22. 12. 2010 | Mladina 51 | Politika
Lahko kdo nadomesti stranke?
Razočaranost nad strankami v javnost vedno znova prinaša idejo, da bi morala politiko prevzeti družbena gibanja. V Sloveniji takšne izkušnje s civilnodružbenimi gibanji že imamo.
© Borut Peterlin
Klasično strankarstvo v Sloveniji je izčrpano, ljudje politiki ne verjamejo. To ugotavljajo družboslovci, humanisti, novinarji. So druge možnosti, in če so, katere? V takih razmerah v ospredje običajno prihajajo rešitve z obrobja strankarskega življenja, a ki so hkrati, posredno ali neposredno, njegov sestavni del. Največkrat so to interesne koalicije (te so vse pogostejše na lokalnih volitvah, izkušnja pa ni nova, saj je v Ljubljani na primer znana že iz zgodnjih dvajsetih let) ali organizacije t. i. civilne družbe. Slovenija ima s civilnodružbenimi gibanji v 20. stoletju dve veliki izkušnji: v tridesetih letih in v osemdesetih letih 20. stoletja, nekaj pojavnih oblik pa lahko zaznamo tudi v vmesnem obdobju. V obeh primerih se je izkušnja iztekla tako, da so civilnodružbena gibanja postala sestavni del strankarske politike ali pa so poniknila.
Seveda je glavni problem že v tem, kako družbena gibanja opredeliti oziroma kam jih uvrstiti. Velik del t. i. civilnodružbenih gibanj v tridesetih in tudi v osemdesetih letih ni bil - tako pa je tudi danes - nič drugega kot slabo prikrit podaljšek politike, pa naj gre za bolj institucionalne, dalj časa trajajoče in trajnejše oblike ali pa t. i. iniciative, ki se s tiho politično ali cerkveno podporo rojevajo ob posameznih družbenih problemih. Zlasti katoliška cerkev sebe, kadar ji to ustreza, kar v celoti šteje za institucijo civilne družbe. Nekatera gibanja, recimo stražarji (Straža v viharju) v tridesetih letih, so družbo usmerjala v katoliški totalitarizem in tudi danes posamične organizacije civilne družbe po načelu »moralnega aktivizma« zagovarjajo zelo konservativna in (ali) nacionalistična načela. Seveda z demokraciji prilagojenim obveznim verbalnim mehčanjem, največkrat znamenitim »ampak«: nismo proti temu in temu (na primer istospolnim porokam, džamiji itd.), ampak ... Funkcija takih civilnodružbenih gibanj (pogosto so zelo podobna strankarskim podmladkom in z njimi tudi povezana ali vsaj delujejo na isti valovni dolžini), je omejevanje svobode in ne njeno širjenje. S sklicevanjem na »vrednote« in etične norme, ki naj bi bile blizu večini prebivalstva, se poskušajo doseči konkretni cilji, a hkrati želijo v politiko, medije, javno besedo in še posebej kulturo vpeljati (samo)cenzuro po merilih, da se kaj ne spodobi, češ da žali čustva te ali one družbene skupine. Skupni imenovalec je moralno propadanje, za katero je najbolj kriv laicizem sodobne družbe.
V tridesetih letih je bila paleta civilnodružbenih gibanj zelo pisana, segala je od jugoslovansko nacionalističnih in unitarističnih do slovensko nacionalnih in socialnih. Napredno naravnana civilnodružbena gibanja so bila v drugi polovici tridesetih let narodnoobrambna in demokratična (skrb za manjšine v sosednjih državah, ogroženost Slovenije po priključitvi Avstrije k nacistični Nemčiji leta 1938, avtoritarne razmere v Jugoslaviji, nacifikacija nemške manjšine). Čeprav pretežno levoliberalna, so segala tudi v katoliški prostor (npr. Slovenska straža, ki so jo banske oblasti razpustile zaradi podpiranja protifašistične in narodnoobrambne dejavnosti v Italiji, a je nato znova oživela). Močna so bila na univerzi (različna študentska in akademska narodnoobrambna gibanja) ali pa so delovala in se nato zaradi nacionalnih in socialnih razlogov izločila iz močnih in etabliranih organizacij (npr. levo krilo Sokola). Civilnodružbena gibanja so v drugi polovici tridesetih let posegla v neposredno politiko in so pod različnimi poimenovanji (Slovensko ljudsko gibanje, Kmečko-delavsko gibanje, Slovenska ljudska fronta, Zveza delovnega ljudstva) postala jedro ljudskofrontnega povezovanja, ki naj bi po vzoru Francije in Španije nadomestilo izčrpane stranke. Te pač, podobno izrojene kot v današnjih dneh, niso bile zmožne odgovoriti na izziv fašizma in nacizma, doma pa so voljno sodelovale v diktatorsko-avtokratskem režimu. A tudi heterogena ljudskofrontna gibanja ne v Evropi in ne doma niso zmogla najti pravega odgovora za krizo tridesetih let, ki je svet pripeljala v najstrašnejšo vojno doslej.
