22. 12. 2010 | Mladina 51 | Družba
Jaz sem tisti
Kratka zgodba, verzija 1.11
Miha Mazzini, pisatelj
© Borut Peterlin
Jaz sem tisti, ki te je prejle klical. Oglasil se je faks in najprej sem hotel odložiti, potem pa me je spreletelo, da je na drugi strani stroj, ki hoče vzpostaviti stik z mano. Zavito piskanje, kot bi ovijal špagete okoli vilic. Zabolela me je nemoč naprave, ki se ne zna pogovarjati, in mene samega, ki ne zmorem komunicirati.
Verjetno sem se zato odločil, da posnamem tole pismo in ga priložim kar e-pošti. Oprosti, presnemaval se bom in nisem tako spreten z računalniki kot ti.
Vem, kako zaseden si. Lahko me poslušaš po kosih.
Tvoja mama je umrla sama. Sem že hotel zbrisati - saj vem: drugače ni mogoče umreti, ampak vseskozi sem mislil, da med nama obstaja posebna povezava. Trideset let je dolga doba in verjetno si jo zdajle predstavljaš kot premico, a v naravi ni vodoravnih črt. Tudi skupno življenje ni tako: vijuga, sledi ovinkom, zastaja, preskakuje. Še danes si mlajši od najinega zakona.
Nočem te zadrževati. Povedal ti bom le tisto, česar v pismih nisem omenjal. Lažje mi bo govoriti, ker se zadnje leto v mislih pogosto pogovarjam s tabo. Verjetno več, kot sva se kadarkoli v živo.
Že na svet si prišel naglo in odločno, kar padel si porodničarki v roke. Pri treh si mi prvič svetoval, kako naj ti učinkoviteje pripravim zdrob.
Ne razumi me narobe, ničesar ti ne očitam. Sposoben si, rodil si se že tak. Vse se ti je posrečilo, česar si se lotil. Prav je, da si šel v Ameriko, vedno si se hotel bojevati na najtežjem področju in ponosen sem nate, ker imaš pri svojih letih že svetovno uspešno podjetje. Oba z mamo sva te podprla, ko si se za tretji letnik srednje šole prepisal v Italijo, na mednarodno maturo. Sam. Skrbelo me je, hkrati pa sem te občudoval.
Spet sem zašel. Nazaj k tvoji materi. Šla je k zdravniku in vrnila se je ločena od mene. Prekrita z nevidno ovojnico, tuja. V besedah ni bilo spremembe. Če bi si samo dopisovala, tako kot midva, ne bi ničesar opazil. Le odmaknila me je, kot bi se preselila v drugo stanovanje, ki se z mojim prekriva v tlorisu, a obstaja v nekakšni drugi dimenziji. Par dni sem jo pustil pri miru, potem sem začel spraševati. Ne, vse je v redu.
Šel sem k zdravnici, oba sva hodila k isti, in nisem vedel, kako naj jo vprašam. Sama je rekla: »Kako vaša žena prenaša?« Odgovarjal sem megleno, dokler nisem izvedel diagnoze.
Hodila je na kemoterapijo, izpadali so ji lasje, bruhala je, vse tisto, kar vidiš v filmih in bereš v revijah, le z vonji in dotiki - kako mrzla je bila njena koža v trenutkih, ko sem jo hotel podržati in preden se mi je odtegnila. Nikoli ni omenila bolezni in do zadnjega se je delala, kot se ne bi nič zgodilo in dogajalo. Preselila se je v tvojo sobo in se zaklepala. Priznam, prisluškoval sem in bežal v kopalnico, kadar je začela jokati. Vmes pa nekakšno momljanje, nisem vedel, kaj naj bi bilo. Ko je ponjo prišel taksi in jo odpeljal na terapijo, sem v kleti izbrskal rezervni ključ in šel noter. Slike Jezusa, Marije, rožni venec.
Na pogreb si priletel, veš, kako je bilo, pospravljal sem pa sam. Vse sem znosil v smeti ali v dobrodelne namene, edino z nabožnimi slikami nisem znal ravnati. Nazadnje sem jih obrnil proti steni, v sobi, kjer je ostalo le golo pohištvo.
