22. 12. 2010 | Mladina 51 | Politika
So na delu saboterji?
O TEŠ 6 se z ekološkega vidika premalo piše. Ekološka škoda se omenja bolj mimogrede. Piše se o vsem, le o tistem, kar je najpomembneje, ne. Trpeli pa bodo naši potomci. In tudi umirali.
Dr. Vid Pečjak, psiholog, upokojeni profesor psihologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani
© Miha Fras
Ko berem o dogajanju v Šoštanju, se nehote spomnim dogodka iz otroških let. Potepal sem se po cesti pod Šišenskim hribom, ko sem zaslišal renčanje. Stopil sem pogledat, kaj se dogaja, in videl psa, ki sta se borila za zajeten kos mesa. Bila sta velika, čeprav se ne spomnim pasme. Divje sta se napadala in grizla vse počez. Kri je škropila naokrog, onadva pa nista odnehala. Včasih je enemu uspelo odnesti plen, a ga je drugi dohitel in mu ga iztrgal iz gobca. Potem se je enako dogodilo drugemu. Nazadnje pa se je eden le umaknil in za njim se je vlekla krvava sled. Tedaj se je drugi plazeč približal mesu, vendar ga ni ugriznil, ker je bil preveč onemogel od boja. Vsaka podobnost z borci v Velenju je naključna, to je bila samo bežna asociacija med branjem časopisa.
Izpuhi, ki prihajajo iz premogovih elektrarn, so poglavitni onesnaževalec zraka, ki se dviga v ozračje. Svet je leta 2006 potrošil 6 milijard ton premoga, od tega največ za elektriko. Kar 40 % svetovne elektrike (v ZDA 50 % in na Kitajskem 69 %) izhaja iz premoga. Industrija spušča 17 % ogljikovega dioksida, motorna vozila 14 %, poljedelska dejavnost 13 %, kurišča in bivališča 10 %, drugi potrošniki 11 %, neugotovljeni viri 13 % ter elektrarne na fosilna goriva 22 % na leto. To je veliko preveč, še posebno ker izpusti naraščajo v geometričnem zaporedju. Po sedanjih izračunih naj bi leta 2030 ZDA porabile kar 85 % energije fosilnega izvora. Edina rešitev je zaprtje teh elektrarn, in to v svetu že poteka. A toplogredni ogljikov dioksid ni edini škodljivi plin, ki ga spuščajo v okolje. Tukaj so nevarni dušikov oksid in žveplov dioksid, ki povzroča kisli dež, so še prašni delci, vodna para in navsezadnje živo srebro, selen in arzenik ter radioaktivni elementi uran, torij in druge težke kovine.
Kisli dež uničuje gozdove. Slovenija pa je ravno z gozdovi nadvse bogata. Tudi vode postajajo kisle, celo oceani, to pa uničuje vodni živelj in ta zato počasi izumira. Vodna para prispeva k segrevanju ozračja, zdravju škodljivi pa so drobni prašni delci, ki prodirajo v kri in organizem.
Premogovi izpusti mažejo talno vodo, reke in jezera. Dim razjeda hiše in spomenike. Posebno škodujejo zdravju. V ZDA naj bi premogove elektrarne pobrale kar 24 tisoč življenj na leto (od tega 2800 zaradi pljučnega raka).
Poglejmo razmere pri največjem potrošniku fosilnih goriv, v ZDA.
Med letoma 2000 in 2007 so odprli 10 novih elektrarn, 25 pa jih je bilo v gradnji, a že naslednje leto so 59 elektrarn zaprli ali ustavili. Glavni razlog je bil uničujoči vpliv na okolje. Vštetih je pet velikih elektrarn na Floridi, v Idahu, na pacifiškem območju, če pa kdo želi videti celoten seznam, naj si ga ogleda na spletu. Elektrarne so zaprle ali zamrznile lokalne oblasti ali sodišča ali sami graditelji. Zdaj izginjajo hitreje kot nastajajo nove zaradi zelo stroge zakonodaje. Množijo pa se elektrarne na obnovljive vire energije.
