9. 12. 2010 | Mladina 49 | Politika
Vrtenje v krogu
Socialna politika, s katero je država pred pol stoletja socializirala kapitalizem in varovala družbo pred razkrojem, se je razvodenila v sredstvo kapitalistične ekonomije za zniževanje stroškov delovne sile
Dr. Srečo Dragoš, sociolog, Fakulteta za socialno delo, Ljubljana
© Borut Peterlin
V polemiki z ministrom za delo, družino in socialne zadeve se postavljajo prava vprašanja, a pri tem se vrtiva v krogu. Nastaja vtis, kot da o predmetu razprave - avtonomiji socialne politike - govoriva drug mimo drugega. A to je le videz, ker večkrat iste številke bereva iz nasprotne smeri. Ko se minister npr. pohvali z zvišanjem denarne socialne pomoči za 26 odstotkov, jaz razumem ta odstotek kot škandal, ker pomeni le 48 odstotkov sedanjih minimalnih življenjskih stroškov, pa še pomoč v tej višini bo aktualna šele čez dobrega pol leta, do takrat velja sedanja, manjša. Vrtenje v krogu se nanaša le na najino argumentacijo, a predmet razprave ostaja vseskozi jasen. Gre za strukturo in koncepte socialne politike. Tudi ministrova pripomba »o precej ostrih tonih« polemike je upravičena, toda z moje strani ti toni niso mišljeni žaljivo. Dr. Svetlika štejem za enega od najsposobnejših ministrov te vlade, ima najboljšo ekipo, kar jih je bilo na MDDSZ, in tudi sicer za celotno vlado mislim, da sploh ni tako slaba, kot se zdi. Minister Svetlik je dober profesionalec in tudi pogajalec, a z napačnim konceptom. Problem je strukturen, ne oseben.
Prvi ministrov argument (v prejšnji Mladini), da s socialno politiko pri nas ni nič narobe, je načelen. Mojo trditev o podrejanju socialne politike ekonomski minister izpodbija z obširno razlago o tem, da »zanikati povezanost ekonomske in socialne politike ali voditi socialno politiko izolirano od ostalih lahko vodi samo v nerešljive konflikte«.
Navedeno opozorilo je dvakrat napačno. Najprej je napačno zaradi zbujanja lažnega vtisa, kot da jaz citirani trditvi nasprotujem in me je zato treba spomniti, da nobene politike ne moremo obravnavati izolirano, same zase. Ni mi treba dokazovati, da se ne zavzemam za izolirano politiko in da ne zanikam povezanosti, ker tega nisem nikoli rekel. Zdi se mi, da je tu na delu tipičen trik iz ultraliberalistične retorike, namreč, vedno ko kdo vpraša, kako bi zadevo korigirali, se premislek blokira z odgovorom, da ne gre drugače. Isto naredi minister. Kritiko erozije socialne politike zavrne s sklicevanjem na metuljev učinek (vse-je-povezano-z-vsem), kar razumem kot izmikanje razpravi o tem, kakšna naj bo povezava med eno in drugo politiko, ne pa, ali ta povezava sploh obstaja. In drugič, citirano ministrovo opozorilo izhaja iz spornega, napačnega enačenja avtonomne politike z ekskluzivno ali segmentirano. Socialna politika je avtonomna takrat, ko se prilagaja drugim vrstam državne politike v enakem obsegu, kot se druge politike prilagajajo socialni. In nasprotno, z neupoštevanjem tega pogoja se erodirajo sami temelji socialne države, zato ker se začne socialna politika podrejati, utapljati, izginjati v drugih, nacionalno »pomembnejših« politikah, npr. v ekonomski, natalitetni ali militaristični (najpogosteje v navedenem zaporedju). Mislim, da se prav to dogaja tudi pri nas in da krivec ni svetovna gospodarska kriza niti proračunski primanjkljaj, ampak ministrstvo za delo, ker ne skrbi za avtonomijo socialne politike niti ne vidi potrebe po njej. Številke in trendi so nazorni, a se ministru ne zdijo dramatični. Evropsko podpovprečen del BDP za socialno varstvo in nadpovprečen del za ekonomsko politiko se mu zdi samoumeven, hkrati pa se pohvali z odstotki, ki pričajo, za koliko so se povečali (borni) zneski socialnih pomoči in druge postavke, ki sploh ne spadajo v socialno politiko. Tudi v tem mešanju hrušk in jabolk vidimo, da MDDSZ sploh ne razlikuje med socialno in ekonomsko politiko, saj je prva podrejena drugi. Gospod minister, ko skrb svojega ministrstva za socialno politiko ponazarjate z navajanjem povečanja minimalne plače, s sredstvi za politiko zaposlovanja, s pomočjo podjetjem v krizi za ohranitev delovnih mest, s sredstvi za