Jure Erznožnik

2. 12. 2010  |  Mladina 48  |  Politika

Četrt milijona Portugalcev pred živilskimi bankami

Analitiki ameriške banke Citigroup so Portugalsko že razglasili za nesolventno, v francoskem Observatoriju za ekonomske konjunkture pa ugotavljajo, da ima v nizu držav, ki naj bi jim grozila grška polomija, največje možnosti, da se ji izogne

Polprazna pokrita tržnica v Lizboni

Polprazna pokrita tržnica v Lizboni
© Jure Erznožnik

Mediji so prejšnji teden odmevno poročali o prvi splošni stavki na Portugalskem po več kot dveh desetletjih. Največja sindikata v državi sta namreč, prvič po letu 1988, na ulice privabila »več kot tri milijone« protestnikov. A med evforičnim kazanjem s prstom na Portugalsko, kjer naj bi se v kratkem zgodil grški scenarij, so pozabili pojasniti, zakaj je bil toliko časa mir. Portugalci namreč niso Grki ali Italijani, zategovanja pasu niso vajene le generacije, ki jih je do leta 1974 teptal Salazarjev režim, predvsem delavstvo in podeželsko prebivalstvo še nikoli nista okusili blaginje. Ko je marca 1988 po državi demonstriralo več kot dva milijona delavcev, so se ti postavili po robu tedanji desnosredinski vladi sedanjega predsednika republike, Aníbala Cavaca Silve, ki je hotela krčiti delavske pravice, ker je EU od nje, v zameno za znatna razvojna sredstva, zahtevala vrsto reform. Zakon je ustavno sodišče sicer razveljavilo, obubožana Portugalska pa je stopila na pot skokovitega napredka, gradile so se avtoceste in stanovanjska naselja, odročne vasi so dobile elektriko, prenavljale so se šole in bolnišnice, gospodarstvo je cvetelo. Od vsega tega niso imeli nič le delavci in kmetje. Vnuki nekdaj naprednih dedov so jih v podedovanih industrijskih obratih in zadrugah še bolj divje izkoriščali, obenem pa niso vlagali v tehnološki razvoj, zato so propadla številna podjetja. Od še v 90. letih slovite tekstilne industrije v Bragi na severu države ni ostalo nič. Ker država ni posodobila infrastrukture, se železnice danes ukvarjajo s podobnimi težavami kot pri nas. Takšnega padca industrijske proizvodnje v zadnjem desetletju ni zabeležila nobena od članic EU. A medtem ko se je javna uprava razpasla prek vseh meja, nobena vlada ni opazila, da so, razen peščice prebivalstva, ki je živelo razmeroma udobno, rojaki vse pogosteje zbolevali in posegali po antidepresivih.
Sedanja kriza je skrb zbujajoče razmere le še močno zaostrila: tudi desetmilijonska Portugalska je močno odvisna od izvoza na večja tržišča, socialistična vlada Joséja Socratesa se je po vzoru drugih lotila reševanja bank, manj pa se je ukvarjala z že tako slabim socialnim položajem ljudi. Statistike so zato v letošnjem letu ponorele. Ne le, da se je država po stopnji brezposelnosti v sedemindvajseterici oktobra uvrstila na četrto mesto za Španijo, Slovaško in Irsko, njen javnofinančni primanjkljaj naj bi že presegel devet odstotkov bruto domačega proizvoda.
Pretresljivejši pa so rezultati nedavne raziskave, ki kažejo, da je skoraj četrt milijona državljanov, od tega vsaj 75 tisoč otrok, odvisnih izključno od pomoči živilskih bank in javnih kuhinj, da jih mora polovica od teh preživeti z manj kot 250 evri na mesec, da 16 tisočim do zdravil pomagajo dobrodelne organizacije, še vsaj 12 tisoč je takšnih, ki se k njim zatečejo po nekaj evrov denarne podpore. Tudi velik del tistih, ki še imajo zaposlitev, ter številni upokojenci morajo mesec preživeti z manj kot 400 evri, zato se bodo težko sprijaznili z vladnimi napovedmi o zamrznitvi pokojnin v letu 2011, znižanju plač v javnem sektorju in povišanju stopnje DDV-ja z 21 na 23 odstotkov. A kot rečeno, Portugalci niso Grki, namesto napadov na banke in plenjenja trgovin so si še bolj zategnili pasove in se zatekli k svojim podeželskim koreninam.
Idália Moniz, podsekretarka v vladi, je pred dnevi priznala, da vseh stisk ne bodo mogle rešiti država in dobrodelne organizacije, pomoč socialno izključenim naj bi bila državljanska dolžnost vsakogar. Rojake je pozvala, naj prijavijo tiste, ki zlorabljajo državno podporo, za nesebično pomoč se je zahvalila vse številnejšim prostovoljcem. A ker posebne razmere zahtevajo posebne ukrepe, bo nekaj izjem za najšibkejše uvedla tudi vlada. Po predlogu aktivista Antónia Coste Pereire, ki je zbral 100 tisoč podpisov, bo začasno in pod določenimi higienskimi pogoji dovolila razdeljevanje 35 tisoč nedotaknjenih obrokov iz restavracij, hotelov, bolnišnic, šol, zaporov in menz, ki so doslej vsak dan (!) končali v zabojnikih za odpadke.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.