Podobne so razmere v številnih evropskih državah, ki morajo zapreti te elektrarne do leta 2023, če jim ne dodajo posebne opreme za čiščenje in filtriranje. Francija bo do leta 2020 zaprla kar polovico elektrarn na premog, hkrati pa bo zgradila dvakrat toliko novih na alternativne vire energije. Nemčija je že maja ustavila gradnjo novih generatorjev na premog, na Danskem pa jih bodo preuredili za biogoriva.
In medtem ko se svet otresa karbonske nadloge, se pri nas kitimo z njo. TEŠ 6 pomeni kršitev osnovne človekove pravice do čistega zraka. Nova tehnologija proizvaja sicer manj onesnažujočih plinov (v TEŠ 6 jih bo za 35 %) in dima, a še vedno preveč. Zamenjati bi jih morale elektrarne in vozila na alternativne vire (sonce, veter, biogoriva, bibavica, geotermalna energija). Res so te elektrarne še v razvoju, a so korist že dokazale. Na Danskem npr. kar 30 % elektrike daje veter. Tudi cena alternativne energije neprestano pada. Napoved, da bo TEŠ 6 delovala kar 30 ali celo 50 let, je bosa, ker bodo kmalu dokončno prevladale elektrarne na obnovljive vire, fosilne pa bodo prepovedali. Veliko se piše tudi o »čistem premogu«, ki ga očistijo z vodo, a bo še dolgo predrag in tvegan za uporabo. Naš energetik Mihael Tomšič pravi, da bomo s TEŠ 6 »še zadnje cekine posejali na njivo, kjer bo zrasel osat«. Za izpuhe bomo morali kupovati emisijske kupone na evropskem trgu kuponov. Vlaganje v naprave za izločanje CO2 se ne bo izplačalo, to pa bo privedlo do predčasne ustavitve bloka okoli leta 2040.
Jedrske elektrarne so sprejemljivejše od premogovih. So čiste, ker ne spuščajo škodljivih plinov. So pa potencialno nevarne (Černobil), ker ob okvari postanejo »množični morilci«, premogove elektrarne pa so nevarne in škodljive od trenutka, ko začnejo obratovati, in škoda se nabira ves čas delovanja. Zato so dobro zavarovane jedrske elektrarne boljša rešitev od elektrarn na premog. Njihova pomanjkljivost pa so radioaktivni odpadki, ker ne vemo, kam z njimi.
Novi in čisti energetski viri se bodo brez dvoma odprli v prihodnosti, morda celo težko pričakovane fuzijske elektrarne. Izkoristek sedanjih elektrarn je tako ali tako nizek: 33 % za premog in 50 % za plin. Premogovi izpušni plini pa so odvisni od vrste premoga. Najmanj jih oddaja črni premog (dvakrat toliko kot plin), sledi rjavi premog (trikrat toliko), nizkokalorični lignit pa največ (s 45 do 60 % vsebnosti ogljika). TEŠ 6 bo kurila lignit. Čeprav je plin tudi fosilno gorivo, oddaja neprimerno manj škodljivih izpustov kot premog.
To pa še ni vsa okoljevarstvena škoda. Premog se naklada in razklada ter prevaža z vlakom, tovornjaki, ladjami, pri čemer se spet troši umazana energija. Vlaki s premogom so dolgi dva kilometra, velike elektrarne so profitne, kadar natovorijo pet takih kompozicij na dan. Prednost TEŠ 6 pa je v tem, da je načrtovana elektrarna blizu rudnika.
Naša država je že leta 2004 v EU vstopila s preseženimi mejnimi vrednostmi prašnih delcev, prve ukrepe pa bi morala uvesti že leta 2006, a se od takrat razmere niso izboljšale. Zdaj bomo plačali še kazen za onesnaževanje. Evropska komisija je pred kratkim izrekla Sloveniji in še devetim državam že drugi opomin, ker v svoje zakone niso uvrstile novih uredb o omejevanju trdih delcev v zraku. Komisija zahteva od slovenske vlade, naj sprejme zakone, s katerimi bo omejila količino izredno nevarnih drobnih delcev, ki jih zdaj dihamo ljudje. Prašni delci niso samo ubijalci kakovosti zraka, saj jih strokovnjaki imenujejo tudi ubijalci ljudi, kot opozarja dr. M. Dodič Fikfak iz Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa v Ljubljani. Raziskave po njenih besedah kažejo, da se ob povečani koncentraciji prašnih delcev poveča tudi stopnja umrljivosti prebivalstva.