Želel sem si, da bi imel vsaj delno tvojemu podobno delo: kot sem bral, ko so imeli tvoj profil v poslovni prilogi Sunday Timesa, sestanek za sestankom, odločitev za odločitvijo, od zgodnjega jutra do noči. Saj zato si šel, ker je pri nas drugače. V Sloveniji imam kot vodja sektorja v velikem državnem podjetju med službo še preveč časa za premišljevanje. V hierarhiji nisem tako visoko, da bi sedel za neprozornimi vrati, sem pa na dovolj pomembnem položaju, da moj monitor kaže hrbtno stran mimoidočim. Ne bom pozabil, kako si me že v osnovni šoli, kadar si me prišel obiskat, začudeno spraševal: »In ti sediš tukaj? Osem ur? Sediš? Kaj si pa danes že naredil?« Vse, kar sem kadarkoli počel, se ti je vedno zdelo prelahko, nevredno. Mesec po pogrebu sem doma fotografiral priročnik za učenje italijanščine, prenesel slike na službeni računalnik in vsakič, ko sem si zapomnil kak nepravilni glagol, zadovoljno pokimal, da so podrejeni dobili občutek, da podjetje uspešno posluje.
Nočem se zagovarjati, rad pa bi te opomnil na tisto poletno popoldne, ko si se šokiran vrnil iz podjetja, kjer si dobil prvo honorarno zaposlitev: zaposleni so te posadili na stol in ti zabičali, naj ne delaš, ker jim boš dvignil normo. Če vsi sodelujejo in je mera postavljena zadosti nizko, človek hodi domov spočit in se lahko ukvarja s sivo ekonomijo po službi.
Res moraš biti zadovoljen v Ameriki. Nikoli ne poveš. Jasno mi je, da pri vas delodajalci hočete telo in duha, pri nas pa le prvo. Kaj sem hotel reči? Hodil sem na kolegije in trpel vsakič znova, ko sem gledal svojega direktorja, kako se napak odloča. Štiri leta je že zasedal položaj in bi že po zakonu verjetnosti moral zadeti vsaj eno pravo odločitev. Sektorski vodje smo sejno sobo zapuščali izčrpani in v kantino sedli na kavo, ki smo jo dolgo pihali, preden smo jo spili v kratkih požirkih. Prevladovalo je mnenje, da za njegovo nesposobnostjo tiči zvit načrt: vrhovni direktor hoče privatizirati podjetje, zato je namestil bebce, ki bodo jahali v napačno smer, dokler konj ne bo crknil in bo vrhovni kupil ostanke sinu namesto žepnine.
Nakar sem neko dopoldne sredi hodnika trčil ob velikega šefa osebno. Čisto sam je bil, brez roja tajnic, pomočnikov in kimavcev. »Kako ste?« me je vprašal, ko sva se rokovala, hitro, s pogledom že na vratih dvigala. Če bi bila tvoja mama še živa in ti nepreskrbljen, bi ostal tiho. Vsak trenutke v službi sem se zavedal, da vaju preživljam. Nisem molčal le zase, marveč tudi za vaju. Ne razumi me narobe, nič ti ne očitam. Najprej me je presenečeno gledal, ker sem kar govoril in govoril. Potem je začel poslušati. Nato se je čudil in odkimaval, ne, ni načrta, noče odkupiti podjetja. Skoraj stekel je v dvigalo, čez ramo pa mi še zavpil, da mi bo tajnica določila termin.
Vrnil sem se za računalnik in se do konca naučil glagol accorgere. Nikoli nisem v pisarno prinesel veliko svojega, zato me pakiranja ni bilo strah.
Glavna tajnica me je poklicala in mi določila datum in uro. Razmišljal sem, ali naj si kupim novo obleko, nato pa izbral najboljšo iz omare. Glavni direktor si je rezerviral zame skoraj 50 minut in se mi, razen uvodnega pozdrava, neprestano opravičeval. Ne izrecno, marveč zavito, megleno, tako kot govorijo politiki. Vsaka beseda je jasna, a nekako jih združijo v dolg oblakast niz, kot bi prihajale iz izpušne cevi starega avta, ki ga poganja med. Povedal je le, da mu politiki narekujejo, koga naj zaposli, in mora paziti, da so člani vseh strank enakomerno zastopani. Zato dobi, kar dobi. Tako ali tako pa ga področje, na katerem deluje naše podjetje, ni nikoli zanimalo, študiral je čisto nekaj drugega. In tako dalje.