višino plač državnih uslužbencev, vse to niso argumenti vam v prid, ampak v škodo. Kajti postavke, ki jih navajate, niso s področja socialne politike, ampak s področja drugih politik, ekonomske, zaposlovalne itd. Če vztrajate, da vse naštete postavke spadajo v socialno politiko, potem vas bom prosil, da mi navedete zgolj eno samo področje, ki po vašem ne bi spadalo v socialno politiko - in boste v zadregi. Kajti z izgovarjanjem na metuljev učinek je tudi ekološka politika socialna, pa obrambna politika je socialna (saj skrbi za varnost kot eno temeljnih psiholoških potreb, Maslow), pa ekonomska politika, pa zaposlovalna politika, pa energetska, kulturna, policijska, geodetska, kmetijska, izobraževalna, znanstvena, zunanja, notranja, parlamentarna, filmska. In točno to reduciranje socialne politike na obrobne postavke znotraj drugih politik - načrtna brezbrižnost, razvodenitev, utopitev avtonomnosti socialne politike v prid pomembnejšim politikam -, prav to je tudi uradna doktrina vašega ministrstva, za katero ste krivi vi, gospod minister. V dokumentu o nacionalnih strategijah socialne zaščite in socialnega vključevanja za obdobje 2008-2010 je socialna politika programsko definirana dobesedno kot njeno odtekanje, curljanje oz. prelivanje v pristojnosti drugih politik, kar je ubesedeno takole:
»Vključitev socialne politike v druge politike: elementi socialne politike so v Sloveniji že tradicionalno razpršeni po različnih področjih in se tudi poskušajo ohranjati oz. umeščati v različne politike (t. i. mainstreaming)« (podč. v originalu, točka 134).
Da ne bi bilo kakršnega koli dvoma, kaj to pomeni, so takoj za tem navedkom provizorično našteta področja drugih politik, znotraj katerih naj bi se skrbelo tudi za marginalizirane skupine. Omenjene so tele politike: stanovanjska, vzgojna, izobraževalna, zaposlovalna, sledi področje, imenovano »sociala«, zraven pa še pravosodna, fiskalna, zdravstvena, družinska in kulturna politika (slednja npr. pomeni »oprostitev plačila RTV-naročnine za materialno šibke in invalide«). Skratka, avtonomnost socialne politike je odpravljena skozi njen »mainstreaming« pod druge politike. Od tod brezskrbna lahkotnost trditev, da ni denarja za zvišanje socialnih pomoči na raven preživetja, saj smo v krizi, prezadolženi, moramo sanirati banke itd. Od tod brezbrižna uporaba istih trditev tudi takrat, ko nismo bili v krizi in ko je bila stopnja rasti najvišja. Od tod samoumevnost, da se celo v novo sprejeti zakon o socialnovarstvenih prejemkih zapiše prepoved, da prejemnik socialnih pomoči »ne more biti v ugodnejšem socialnem položaju od tistega, ki si sredstva za preživetje zagotavlja z delom ali na podlagi pravic iz dela« (čl. 6). Če vemo, da so do teh socialnih pomoči upravičeni le tisti, ki si minimalne eksistence »ne morejo zagotoviti iz razlogov, na katere niso mogli oziroma ne morejo vplivati« (isti čl. 6), zakaj potem suspendirati isto pravico s prejšnjim določilom, da mora zgornja meja socialnih prejemkov ostati pod najnižjo ravnijo prejemkov iz dela? Kaj narediti, ko so najnižji prejemki iz dela še nižji od zneska, ki določa prag preživetja? Zakaj ne bi bilo ravno nasprotno, da bi znesek socialne pomoči nikakor ne smel biti nižji od zneska, ki določa prag preživetja - še zlasti pa ne v tistih primerih, ko so dohodki iz dela nižji od preživetvenega praga? Zakaj ni niti enega ministra, poslanca, uradnika, strokovnjaka, ki bi vprašal kaj takega? Tu celo izgovarjanje na »mainstreaming« ni prepričljivo. Kajti če se po logiki »mainstreaminga« celovitost in avtonomnost socialne politike nadomešča z njenim curljanjem v druge politike - v tem primeru v politiko fleksibilizacije trga dela -, bi pričakovali ravno nasprotno, namreč da bi namesto ekonomskega pogoja v socialni zakonodaji vključili v delovno zakonodajo socialni korektiv kot prepoved tega, da najnižji dohodki iz dela ne smejo biti nižji od višine socialnih pomoči. Še preden so menedžerji začeli pritiskati s svojo socialno kapico pri davčni zakonodaji, ste vi na ministrstvu vgradili ekonomsko kapico v socialno zakonodajo. Zakaj, zaradi socialne politike?