Premogova energija zagotavlja 50 % energije za ZDA in nekoliko manj v evropskih deželah. Če bo rast taka kot doslej, se bo leta 2030 odstotek dvignil na 85 (seveda, če bo planet to prenesel).
Od fosilnih goriv v elektrarnah je odvisen napredek čistih električnih in hibridnih motornih vozil. Zdaj ves svet piše in govori o njih, vse največje avtomobilske tovarne in številne majhne ter vse dežele se pripravljajo na ta vozila (med njimi Hrvaška, Norveška, Belgija, tudi marsikatera dežela v razvoju). Ni dvoma, da bodo v prihodnjem desetletju prevladala, najprej kot drugi družinski avto ter mestna vozila, potem bodo izrinila vozila na fosilna goriva. Vse to pa je odvisno od izvora elektrike. Če bodo prevladale elektrarne na fosilna goriva, se jim slabo piše. Zato je boj za alternativne elektrarne tudi boj za čista motorna vozila. Zanamci bodo morda vendarle dihali čistejši zrak. V tem pogledu pa zdaj zaostajamo. V Nemčiji so dobili leta 2008 kar 36 % fotovoltaičnih kapacitet, na Japonskem 15 %, v ZDA 8 %, pri nas pa - saj ni, da bi napisali, vendar so samo v Mariboru in okolici inštalirali 206 in na Primorskem 42 fotovoltaičnih elektrarn. Po napovedi naj bi bilo priključevanje teh elektrarn še bolj pospešeno. Vendar velja omeniti, da smo do pred kratkim zahtevali za strešne elektrarne posebno gradbeno dovoljenje in s tem zavrli njihov razvoj. Podobno je z drugimi viri, gradnjo edine večje vetrne elektrarne smo celo ustavili, čeprav imamo v Sloveniji premalo stabilnega vetra. In naj še kdo govori, da postajamo Silicijeva dolina!
Seveda pa je TEŠ 6 v svetovnem merilu zanemarljiv vir energije. Namesto da bi rekli: nismo največji, lahko pa smo najboljši (prosto po Blairu in Janši), zagotavljamo, da so naša prihodnost elektrarne na premog. Onesnaževanje zraka pa ni samo globalen pojav, nevarnejše je lokalno onesnaženje. Zgovorna priča je nesreča v Bhopalu v Indiji, ker se je sprostil plin metilamin in pokončal kakih 10 tisoč ljudi. Fosilni plini sicer niso tako nevarni, ker delujejo počasi, ne da bi se ljudje tega zavedali, a prav tako ubijajo krive in nedolžne. Drug primer pa je naša sežigalnica v Trbovljah, kjer so prebivalci prisiljeni »uživati« ostanke Lafargeovega kurjenja odpadkov. Pravzaprav skorajda ni bolezni, na katero onesnaževanje zraka ne bi neposredno ali posredno vplivalo, morda so izvzete nekatere degenerativne bolezni, npr. artroza. Na dihalne organe pa vpliva prav katastrofalno, posebno pri astmatikih. So na delu saboterji?
Kisli dež je voda z nenavadno visokim deležem hidrogenih ionov (Ph nižji od 5,6) in škodljivo vpliva na rastline in vodne živali. Nastane z zračno mešanico žveplovega dioksida, dušikovih oksidov in še nekaterih drugih komponent, ki reagirajo z vodnimi molekulami in sproščajo kisli dež. Žveplov dioksid sprošča kurjenje fosilnih goriv, dušikove okside pa industrija in avtomobilski izpuhi. Ti plini prepotujejo 500 kilometrov na dan, vsrkajo pa jih tudi zidovi in rastline. Kisli dež uničuje gozdove in vodni živelj. Včasih se neposredno staplja z jezerskimi vodami in oceani ter poškoduje spomenike. Termoelektrarne v ZDA in Evropi sproščajo okoli 8 gramov žveplovega dioksida in 3 grame dušikovih oksidov na proizvedeno kilovatno uro. Po podatkih britanskega oddelka za okolje se mora izpust žveplovega dioksida zmanjšati za 81 %, če hočemo preprečevati škodo v okolju. Pomemben učinek kislega dežja je porušenje kemijskega ravnovesja v tleh, to pa povzroča izpiranje nekaterih rudnin, npr. magnezija in aluminija. Potemtakem kisli dež dokazano slabo vpliva na gozdove, sladke vode, prst, ubija žuželke ter vodne življenjske oblike, prav tako pa uničuje zgradbe ter slabo vpliva na človeško življenje. So na delu saboterji?
