9. 12. 2010 | Mladina 49
Živalske prevare
Prvinsko dogajanje v dokumentarnih filmih o živalih je nemalokrat zmanipulirano
Pravi medvedi ali ne?
© Arhiv Mladine
Dokumentarni filmi o živalih so večinoma prava paša za oči. Ob gledanju vedno občudujemo vztrajnost snemalne ekipe, ki ji uspe ujeti očem sicer skrite trenutke iz življenja v živalskem kraljestvu. A je očitno velik del teh posnetkov zaigran in zrežiran. Dolgoletni ugledni producent živalskih dokumentarcev Chris Palmer je nedavno izdal knjigo Snemanje v divjini (angl. Shooting in the Wild), v kateri razkriva »temne plati« te industrije. V številnih filmih namreč občudujemo živali z lovskih rančev. Najeti medved se z jelenovim truplom masti samo zato, ker je ekipa pred tem v jelenu skrila bonbone. Zgodbe o mladičku in mami so večinoma montaža posnetkov več različnih živali. Zvok narave je skoraj praviloma dodan pozneje, za mešalno mizo. Akcijski prizori so večinoma spodbujeni z nadlegovanjem živali. Ptice v opevanem dokumentarnem filmu Nomadi neba so pred snemanjem navadili na letenje v bližini kamere. Manipulativne tehnike naj bi uporabljal tudi znameniti David Attenborough, avtor številnih dokumentarcev BBC. Rojstvo severnega medveda je na primer posnel v živalskem vrtu, v filmu pa ga predstavil kot prizor iz divjine. Ustvarjalci v odpovedni špici sicer večinoma priznajo »prevaro«, a tega nihče ne prebere. Po Palmerjevem mnenju bi morali opozorilo o manipulaciji s posnetki objaviti na začetku vsakega filma, v katerem so uporabljali takšno taktiko.
Zrežirano uprizarjanje naravnih dogodkov je pravzaprav zelo razumljivo, saj je narava za snemalne ekipe večinoma izjemno dolgočasna in hkrati draga. Divje živali si pač ne želijo petih minut slave. Če ob naravnem »dolgčasu« upoštevamo še stopnjujoče se zahteve vedno več dokumentarnih TV-kanalov, ki si v lovu na gledalce želijo vse spektakularnejše posnetke vedno hitreje, potem so prevare že nujni del posla. »Ko sem začel delati za National Geographic, so ustvarjalci po tri leta snemali na terenu. Zdaj se je to skrčilo na 'pojdi in naredi v enem mesecu',« je razmere v industriji za Washington Post opisal Palmer.
Če bi se ustvarjalci dokumentarcev odrekli tej praksi, bi to nesporno pomenilo, da kakovostna ponudba ne bi mogla več dohajati povpraševanja. S tega vidika je njihovo početje vsaj deloma upravičeno. »Če film vsebuje močno sporočilo o nujnosti ohranjanja živalskih vrst, potem je to početje po mojem sprejemljivo,« je v intervjuju za revijo New Scientist menil Palmer. »Če ne, pa manipulacija in nadlegovanje živali nista opravičljiva.«
Ustvarjalci filmov naj bi o tem v javnosti molčali, ker bi njihova razkritja lahko škodovala korporativnim institucijam, kot sta Discovery ali National Geographic, te pa jih zaradi tega seveda ne bi več najemale. Palmerju je za to že vseeno. »Star sem 63 let in moja kariera se končuje, verjetno pa je tako najboljše, saj se je od izida knjige veliko ljudi v industriji obrnilo proti meni.«
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.