Dr. Ivan Svetlik

18. 11. 2010  |  Mladina 46  |  Politika

Pavšalne sodbe niso dovolj

Vloga socialne države je, da določa minimalni nabor in raven potreb za dostojno življenje ter omogoča njihovo zadovoljevanje tistim, ki sami tega ne zmorejo

Dr. Ivan Svetlik, minister za delo, družino in socialne zadeve, profesor za kadrovsko in socialno področje na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani

Dr. Ivan Svetlik, minister za delo, družino in socialne zadeve, profesor za kadrovsko in socialno področje na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani
© Borut Krajnc

Z zanimanjem sem začel prebirati prispevek v Mladini Ali smo še socialna država?, a sem bil na koncu razočaran. Ne zato, ker avtorica in (bivši) profesionalni kolegi kritizirajo poteze ministrstva za delo, družino in socialne zadeve. Tudi hvale ali celo apologije ne pričakujem. Razlogi za razočaranje so globlji in po svoje bolj skrb zbujajoči.
Najprej avtorica ustrezno ugotovi, da je za aktualno socialno politiko ministrstva značilen prehod od države k družbi blaginje ter da je v jedru tega prehoda sprememba v prevzemanju tveganj za socialni položaj posameznika. Ta tveganja naj bi se po načelu subsidiarnosti od države vse bolj prenašala na posameznika, kar pa je za avtorico in njene sogovornike sporno, češ da gre za razgradnjo socialne države.
K temu je treba reči, da je koncept socialne države starejši od konceptov države in družbe blaginje in da je bil utemeljen prav na načelu subsidiarnosti, to je, da socialna država vstopi s svojimi varnostnimi mehanizmi takrat, ko posameznikova prizadevanja za zagotovitev svoje in varnosti bližnjih niso zadostna. S tega stališča bi se sedaj kvečjemu pomikali od države blaginje nazaj k socialni državi.
Sicer pa je pojmovanje države blaginje kot dejavnika, ki naj bi bil prvenstveno odgovoren za socialna tveganja posameznika, zgrešeno v več pogledih, kot so že pred par desetletji opozorile razprave v najrazvitejših skandinavskih državah blaginje. Ekonomski problem, da ni mogoče financirati javnih storitev bolj, kot to dopušča ekonomska moč države, nikakor ni edini. K temu je treba dodati:
1. politično razsežnost, po kateri bi primarna odgovornost države lahko pomenila ne le zagotavljanje, temveč tudi določanje potreb posameznika in načinov njihovega zadovoljevanja, kakor so to poskušali totalne skupnosti in totalitarni režimi;
2. psihološko razsežnost, po kateri bi zunanje določanje potreb posameznikom porušilo temeljni motivacijski ciklus, po katerem potreba spodbudi aktivnost za njeno doseganje, to pa zadovoljstvo in rojevanje nove potrebe; dogajalo bi se nekaj podobnega kot se z otroci v nekaterih premožnih družinah, kjer je potreba zadovoljena, še preden se pojavi, kar vodi v pasivnost in pomanjkanje življenjskega smisla;
3. človeško razsežnost, kjer je pomembno, da posameznik črpa svoje dostojanstvo iz možnosti svobodnega določanja potreb, izbire načinov njihovega zadovoljevanja in zmožnosti, da s svojo aktivnostjo te tudi doseže.
V odprtih demokratičnih družbah torej posameznik sam opredeljuje svoje potrebe in išče načine za njihovo zadovoljevanje. Pri tem je svoboden in hkrati prevzema odgovornost za svoja dejanja in svoj položaj. Vloga socialne države je, da določa minimalni nabor in raven potreb za dostojno življenje ter omogoča njihovo zadovoljevanje tistim, ki sami tega ne zmorejo. Iz obravnavanega prispevka pa je mogoče razbrati povsem drugačno razumevanje posameznika, in sicer kot nebogljenega bitja, za katerim naj stoji država s svojimi institucijami, ga tako rekoč neprestano drži za roko ter ga tako tudi omejuje in si ga podreja. Kako bi bilo mogoče drugače razumeti zavračanje aktivacije prejemnikov socialne pomoči, zavzemanje za egalitarizem in podobno?
Drugo razočaranje izhaja iz povsem ideološkega diskurza. Če se govorniki povsem legitimno opredelijo za drugačno razumevanje socialne države in socialne politike, potem bi vsaj od akademikov pričakovali, da bodo v svoji argumentaciji ponudili statistične podatke in rezultate empiričnih raziskav. Žal teh niso navedli. Hkrati kritizirajo ministrstvo, da nima podatkov o zlorabah družinskih pomoči, čeprav se je naslonilo na raziskavo Inštituta za socialno varstvo. Pač pa navajajo vrsto pavšalnih sodb, ki so ponekod tudi v medsebojnem nasprotju. Nekaj primerov:
1. Navedeno je, da naj se zlorabe preprečijo z boljšim nadzorom in strožjimi sankcijami; hkrati se kritično govori o lovu na zlorabe samohranilk in samohranilcev ter o povečevanju nadzora.
2. Kje so kriteriji za določitev socialne izključenosti in konkretni podatki o tem, do koliko in katerih posameznikov socialna pomoč pri nas ne seže?