Okoljevarstveniki predlagajo zmanjšanje uporabe električne energije. Toda kako to doseči? Kako prepričati ljudi, naj je manj trošijo? Zgolj govorjenje ne pomaga dosti. Vemo, da potrošnja teče naprej, dokler človeka ne udari po žepu. Zato bi pomagale prekinitve toka s primerno obrazložitvijo (morda samo preizkusne), toda tega potrošniki ne bi nikoli sprejeli (čeprav bi se v Sloveniji morda zvišala nataliteta; ko je pred desetletji v New Yorku zmanjkalo elektrike, se je čez devet mesecev rodilo več otrok). Pomagala bi tudi višja cena električnega toka, a ta je že zdaj previsoka. (Zaradi zvišanja cen bencina se je dejansko zmanjšal motorni promet na fosilna goriva.)
Še pomembnejša od potrošnje pa je gradnja elektrarn. A tukaj potrošniki nimajo kaj dosti besede. Ne odločajo navadni ljudje, temveč elite, ki imajo moč in oblast. Te pa se »koljejo« med seboj, namesto da bi skrbele za svoje ljudstvo. Žalostno. So na delu saboterji?
Še neizrabljene možnosti so elektrarne na plin, ki precej manj onesnažujejo okolje kot tiste na premog. Veliko bi pripomogla kogeneracija s toplotno energijo. Slovenija je posuta s toplarnami, ki bi lahko dale toploto in električno energijo (v Avstriji jih s pridom izkoriščajo). Toplote več, kot je uporabimo. Premalo izkoriščeno je tudi pridobivanje elektrike iz obnovljivih virov, celo vodne energije. Vetrnice na ugodnih mestih so že konkurenčne, s sončnimi elektrarnami pa smo prepočasni, tudi po krivdi ministrstva za okolje.
Pomagala bi prenova javnega mnenja. Prižiganje reklamnih panojev, osvetljevanje neba (mnoge cestne luči so usmerjene bolj v nebo kot na ceste), razsvetljava cerkva in gradov in omejitev svečanih električnih svetil (npr. božičnih lučk), kupovanje terenskih avtomobilov (kar sicer ne sodi k elektriki) bi morali postati nenormalne oblike vedenja, tako kot danes ni normalno, če umazan in raztrgan hodiš po cesti. Konec koncev bi morali že otroke v osnovnih šolah prepričati, naj varčujejo z energijo. To, kar bi gotovo pomagalo, pa bi bila sprememba našega vrednostnega sistema, nova etika, nova kultura. A to se nam, žal, odmika. Misliti bi morali tudi na svoje vnuke in pravnuke in prapravnuke, čeprav slednjih ne bomo videli. Tudi na prihodnost naše dežele. Danes pa so naše vrednote dobiček, denar in grabljenje. Težko jih bo spremeniti, predvsem zato, ker nimamo spreminjevalcev.
O TEŠ 6 se z ekološkega vidika premalo piše. Ekološka škoda se omenja bolj mimogrede. Zrak postaja čedalje bolj onesnažen, »minister Gregor pa nič« (prosto po Levstiku). Le okoljevarstvene organizacije pošiljajo pripombe agenciji za okolje, toda zaman. Strokovnjaki pišejo predvsem o finančnem, tehnološkem, političnem in podobnih vidikih, čeprav je okoljevarstveni glavni. Piše se o vsem, le o tistem, kar je najpomembneje, ne. Trpeli pa bodo naši potomci. In tudi umirali.
Žal je po toči zvoniti prepozno. Prejšnja in sedanja vlada sta že plačali visoko aro. Previsoko. So na delu saboterji?
Končajmo s Tomšičevimi besedami: »Dobro je, da se zdaj zavedamo, da nas bo zaradi zgrešenih naložb v energetiko in energetsko intenzivno industrijo bolela glava.«
So na delu saboterji?
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.