Doma sem sedel v kuhinjo in z dlanema držal skodelico čaja, dokler se ni povsem ohladila. Se še spomniš, kako turobni so novembri v Ljubljani? Tisti je zmagal na njihovem internem tekmovanju.
Po glavi mi je šlo samo: torej ni načrta. Glavni šef je tam, ker ne more biti drugje. Področni direktorji so tam, ker poznajo prave ljudi. Njih so na mesta lastne nesposobnosti postavile zveze, mene pa ubogljivost. Če se spomnim, kakšen strokovnjak sem bil. Dosti, nočem več o tem. Rad bi ti le povedal, da mi je učenje italijanščine zastalo. Hromila me je groza nad tem, da smo prepuščeni nesposobnežem. Ni velikega načrta! Ni modrega uma v ozadju! Tajne organizacije! Nič ni! Naši šefi so idioti, ki preigravajo svoje male, mizerne načrte, spotikajo drug drugega in se rinejo višje. Na spletkarskem dvoru smo, le da smo kralja izgubili že pred stoletji.
Konec tedna sem preživel na stolu v kuhinji in si kuhal čaj za čajem. Po nekaj cejlonskih mi je srce že preskakovalo, zato sem prešel na domače zeliščne. Skozi okno sem videl le meglo, ki se je vrtinčila v goste in lepljive niti. Odločil sem se, da bom prodal stanovanje in se preselil v manjše. Da bom pustil službo in ... V nedeljo sem se glede tega premislil in fotografiral še učbenik nemščine.
Kot veš, je potem trajalo skoraj pol leta, preden sem stanovanje res prodal. Zadnja stvar, ki sem jo iz njega pospravil, so bile nabožne slike. Trdo sem požrl slino in se osredotočil na desnico, da sem lahko sploh odprl vrata tvoje sobe. Zatohlo, prašno, veter je v kotu okna naredil kepo iz odpadlih češnjevih cvetnih listov. Čakal sem, dokler ni prinesel novega, sledil sem mu z očmi vso pot do stekla, kako se je povrtel ob njem, nemočno klonil, nakar ga je piš odnesel s seboj. Še danes ne prepoznam bremena, ki me je težilo. V levici sem držal razprto vrečko za bioodpadke in zbiral moč. Pred hrbtišči slik mi je roka spet zastala. Moral pa sem obrniti podobe, da sem priklical spomine. Vredno je bilo, samo to bom rekel. Najino življenje se ti je vedno zdelo dolgočasno, sam si povedal, da nikoli ne bi mogel živeti tako prazno, da hočeš več, več! Razumel sem te in razumem te sedaj, ko ti pripovedujem, a hkrati ne bi nikoli zamenjal s tabo. Pogrešam sleherno sekundo z njo in kot komet se mi vrača obup, ker nisem znal seči do nje in jo odrešiti samosti, s katero je čakala smrt.
Stal sem sredi kuhinje in držal vrečko. Stresel sem z roko in okvirji slik so rahlo potrkali drug ob drugega. Nikoli ni bila pobožna. Nikoli ni omenila Boga. Potem pa, ko je zbolela, me je zamenjala z njim. Z vprašanji in prošnjami se je obrnila Nanj, ki je spletel načrt za vse nas. Umrla je, jaz pa nisem nič bolj verjel vanj kot prej.
Izbral sem svojo najstarejšo obleko in zavil vrečko vanjo ter jo odnesel v zbirne prostore krščanske dobrodelne organizacije.
Naslednje leto je šlo v službi vse po starem, torej na slabše. Kadar sem srečal kakega sošolca z univerze ali strokovnega znanca, mi je vsak tarnal, kako zanič jim gre, a nazadnje pomežiknil, češ, tisti zgoraj imajo načrt.
Začela se je svetovna kriza in podjetja so propadala drugo za drugim. Nihče jih ni odkupil in odpuščeni so presenečeni odhajali na cesto s kartonastimi škatlami v rokah. V nemščini sem prebiral in besedo za besedo prevajal Fausta, v italijanščini pa Danteja, vmes pa bral novice na spletu. Spletni forumi so brneli od teorij zarote, polni načrtov skrivnih mrež, velike pameti, ki tiči za vsem tem in se bo kmalu razkrila. Zadišalo je po vojni.
