničarki so svetovali zasebno tožbo in podprli uvedbo posebnih izkaznic za otroke v knjižnicah.
Literarni teoretik dr. Miran Hladnik pa pravi, da leposlovje vendarle razbija tabuje in tako preizkuša alternativne socialne možnosti, zato sam ne vidi rešitve ne v zasebnih tožbah ne v posebnih izkaznicah za otroke. Pri prvih bi morali knjigi najprej dokazati pornografsko naravo, in to bi bilo težko, pri drugih pa bi lahko prepovedani sad postal še slajši. Hladnik zato predlaga, da bi namesto tega raje posegli po kritiki in diskvalifikaciji načina prezentiranja takšnih knjižnih del.
Kaj to pomeni? Literarni kritiki lahko presodijo, ali so dela sploh vredna njihove kritične presoje, bralci lahko takšnih del ne kupijo, si jih ne izposodijo v knjižnici, ne recitirajo iz njih, učitelji jih ne dajejo v domače branje, avtorju pa država ne postavi spomenika in mu ne daje nagrad. »To bi moralo zadoščati, saj literature res ne moremo prepovedovati samo zato, ker je slaba. Preganjane knjige kaj rade pridobijo nezasluženo pozornost in avtorji, nad katerimi visi anatema, uživajo v vlogi žrtve. In tega jim ne privoščimo,« pravi Hladnik.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.