Dr. Dušan Mramor

22. 12. 2010  |  Mladina 51  |  Politika

Odrekanje in strokovno delo

Stanje duha je povsem ušlo z vajeti in občutek imam, da se Slovenija obnaša kot razvajen otrok, ki noče razumeti, da je denarnica prazna

Dr. Dušan Mramor, ekonomist, dekan Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani, nekdanji finančni minister

Dr. Dušan Mramor, ekonomist, dekan Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani, nekdanji finančni minister
© Borut Krajnc

V preteklih analizah ekonomske in razvojne politike Slovenije sem med drugim opozarjal, da je prejšnja vladna politika vodila v veliko pregrevanje gospodarstva in zato v napačne finančne in realne naložbe, v izjemno povečanje zadolženosti v tujini in s tem ranljivo gospodarstvo, v relativno zmanjšanje javnega investiranja v ključni razvojni dejavnik - človeški kapital in podobno. Hkrati sem za sedanjo vlado med drugim trdil, da je bila z večino protikriznih ukrepov prepočasna in večkrat neoptimalna in da je bila pri usmeritvah praviloma neusklajena. Ponudil sem tudi nekaj gospodarskih napovedi, večinoma negativnih, ki so se, žal, večidel uresničile. V tem sestavku tega ne nameravam ponavljati, želim pa se odzvati na sedanje razpoloženje, ki vlada v slovenski družbi.
Ko se v tem prednovoletnem času srečujem s številnimi, zelo različnimi ljudmi, mi postavljajo pravzaprav enako vprašanje, ki izraža globoko skrb za prihodnost: »Ali obstaja iz tega položaja izhod in ali bomo našli ustrezno pot, če sploh obstaja?« Bojim se, da je njihova skrb več kot upravičena.
Zadnje desetletje smo priča izjemnim globalnim spremembam. Državama z daleč največ prebivalci na svetu, Kitajski in Indiji, je uspel neverjeten preboj, to še posebej velja za Kitajsko. Visoka, tudi z dvomestnim številom izražena gospodarska rast v razmeroma dolgem obdobju, ki ni temeljila na zadolževanju v tujini, temveč predvsem na veliki konkurenčnosti domačega gospodarstva, umešča ti dve državi med najpomembnejše gospodarske velesile. Finančna in gospodarska kriza zahodnih držav je tema državama omogočila in jima še omogoča udejanjanje vedno večje težnje po gospodarski prevladi. Hiter prenos zahodne tehnologije in znanja, večkrat tudi na sporen način, ter izjemna učinkovitost pri uporabi obojega z razmeroma poceni delovno silo vedno bolj oži nabor izdelkov in storitev, pri katerih ima Zahod prednost. Poleti v vesolje, proizvodnja tehnološko naprednih, tudi najnaprednejših doma razvitih izdelkov v teh dveh državah, ogromne naložbe v najsodobnejšo infrastrukturo, hitra »zasedba« Afrike in nakupi pomembnih zahodnih korporacij to le še poudarjajo. V teh razmerah se postavlja ključno vprašanje, na čem bo Zahod utemeljil svoj prihodnji razvoj oziroma s čim bo konkuriral na svetovnem trgu, saj se le na dolgi rok nekako pričakuje upad relativne konkurenčnosti teh dveh držav z zviševanjem stroškov dela in/ali zmanjševanjem nesorazmerij v deviznih tečajih. Že popoln neuspeh pri doseganju ciljev lizbonske strategije, ko naj bi letos Evropa dosegla ideal najkonkurenčnejšega gospodarstva na svetu, kaže, da je realnost zelo težka. Realnost pa je tudi ranljivost EU, povezana z nestabilnostjo evrskega sistema in možnimi posledicami tega. Čeprav je črni scenarij z razpadom EU lahko gospodarsko katastrofalen, je malo verjeten. So pa verjetne težave, ki bodo vplivale na gospodarsko rast EU.
V tem okviru se vprašanje konkurenčnosti za Slovenijo postavlja še resneje. Najprej je struktura pomembnega dela slovenskega izvoznega gospodarstva takšna, da nastopamo kot dobavitelji ali celo poddobavitelji evropskim proizvajalcem, ki vedno težje konkurirajo azijskim »tigrom«. Sedanja nemška gospodarska rast sicer večinoma temelji tudi na rasti prodaje npr. nemške avtomobilske industrije v Aziji, vendar iz dosedanjih negativnih izkušenj ni nemogoče sklepati, da bo v razmeroma kratkem času to rast nadomestila kitajska oziroma indijska industrija.
Nadaljnje vprašanje pa je mogoče še bolj kritično - ali v sedanji vlogi dobaviteljev lahko sploh vzdržimo, ne da bi nas izrinili konkurenčnejši ponudniki. Sedanja gospodarska kriza je razgalila celo vrsto težav, ki so jim botrovale različne odločitve od sredine devetdesetih let. Znano je, da je Slovenijo kriza bistveno bolj prizadela kot veliko večino držav EU. Hkrati vidimo, da je izhod iz krize pri nas bistveno počasnejši kot v teh državah, in to čeprav je naša največja trgovinska partnerica Nemčija trenutno motor rasti EU. To lahko pomeni le, da nova naročila dobivajo dobavitelji iz drugih držav, ki so konkurenčnejši od slovenskih. Kako se je to lahko zgodilo v tako kratkem obdobju? Zelo preprosto, po vstopu v ERM2 leta 2004 je bila do leta 2010 na primer slovenska inflacija za 9,1 odstotne točke višja od inflacije Nemčije, stroški dela na zaposlenega pa so narasli za 7,3 odstotne točke bolj kot v Nemčiji. To pomeni skoraj nepremostljivo dodatno obremenitev slovenskih podjetij s stroški.