Med številnimi povezavami civilne družbe tistega časa je bilo tudi danes skorajda pozabljeno Društvo prijateljev Sovjetske zveze, ki je nastalo potem, ko je Jugoslavija junija 1940 zaradi zunanje ogroženosti vzpostavila diplomatske odnose s to državo. V ozadju ustanovitve društva so bili komunisti, vendar so se zanj izpostavili tudi vidni javni delavci levoliberalne usmeritve od Ivana Hribarja do vrste znanih pisateljev, pesnikov, skladateljev, igralcev (katoliški tisk je ustanovitev društva, seveda, ostro napadel). Ob aktivnostih za ustanovitev društva je prišlo do akcijskega povezovanja komunistov (ti so bili tedaj zaradi opustitve ljudskofrontne politike in teze o dveh imperialističnih taborih, ki da sta enako kriva za vojno, politično osamljeni) s kasnejšimi drugimi ustanovitelji Osvobodilne fronte: skupino kulturnih in javnih delavcev, s krščanskimi socialisti in levim krilom Sokola. Po mnenju nekaterih zgodovinarjev starejše generacije naj bi bilo Društvo prijateljev Sovjetske zveze nekakšna predhodnica Osvobodilne fronte, mlajše generacije pa mu kaj več kot akcijsko povezovanje ne pripisujejo. Bistveno pa je, da so ustanovitelji društva končali v Osvobodilni fronti tako kot še približno dvajset različnih skupin, ki bi jih lahko bolj ali manj označili za organizacije civilne družbe. OF so zlasti v začetnem obdobju, ko se je organizacija šele vzpostavljala na terenu, dajali pečat množičnosti.
Povojni koncept civilnodružbenih organizacij je bila absolutna podrejenost politiki. Združene naj bi bile v množični Osvobodilni fronti, ki je koalicijsko naravo izgubila že med vojno, in kasneje v Socialistični zvezi delovnega ljudstva. Spodbujale naj bi graditev nove, socialistične družbe. Tiste, ki so želele ohraniti individualnost in kritičen odnos, niso bile zaželene. Svoje dejavnosti tako ni smela obnoviti niti krščanskosocialistična skupina okrog predvojne revije Dejanje, čeprav je pripadala narodnoosvobodilnemu taboru.
Civilnodružbena gibanja so se sicer v specifični obliki postopoma začela obnavljati šele konec petdesetih in v začetku šestdesetih let okrog raznih revij (Revija 57, Perspektive in v začetku osemdesetih let Nova revija) in v študentskem gibanju (prvič odmevneje leta 1964 ob ukinitvi revije Perspektive). Slednje je bilo z različnimi oblikami pritiskov in reorganizacij ter s kadrovskimi menjavami v študentskih organizacijah sredi sedemdesetih let utišano. Nekateri njegovi voditelji so kasneje poskušali svoje ideje popularizirati skozi Študentski kulturni center (ŠKUC). Nekaj manjših protestnih akcij (na primer proti prevladi avtomobilistov na račun kolesarjev in pešcev ali zasedba stanovanjske zgradbe na Erjavčevi kot protest proti slabi stanovanjski politiki), ki sta jih organizirala Grega Tomc in Mirjam Zupančič, je oblast razumela kot nekakšno nadaljevanje študentskega gibanja, enako tudi zgodnje oblike skvoterstva. Leta 1977 je bilo na Tomčevo pobudo ustanovljeno Društvo ljudi za svobodno (pojavljal se je tudi izraz »demokratično«) družbo, ki se je v programu zavzemalo za spoštovanje vseh pravic in svobod. Društvo ni imelo večjega odmeva in je propadlo.
