Jure Trampuš

18. 11. 2010  |  Mladina 46  |  Politika

Incest v medijih

Tudi zaradi medijske konstrukcije realnosti Slovenija ne zna več razmišljati o pravih problemih

Sebastijan Jeretič in Simona Dimic še v času idile pred dvema letoma v Novi Gorici. Danes Jeretič piše Pahorju, da mu ne more »prizadejati desetino gorja, ki mi ga je v zadnjih dveh letih od naše zmage povzročila tvoja Simona«.

Sebastijan Jeretič in Simona Dimic še v času idile pred dvema letoma v Novi Gorici. Danes Jeretič piše Pahorju, da mu ne more »prizadejati desetino gorja, ki mi ga je v zadnjih dveh letih od naše zmage povzročila tvoja Simona«.
© Toni Dugorepec

Minuli petek je v javnost prišlo pismo Sebastijana Jeretiča. Mimogrede: vam to ime kaj pomeni? Večini nič ali malo. Gre za človeka, ki je nekoč delal za SD, bil je portparol Boruta Pahorja, pozneje pa se je s Pahorjem razšel in se vrnil na Obalo. Jeretič z drugimi besedami v slovenski javnosti ne takrat ne danes ni res obstajal. Je neki operativec, organizator političnih kampanj, jeseni je v Piranu vodil kampanjo za novega župana. A v visoki politiki ga ni, strateške odločitve se in so se sprejemale mimo njega, ni član organov stranke, nikoli ni opravljal vidnejših političnih funkcij. A pismo, ki ga je poslal Pahorju in je našlo pot v medije, se je kljub temu prebilo na prve strani slovenskih medijev. Zakaj? Zato ker je v njem obračunal s Pahorjem ali pa zato, ker so si mediji takšnega pisma pravzaprav želeli? Jeretič je pač v njem v osebnem slogu napadel premiera. Kar je odlična tema za senzacije željne medije.
Še enkrat. Kdo je pravzaprav Jeretič, da je njegovo pisanje sprožilo tolikšen odmev? Jeretič ima v lasti podjetje Nevro PR, ki se ukvarja s komunikacijskim svetovanjem. Na svojem Twiter profilu zase pravi, da je spin doktor. Mimogrede: za spin doktorja te razglasijo drugi. Da se sam tako opredeliš, pa je nekaj takega, kot bi se kdo hvalil, jaz, veste, sem pa tajni agent.
»Napaka zadnjih dvajsetih let je bila, da so bili mediji preblizu politiki in obratno. To, da se je civilna družba prelevila v politiko, je še nekako razumljivo. Da so se mediji incestuozno vezali s političnim in ekonomskim interesom, pa ima in bo imelo dolgoročne posledice,« je v Objektivu napisala Sandra Bašić Hrvatin. V Sloveniji je razširjen stereotip, da so mediji glasilo te ali one politične opcije. Kot vsak stereotip je tudi ta napačen, popreproščen in nepopoln. Nekateri mediji niso samo posredno glasilo te ali one politike, pač pa so tudi ujetniki interesov kapitala, lastnikov, ki poskušajo z medijskim poslom ustvarjati čim več dobička, pa slabih urednikov, ki že brez tega hlepijo po rumenosti ... V nasprotju z nereflektiranimi novinarji se politika tega zaveda. Ve, kako se bodo mediji odzvali na dogodke, kako jih očarati in razširiti novice. A ni napaka v njih, napaka je v medijih, ki so v takšna pravila igre privolili. Ki so Jeretičevo pismo razumeli kot relevantno temo, pa četudi je šlo za navadno prerekanje nekega nezadovoljnega sopotnika stranke, ki ga poznajo predvsem novinarji.