Neko opoldne se je nasproti mene v prenapolnjeni kantini usedel mlad strokovnjak in začela sva klepetati. Po vljudnostnih frazah je takoj speljal pogovor v smer skrivnih načrtov in ne vem, kaj mu je bilo, a ustaljeni tok je prekinil sredi stavka in me dolgo gledal. Potem pa dejal: »To bo zvenelo čudno. Ampak oni dan ... ko sem poslušal šefa ... me je spreletelo, kaj če je le neumen in nesposoben? In so taki vsi? Kaj če v ozadju ni načrta? In je to ladja norcev?«
Ni me več videl, osredotočil se je na misel, strmel je nekam vstran. Obup je puhtel od njega kot sopara nad razgretim asfaltom.
»Punca pravi, naj vzameva kredit za hišo, ampak ... Kako naj imam otroke v takem svetu? Kako naj se poročim?«
»Jaz sem tisti,« sem rekel.
Povedal je še nekaj stavkov, preden se je ustavil in me presenečeno pogledal:
»Kateri?«
»Tisti, v ozadju, z načrtom.«
»Ampak ... vi ste le sektorski ...«
»Res je. Namenoma. Sami veste, da glavni šefi pridejo in grejo in so na očeh javnosti. Varneje je nižje. Nikomur ne smete povedati.«
»Ne bom,« je goreče zatrdil. »Torej obstaja načrt?«
»Za to podjetje da, za drugo ne vem, je zunaj moje pristojnosti.«
»Aha,« je pokimal in mi pomežiknil. Vrnil sem mu z desno veko.
In to je bilo to. Seveda ni molčal. Počasi sem opazil, da se razpoloženje v podjetju popravlja. Ljudje so postajali manj mrzlovoljni in obupani. Manj so protestirali, ko se je začelo odpuščanje, vedeli so, da so le del načrta. Najprej so šli starejši - razen mene, nihče ni z menoj niti govoril.
Včasih kdo pride in prosi zase ali za svojega sorodnika, pa le nemočno odkimavam z glavo, češ, ne vem, o čem govorite. Zamerijo mi, a ne tako zelo, kot bi bil mislil. Vedo, da je za vsem Načrt, ki jim je nedoumljiv, in sem jaz njegov skrbnik in izvrševalec v tem podjetju.
Že od tistega pogovora v kantini ti hočem povedati o tem, a te ne bi rad zadrževal. Po drugi strani pa se mi zdi, da sem začel nekaj, kar bi moral prevzeti kdo, ki je v primerjavi z menoj zares sposoben. Ti si bil vedno kot zamašek iz steklenice šampanjca ... Ko sem gledal posnetke ameriške invazije na Irak, razpad sistema, plenjenje muzejev, me je spreletavala misel z naših kolegijev - morajo imeti neki načrt, morajo! Izkazalo se je, da ga nimajo, da v ozadju ni velikega Uma, ki bi pletel svojo mrežo. Kadarkoli je Irak v novicah, se spomnim občutka in tebe; tudi Amerika potrebuje nekoga, ki bi začel prevzemati odgovornost. Ti bi to znal, zorganiziral bi mrežo po podjetjih, starejši ljudje, sivolasi, očetovski, ki v trenutkih obupa tiho potolažijo sodelavce s tem, da so oni tisti. Tisti. Ne moremo brez načrta, brez smisla. Vojna bo, če ga ne dobimo. Jezus je poskušal rešiti svet z ljubeznijo in po več kot dveh tisočletjih lahko rečemo, da se mu ni najbolje izšlo. Čas je za reševanje s prevzemanjem odgovornosti. Forbes te je izbral za mladega podjetnika leta; a vsako leto pride novi. Odrešitelji so manj pogosti, to pomeni, da so njihove kariere zahtevnejše.
Samo to sem ti hotel povedati. Ni mi treba odgovarjati, le razmisli. Končati moram, dokler je svetloba še dobra in si lahko fotografiram priročnik za učenje japonščine.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.