Nov impulz se je pojavil v mladinski subkulturi. Izraziteje z nastajajočo punkovsko generacijo poznih sedemdesetih let, ki je politična prepričevanja, da živi v najboljšem sistemu na svetu, sprejemala z nejevero: »Tovariši gospodje, jest vam ne verjamem ...« ; z napovedjo lastne drugačnosti: »Mi smo pa, mi smo pa že druge generacije, / v brezveznosti nas že povsod prisiljujete. / Navajate nas na vaše stare fraze, hočete, da spremenimo si obraze ...« in z zavračanjem Slovencem ljube (Leibnitzove) filozofije, po kateri je (imeti) bolje nekaj kot nič. Z besedami, položenimi v usta enega od svojih gostilniških junakov, je tako Peter Mlakar povzel misel nove »tepene generacije« z družbenega dna: »Jaz mislim, da je bolje nič, kot pa ta zajeban nekaj, ker je povsod eno samo hudičevo brezvezno rolanje.« Punk je nameraval provokativno kritizirati družbo, v resnici pa je odprl pot mnogo resnejšim novim družbenim gibanjem. Ta gibanja, ki so nastala v začetku osemdesetih let, so bila prvi puzzli, ki so v kasnejših letih sestavili novo politično podobo Slovenije. Gibanja so nastala v času, ko v Sloveniji ni bilo opaznejših opozicijskih gibanj, redke resnične in domnevne nasprotnike družbene ureditve pa je Služba državne varnosti brez težav nadzorovala. Ta je v začetku osemdesetih let ocenjevala, da je »v Sloveniji /.../ poznanih ok. 500 oseb, ki se izraziteje sovražno eksponirajo, se, ne glede na idejno pripadnost, občasno povezujejo ali obiskujejo in pri tem napadajo družbeno ureditev in politiko ZK ali kako drugače sovražno delujejo. Med njimi jih ok. 350 inklinira k zahodnim idejnim in političnim tokovom, ok. 150 pa k vzhodnim«. Prostor za izražanje kritičnih stališč do oblasti je bil omejen tudi zato, ker se je vsaka kritičnost v času Titove bolezni in v prvih mesecih po njegovi smrti ocenjevala kot izrazito nepatriotično dejanje, kot napad nanj in na sistem, ki ga je ustvaril. Tako so mislili tudi ljudje, raziskava javnega mnenja leta 1980 je na primer pokazala, da je bila tega leta »razlika med deklarativnim in resničnim razpoloženjem ljudi zelo majhna«.
Mirovna, ekološka, feministična in druga gibanja, ki so v prvi polovici osemdesetih let sestavljala močno civilno gibanje v Sloveniji, so v glavnem izšla iz mladinskih alternativnih klubov in organizacij (Center interesnih dejavnosti mladih, ŠKUC, Forum), postopoma pa jih je začela politično podpirati tudi sama ZSMS. Klubi so sicer delovali še naprej in dajali prostor za alternativno dejavnost, v njihovem okviru pa sta leta 1984 nastali tudi lezbična sekcija Lilith in homoseksualna sekcija Magnus (prvi tovrstni društvi v socialističnih državah). Do leta 1983 gibanja niso bila organizirana (razen v uradnih ustanovah, kot je bila Jugoslovanska liga za mir, neodvisnost in enakopravnost narodov). Mladinski kongres v Novem mestu leta 1982 je nastajajoča gibanja podprl in RK ZSMS je v začetku leta 1983 ustanovil koordinacijski odbor delovne skupine za ekološko in mirovno problematiko. Ta se je kmalu razdelila na ekološki in mirovni del (kasneje je nastal še tretji del: delovna skupina za duhovna gibanja), med konkretnimi cilji pa so bili na primer skrajšanje vojaškega roka, služenje mirovnikov v skladu z njihovimi načeli, oblikovanje nejedrskega območja na Balkanu, odprava depozita (ki ga je tedaj Jugoslavija zahtevala od svojih državljanov za prehod meje), nadzor prodaje orožja v tujini, sprememba 133. člena kazenskega zakonika SFRJ, ki je omogočal obsodbo za t. i. verbalni delikt, odprava smrtne kazni, opozarjanje na različne ekološke probleme. Mirovna in ekološka gibanja so organizirala vrsto odmevnih akcij in protestov. Teoretično je koncept civilne družbe javnosti predstavljala zlasti revija Mladina, ki je tudi sicer močno podpirala alternativna gibanja in jim ponudila prostor za izražanje mnenj. Sredi osemdesetih let so bila tudi po mnenju oblasti družbena gibanja v javnosti neprimerno odmevnejša kot t. i. meščanska opozicija (Društvo pisateljev, novorevijaši), saj so politiki odvzemala prostor med pomembnim delom mlade, pa tudi širše populacije. Leta 1986 se je popularnost alternativnih gibanj približevala zenitu, več kot 75 odstotkov anketirancev v javnomnenjski anketi jih je poznalo in več kot 45 odstotkov jih je bilo pripravljenih v njih sodelovati. Politični vrh je njihovo usmerjenost skrbno analiziral in ugotavljal, da družbenopolitične organizacije ne storijo dovolj za rešitev problemov, ki jih načenjajo alternativna gibanja, in za to, da bi tovrstna dejavnost zaživela pod njihovim okriljem. Ocenjeval pa je tudi, da so znotraj gibanj »zlorabe«, in jim očital, da »privatizirajo« javne medije (Katedro, Tribuno, Radio Študent). Dodatno skrb je politikom povzročalo to, da je del kreatorjev uredniške politike v mladinskih občilih prešel v redna delovna razmerja k velikim časopisnim hišam ali odmevnejšim revijam (npr. Teleksu).