Vem, da si koncepta »mainstreaminga« niste izmislili vi, gospod minister, ne vem pa, zakaj ga tako zvesto zagovarjate in trdo izvajate (razdedinjenje bivših prejemnikov socialnih pomoči, nadzorovanje in kaznovanje itd.). »Mainstreaming« je v socialni zakonodaji postal dokončno zakoličen koncept pod bivšim ministrom Drobničem, a ne zato, ker bi šlo za neko novo, posodobljeno »evropsko« ali »skandinavsko« socialno politiko. Isti koncept - razen spakedranke »mainstreaming« - se vleče še od prej, iz socialističnih časov. V skoraj identični obliki, kot sem ga prej citiral iz vaših najnovejših aktov, ga najdemo ubesedenega že v Samoupravnem sporazumu o uresničevanju socialnovarstvenih pravic iz leta 1984 (5. člen, 1. odstavek). Slovenski paradoks s socialistično redukcijo socialne politike pod ekonomsko je v tem, da ga je v zakonodajo dokončno vnesla politična desnica v času Janeza Janše, zares izvajati pa ga je začela politična »levica« pod Borutom Pahorjem. Z »mainstreamingom« se je socialna politika dokončno preoblikovala v prisilno orodje, s katerim rezervno armado brezposelnih silimo, da prevzema ničvredna delovna mesta, ki ne zagotavljajo preživetja, z namenom, da se rešuje nesposobnost kapitalističnega gospodarstva, da bi plačne količnike višjih tarifnih razredov določalo na izhodiščni osnovi minimalne plače, ki bi bila nad mejo preživetja. Kajti zasedanje najslabših delovnih mest, ki generirajo zaposlene revne, se lahko motivira le s tistimi, ki so še na slabšem, in dokler socialna država še pomaga brezposelnim revnim, jim ne sme pomagati tako zelo, da ne bi bili več revni. Socialna politika, s katero je država pred pol stoletja socializirala kapitalizem in varovala družbo pred razkrojem, se je razvodenila v sredstvo kapitalistične ekonomije za zniževanje stroškov delovne sile. V tem procesu tudi sindikati, čeprav edina organizirana sila, ostajajo nemočni. Vsi najpomembnejši motivacijski načini za delovno silo v kapitalizmu - obvezna udeležba pri dobičku, širjenje notranjega lastništva, soupravljanje podjetij - so na Slovenskem zgubljene bitke. Nihče tega trenda ne more preobrniti, sindikatom vsaj uspeva, da ga upočasnjujejo. A tudi to je za ultraliberalce preveč, predlagajo resetiranje.
Delavci imajo sindikate, marginalizirane skupine pa le varnostno mrežo v obliki MDDSZ. Ta mreža se trga, a druge ni. Sam vidim le dve rešitvi, neuresničljivo in izvedljivo. Prva bi bila razformiranje MDDSZ na dva dela, del bi postal ministrstvo za socialno politiko, preostali del pa bi se spojil z drugimi ministrstvi (tudi s kmetijskim) in s številnimi agencijami v ministrstvo za ekonomsko politiko. S tem bi preprečili, da bi minister za socialno politiko postal transmisija ekonomskega resorja. Druga možnost je univerzalni temeljni dohodek (UTD). To je edini ukrep, ki lahko sistemsko zagotovi vsakemu državljanu oz. prebivalcu sredstva za preživetje na ravni minimalnih življenjskih stroškov, in sicer na način brezpogojne pravice namesto pomoči, katerih višina je ogrožena z vsakokratno vlado, s slepoto menedžerjev in z baloni na trgu. UTD je edini ukrep, ki bi lahko že zdaj brez prerazdelitve in brez novih obdavčitev vsakemu zagotovil pravico do 300 evrov, kar je več od višine nove denarne pomoči, ki bo začela veljati šele čez pol leta in ki takrat ne bo dosegala niti polovice sedanjega praga preživetja. Če UTD zvišamo na raven minimalnih življenjskih stroškov (pod njo ni smiseln, nad njo pa je neizvedljiv), pa je potrebna minimalna prerazdelitev s spreminjanjem davkov. Zmoten je račun, ki ga je v enem tednu minister za delo ponovil trikrat (v Mladini, na TV, v intervjuju v Delu), ko je višino UTD enostavno pomnožil z dvema milijonoma prebivalcev in seveda dobil nemogoče milijarde. Finančni strošek UTD je v tem, da vsem, ki so nad mejo absolutne revščine, nič ne odvzame, ker jim nič ne doda (del dohodka se jim v višini UTD le preknjiži in prekvalificira v brezpogojno pravico), pridobijo le tisti, ki so pod mejo preživetja, ker se jim doda zgolj razlika, ki jih loči od te meje. Če bi npr. prejemnikom nove, zvišane denarne socialne pomoči, ki je, kot rečeno, prenizka za preživetje, to pomoč nadomestili z UTD v višini minimalnih življenjskih stroškov, bi proračun dodatno obremenili s 17,4 milijona evrov oz. z 208,5 milijona na leto. Ker pa bi hkrati s tem odpadla potreba po dodatku za veliko družino, ki sploh ni vezan na nikakršen socialni korektiv (glavarina), čeprav se predstavlja za socialni transfer, bi tako preusmerili v UTD dobrih 132 milijonov itd.
Kdor to označuje za radikalizem, bo ostal brez besed za opis prihodnjih dogodkov.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.