3. Kje so alternativne projekcije o zmanjšanju števila varstvenih dodatkov?
4. S čim je utemeljena trditev, da bodo posamezniki, ki bodo morali sprejeti delo ali da se na njihovo premoženje vpiše zaznamba, postali revni?
5. Ali je avtorjem znano, od kod Rdečemu križu in Karitasu večina zalog za pakete hrane?
6. S čim je utemeljena trditev, da dobijo socialne transferje le privilegirani oziroma tisti, ki jih ne potrebujejo; kje so podatki o tem in zakaj potem nasprotovanje preprečevanju zlorab?
7. Kako je mogoče trditi, da gre za demontažo socialne države, zmanjševanje socialnih pomoči in povečevanje revščine, ne da bi navedli konkretne podatke o socialnih izdatkih države v zadnjih letih in mednarodno primerljive podatke o stopnji brezposelnosti, tveganju revščine, socialni deprivaciji in druge?
8. Kako je mogoče voditi razpravo o višini socialnih pomoči, ne da bi pri tem upoštevali statuse aktivne oziroma neaktivne osebe, kratkoročne in dolgoročne potrebe posameznika, ekonomijo obsega gospodinjstva in podobno?
Če že ni podatkov in analiz, bi pričakovali alternativne predloge, socialno erudicijo ali vsaj socialno utopijo. Namesto te se v prispevku pojavlja nekaj, kar bi lahko označili s socialnim iluzionizmom. Sem sodijo eksplicitna ali implicitna mnenja o tem:
- da je mogoče socialne pravice neomejeno zagotavljati neodvisno od ekonomske moči države,
- da je treba nuditi socialno pomoč brezpogojno oziroma brez preverjanja, ali jo posameznik potrebuje, in brez zahtev in spodbud za lastno iskanje poti iz neugodnega položaja,
- da je treba ustvariti egalitarno družbo,
- da socialna pomoč ne more biti povezana s premoženjem posameznika, ne glede na socialno-ekonomsko stanje njegovih dedičev,
- da ni mogoče z boljšim ciljanjem priti do več posameznikov, ki potrebujejo pomoč z enakimi ali celo manj sredstvi, itd.
Med socialno utopijo bi sicer lahko šteli pri nas večkrat ponovljeno idejo o univerzalnem temeljnem dohodku, ki pa se vedno zaustavi pri premajhnih virih. Če bi vzeli celotno pokojninsko blagajno, vse socialne transferje, dohodninske olajšave, prihranke na račun manjše administracije in še kaj, bi prišli po realističnih ocenah do kakih šest, po optimističnih pa do kakih osem milijard sredstev na leto. Če to vsoto razdelimo med dva milijona oseb, dobi vsaka od 250 do 330 EUR na mesec. To pa je vsota, ki jo avtorji odločno zavračajo kot primerno za kratkotrajno denarno socialno pomoč, kaj šele za pomoč, ki bi bila trajna. Soglašamo, da od nje neaktivna oseba, ki v gospodinjstvu živi sama, na dolgi rok ne more dostojno preživeti, zato smo to višino postavili na 450 EUR, ki sicer tudi ni posebej visoka. Dodatno pa se je treba vprašati, ali bi se upokojenci odrekli svojim pokojninam, študenti svojim štipendijam in drugim prejemkom, brezposelni denarnim nadomestilom, ki v veliko primerih segajo nad 250 in tudi nad 330 EUR? Štiričlanska socialno ogrožena družina z dvema odraslima delovno neaktivnima osebama in dvema otrokoma lahko dobi danes nekje med štirikratnikom nižje in višje vsote. Če bi iz udeležbe pri UTD-ju izvzeli delovno aktivne, bi se vsota prejemkov posameznika lahko podvojila. Tudi v tem primeru bi prišli komaj do višine zajamčene plače, še nihče pa ni odgovoril na vprašanje, kako bi to vplivalo na vedenje ljudi in na njihovo pripravljenost za delo.
Ob takih prispevkih se sprašujem, ali smo storili prav, da smo z aktivno socialno in zaposlovalno politiko v zadnjih dveh letih v tolikšnem obsegu blažili in preprečevali socialne stiske. Ali ne bi bilo bolje, da bi se gospodarska in socialna kriza v večji meri dotaknili ljudi? Ali je prav, da smo za obdobje 2009-2011 za raznovrstne pomoči za ohranitev delovnih mest, za zaposlovanje in pomoč brezposelnim, za socialne transferje družinam, za socialne pomoči, za dvig minimalne plače in podobno namenili milijardo in četrt sredstev več kot v letu 2008? Ali je prav, da so ti izdatki v letu 2010 za 43 % višji kot v letu 2008, pri čemer smo tudi zaradi tega povečali javni dolg?
Odgovor na navedena vprašanja ima dve plati. Prav je, da smo tako ravnali zaradi ljudi in lajšanja njihovih stisk. Na drugi strani pa tega ne bi smeli storiti zaradi mnogih politikov, voditeljev interesnih skupin in tudi dobršnega dela stroke, ki se niti ne potrudijo, da bi dobili vpogled v dejanske razmere, če že imajo težave z razumevanjem ekonomskih, socialnih in političnih razmer v Sloveniji in v svetu. Socialni šok bi jih morda streznil.
Ob tem pa se zaradi ohranjanja stikov s stroko tudi v vlogi ministra zaradi stroke same, zaradi njene lahkotnosti, da ne rečem površnosti, počutim precej nelagodno.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.