Po letu 1987 je vpliv družbenih gibanj upadel, v ospredje je stopil na eni strani novorevijaški krog z nacionalnim programom, na drugi pa leta 1988 Odbor za varstvo človekovih pravic, ki je vase posrkal večino alternative in se na koncu svojega delovanja porazdelil po nastajajočih zvezah. Po vzpostavitvi večstrankarskega sistema so civilnodružbene organizacije poniknile, mnogi njihovi privrženci so s prestopom v politiko radikalno spremenili svoja stališča, se iz mirovnikov spremenili v militariste ipd.
Ali nam lahko heterogenost slovenskih (in evropskih) civilnodružbenih gibanj v 20. stoletju pove kaj za današnji čas? Močne organizacije civilne družbe so izraz demokratičnih razmer in družbo krepijo. Pod pogojem, da niso strankarsko, cerkveno ali kako drugače instrumentalizirane, kar se je pogosto dogajalo in se tudi danes. Kadar prevzamejo vlogo strank (trideseta, osemdeseta leta), je to kazalec, da družba ne deluje normalno. Taka vloga je lahko zgolj začasna. Po drugi strani pa odsotnost družbenih gibanj oziroma njihov šibki (ali izkrivljen) vpliv na javno dogajanje prav tako kaže, da je z družbo nekaj narobe, da je pretirano politizirana, prežeta s partitokracijo. Tak primer je današnja Slovenija. Civilnodružbena gibanja imajo danes bodisi marginalen vpliv, bodisi služijo ciljem določenih interesnih skupin in strank ali pa delujejo kot zaščitnik potrošnika in ne državljana (čeprav je tudi sicer koristno in del državljanskih pobud ter se medsebojno ne izključuje). Današnja slovenska in evropska družba sta zelo fluidni, razmere pa negotove, v marsičem podobne tridesetim letom in tedanji krizi. Razlika je le v tem, da ima danes Evropa skupno oblast, ki poskuša, sicer stihijsko, reševati zadeve in države niso zgolj prepuščene same sebi. A v desničarski in vedno bolj nacionalistični Evropi vzroke za krizo iščejo na podoben način kot v tridesetih letih, zunaj sebe, v priseljencih, marginalnih skupinah, drugih in drugačnih. V Evropi res ni fašističnih oblasti kot v tridesetih letih, a je skupek državnih oblasti, ki so znotraj parlamentarnih demokracij posvojile nekakšne njegove »mehke« oblike in (ali) imajo populistične voditelje, velik in zlahka postane prevladujoč. Zato bi bila močna civilna gibanja kot korekcijski faktor tem - niti ne več tihim - strankarskim usmeritvam zelo dobrodošla. Tudi v Sloveniji. Očitno želja po tem obstaja, njihov večji vpliv pa bi lahko spremenil tudi politiko. A pretiranih iluzij ni treba imeti: ključne rešitve za krizo evropske in slovenske družbe in še posebej krizo politike, pa tudi za njen katastrofalni ugled v družbi, bodo morale poiskati stranke same, saj tradicionalnega strankarskega sistema ni mogoče kar zamenjati. Kar pa ne pomeni, da ga ni mogoče izboljšati, ga odpreti civilni družbi in ga narediti bolj fleksibilnega. Sicer se bo našel kdo, ki bo ponudil »enostavnejše« rešitve. Kar nekaj takega diskurza je že zaznati, Slovenci in Evropejci pa so za bližnjice, če jim jih kdo ponudi, dojemljivi. To pa smo, tako v Evropi kot v Sloveniji, že preizkusili, mar ne?
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.