Te dni se politika pogaja o pokojninski reformi, zapletenem, obsežnem strukturnem svežnju, ki bo vplival na življenja mnogih generacij. In mediji? V zadnjih dneh so poročali o tem, ali bo Desus ostal v koaliciji, koliko poguma bo imel Karl Erjavec in ali je prav, da gre Pahor v parlament po zaupnico. Poročanja o vsebini pokojninske reforme skorajda ni bilo. Tega se zelo dobro zaveda Erjavec. In v medijih je Erjavec prikazan tudi kot upornik, zagovornik upokojencev, ki maje celotno vlado. Pa nič od tega ne drži. Vlada se zaradi tega ne maje, Erjavec pa bije v resnici boj za pravice, ki so že vse izbojevane. Poseg v pravice obstoječih upokojencev je namreč tako minimalen glede na ceno, ki jo plačujejo vse ostale kategorije prebivalstva.
Mediji seveda lahko poročajo, kot si želijo. Za prodajano novinarsko zgodbo je potreben konflikt, recimo med Pahorjem in Erjavcem, pa četudi je ta tam samo zaradi zgodbe. »Konflikt je lažje razložiti, je tisto, kar je vidno na prvi pogled, nastopa spor, nastopajo akterji s svojimi motivi, z željo po oblasti ali po čemerkoli že,« odgovarja na naše vprašanje Sandra Bašić Hrvatin. »Če želiš resneje poročati o pokojninski reformi, jo moraš najprej poznati in potem poznati tudi enostavne načine, kako jo razumljivo predstaviti bralcem. Če tega ne znaš, lahko rečeš, ali da ljudje celotne zgodbe ne bi razumeli, ker si želijo samo kri in solze in ne vem kaj še vse, ali pa kot novinar trdiš, da nimaš dovolj časa. In kaj je rezultat tovrstnega poročanja? Da gredo ljudje pri razmišljanju o pokojninski reformi v skrajnosti. Razmišljajo samo, kaj reforma pomeni zanje, ali pa se odločajo na podlagi za ali proti tistemu, ki reformo predlaga.« In kaj je konsekvenca tovrstne konstrukcije realnosti? »To pač pomeni, da mi kot družba sploh ne znamo razmišljati o problemih.«
Bašićeva se ne moti. Zdi se da v Sloveniji politika ne zna razmišljati o problemih. O kompleksnih problemih vse manj razmišlja tudi javnost. Ni sicer res, da civilna družba ne obstaja, oblikuje se ob posameznih problemih, a aktivne civilne družbe, ki bi razmišljala nad horizonti nekih aktualnih tem, ni. Tovrstna vprašanja se redko pojavijo v javnosti, še redkeje v medijih in politiki ni treba, da jih upošteva. So za to krivi mediji? Je za to kriva politika? Je za to kriva javnost? Iskanje krivca ni pomembno. Politika se je najprej prilagodila medijskemu diskurzu konfliktnega sveta in pristranskih resnic, nato je postala takšna - ali pa se je nehala delati, da že v izhodišču ni bila, in sedaj postaja takšna - tudi vsa Slovenija. Ko mediji histerično iščejo konflikt, ker naj bi bil samo ta podlaga za dobro zgodbo, s tem povzročajo, da to postaja edina realnost te države.
Kakšna je že razprava o šestem bloku termoelektrarne Šoštanj? Prevladujoči medijski besednjak govori o lobijih, Golobiču in Mehu, stavki in tožbah. Le redko kdo pa postavlja vprašanja, zakaj Slovenija potrebuje novi blok elektrarne, kaj to prinese in kaj odnese, kako bi Slovenija lahko shajala brez njega in zakaj je šesti blok smiseln. Takšna vprašanja bi si najprej morali zastaviti v Šaleški dolini, kjer si očitno želijo še desetletja gledati v dimnike in razmišljati, kaj se vali iz njih. Vprašanja o alternativnem razvoju Slovenije pa bi si morali zastavljati tudi v Ljubljani, v vladi, v politiki in v medijih. A si jih ne. Razen nekaj posameznikov, ki so sestavili memorandum o drugačni energetski politiki, se o alternativah ne razmišlja. Alternative politiki pač niso v interesu. Medijem, ki vsak dan potrebujejo novo histerično zgodbo o konfliktu, spopadu, vojni, pa tudi ne. Za zgodbo o konfliktu ne potrebuješ ne znanja, ne časa, ne težaškega novinarskega dela. Večino dela opravijo dramatični pridevniki.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.