Vendar je prihodnost še bolj negotova in težavna. Podjetja, država in posamezniki so v tem obdobju izredno povečali zadolženost, in to velik del posredno ali neposredno v tujini (za 161 odstotkov). Del te zadolžitve je šel v tvegane finančne naložbe v tujini, ki so v krizi izgubile precej vrednosti. Del zadolžitve je bil porabljen za nedonosne projekte, del pa za tekočo porabo. Tako smo se iz neto upnika tujine prelevili v velikega neto dolžnika (30 odstotkov BDP) in zadolžitev ostaja delno tudi brez ustreznega »pokritja«. Ti dolgovi prinašajo stroške obresti in nevarnost nezmožnosti vračanja oziroma refinanciranja. Slovenska podjetja, finančne institucije, država, pa tudi posamezniki so danes zato bistveno ranljivejši in kot po tekočem traku se vrstijo novice o stečajih in predvideni prodaji deležev gospodarskih subjektov tujcem. Kljub temu pa so se v letih največje krize plače v javnem sektorju enormno povečale, kar se seveda financira iz dodatnega zadolževanja v tujini in je tudi prispevalo k temu, da so pri 8,1-odstotnem znižanju BDP leta 2009 stroški dela na zaposlenega narasli kar za neverjetnih 5,1 odstotka.
Poleg tega vsi vemo, da imamo eno najhitreje starajočih se prebivalstev in da število aktivnih prebivalcev na neaktivnega prebivalca izredno hitro upada. Sedanji pokojninski, zdravstveni in preostali socialni sistem bo že v razmeroma kratkem času padel, skupaj z »bankrotom« države. Mlajše generacije ne morejo preživeti toliko starostnikov, plačati njihovega vedno dražjega zdravstvenega varstva in še drugih socialnih pravic v obsegu, v kakršnem so opredeljene danes. To so tako visoki stroški, da ne bomo mogli konkurirati niti na svetovnih »nišnih« trgih, od katerih je Slovenija življenjsko odvisna. Kljub temu se mrzlično pripravlja referendum, s katerim naj bi preprečili zmanjšanje pravic v pokojninski reformi, ki pa že taka, kot je, težave samo odlaga za kakšnih 10 let in nikakor ni zadostna.
Stanje duha je povsem ušlo z vajeti in občutek imam, da se Slovenija obnaša kot razvajen otrok, ki noče razumeti, da je denarnica prazna. Zahteva vedno nove zadolžitve za previsoke tekoče izdatke in si za ne tako dolgoročno prihodnost sama žaga vejo, na kateri sedi. Ne zapustimo svojim otrokom in vnukom propadle Slovenije samo zato, da bi mi razmeroma kratek čas preživeli nekoliko bolje.
Vsi, s katerimi se pogovarjam, vidijo rešitev v visoki dodani vrednosti. Visoka dodana vrednost pa je za države, ki ne razpolagajo z izjemnimi naravnimi viri, na primer nafto, rezultat visoko izobraženih, razgledanih, v svetu povezanih, motiviranih in inovativnih strokovnjakov, od katerih postanejo vodje tisti, ki imajo tudi obsežno znanje in veščine vodenja ter visoke moralno-etične standarde. Znano je, da je na stopnji razvoja, na kakršni je Slovenija, to mogoče le z izjemno kakovostno in učinkovito visokošolsko in raziskovalno dejavnostjo. Vendar smo že sredi devetdesetih let ubrali sedanjo intenzivno usmeritev v osnovno šolstvo (z vedno slabšimi rezultati), zanemarili ali celo zavestno zmanjševali vlaganja v visoko šolstvo in kakovost tega šolstva z načeloma »Univerza v vsako vas« in »Vsakdo lahko študira« ter ohranjali delitev raziskovalnih inštitutov in univerz. Poleg tega se je uveljavila logika, da je vodja lahko vsak, ki je »naš«, ne glede na prej povedano. To seveda ne bo prineslo visoke dodane vrednosti.
Vse te nakopičene težave niso rešljive na kratki rok, zato tudi ne moremo pričakovati kratkoročnih rešitev, ki bi bile vzdržne. Na kratki rok lahko samo ustavimo njihovo stopnjevanje z ustreznimi ukrepi. Za vse dolgoročno vzdržne rešitve je potrebno odrekanje in trdo visokostrokovno delo, na primer v smeri bistvenega povečanja tako imenovanega človeškega kapitala, uravnovešenja izdatkov z zmožnostmi in zmanjšanja zadolženosti, da bi imeli v precej oddaljeni prihodnosti spet trden položaj v globalnem gospodarstvu. Leto 2010 je bilo leto velikih razočaranj in zanikanja dejanskih razmer. Zato leta 2011 pričakujem streznjenje, ki bo vodilo do ključnih dolgoročnih odločitev, saj če tega ne bo, bomo ponovno priča osemdesetim letom, zelo verjetno s še hujšimi posledicami.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.