9. 12. 2010 | Mladina 49
Privoščite jim vsaj plenice!
Zdravstvena zavarovalnica varčuje na račun dostojanstva
Navodilo na eni izmed postelj doma za ostarele v Spodnji Idriji
© Iz-hod
V Sloveniji je v različne ustanove, od socialnovarstvenih zavodov, psihiatričnih bolnišnic do zaporov prisilno zaprtih 12 tisoč ljudi, od tega formalno manj kot četrtina. Preostali, ki sicer formalno niso prisilno zaprti, pa glede tega nimajo nobene izbire. Klasičen primer neformalnega prisilnega bivanja v totalnih ustanovah so starostniki, ki so prisiljeni oditi v domove starejših, saj na voljo nimajo pomoči, da bi lahko ostali doma.
Aktivisti civilne iniciative Iz-hod so poleti prehodili 700 kilometrov dolgo pot med 36 totalnimi ustanovami, da bi državo tako spodbudili k dopolnitvi zakonodaje, ki bo omogočala preselitev ljudi iz totalnih ustanov v stanovanjske skupnosti in k nadomestnim družinam. Država sicer načrtuje postopno zapiranje ustanov, ključen problem pa je pomanjkanje primernih oskrbovanih socialnih stanovanj s subvencioniranimi najemninami. Aktivisti Iz-hoda opozarjajo, da so totalne ustanove vir zlorab in ponižanja in da s svojim načinom delovanja razosebijo posameznika. »Ker postane nečlovek, z njim tako tudi ravnajo. Odpovedo vsa pravila in zakoni, ki veljajo v vsakdanjem življenju, dovoljene so kakršne koli kršitve pravic,« pravi članica Iz-hoda Andreja Rafaelič. Med zelo pogostimi sta kršitev pravice do osebnega dostojanstva in pravice do zasebnosti. Med poletnim pohodom so v enem od domov, kjer bivajo osebe z dolgotrajnimi težavami v duševnem zdravju in motnjami v duševnem razvoju, naleteli na razobešeno opozorilo osebju, naj varovancem zamenja plenico le, če je ta res dovolj mokra, češ da zmanjkuje pripomočkov za inkontinenco. Napis resda ni bil razobešen na hodniku, temveč v sobi, kjer hranijo medicinsko-tehnične pripomočke, toda vrata so bila na stežaj odprta, napis pa na očeh vsem stanovalcem in obiskovalcem doma. Pri tem skrb zbujajoče ni le javno razglašanje težav stanovalcev, temveč še bolj, da so ti prisiljeni tudi po več ur na dan prenašati mokre plenice. Za to nehumano ravnanje bi bilo najlaže okriviti osebje, a to bi bilo krivično, saj za pomanjkanje plenic niso krivi domovi, temveč varčevanje zavarovalnice. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja, ki jih sprejme skupščina ZZZS, potrdi pa minister za zdravje, namreč določajo, da je oseba, ki se zdravi zaradi bolezenske inkontinence, na mesec upravičena do največ 90 plenic ali predlog za enkratno uporabo, torej v povprečju do največ treh plenic na dan. »Gre za omejitev, ki je bila sprejeta ob upoštevanju stroke,« pravijo na ZZZS. Poudarjajo še, da so sredstva, ki jih zavarovanci zberemo v okviru obveznega zavarovanja, omejena, zato je z njimi treba ravnati »skrbno in racionalno«. Danes na račun obveznega zavarovanja pripomočke za inkontinenco prejema 69.800 zavarovancev, od teh jih je četrtina v domovih starejših in posebnih socialnih zavodih, drugi pa so doma. Letos bodo stroški za inkontinenco v okviru obveznega zavarovanja znašali 14 milijonov ali dobro četrtino vseh stroškov za medicinsko-tehnične pripomočke. Čeprav je inkontinenca pri nas množičen pojav, se z njim sistematično ne ukvarja nihče.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.