Dušan Jovanović

 |  Mladina 51  |  Družba

Zlati časi

Umetnost je edini pravšnji medij za avtentično razlago zgodovine, vsi drugi žanri so preveč obremenjeni s političnimi predsodki

/media/www/slike.old/mladina/komentarnovoletnaduan_jovanovi_b5.jpg

© Borut Peterlin

Služenju vojaškega roka sem se izogibal, dokler se je dalo. Če bi mi uspelo, da dopolnim 28. leto, bi bil prestar in me po pravilih ne bi več mogli vpoklicati. Takrat bi se moral ponesrečiti ali hudo zboleti, a sem cvikal, da bom zaradi namerne samopoškodbe vse življenje trpel posledice. Ko sem jih imel 27, so me torej poslali v Banjaluko. To je bilo v sezoni 1965/66. Žena je bila z enoletnim sinom pri svojih starših v Afriki, v vroči Akri, jaz pa sem deževno jesen in sibirsko zimo preživljal v neogrevani trinadstropni vojašnici, ki je bila obdana z visoko železno ograjo. Dokler nismo na koncu drugega meseca prisegli, da bomo, če bo treba, dali svoja življenja za našo socialistično domovino, nismo smeli iz kasarne. Po prisegi smo enkrat na 14 dni dobili dovolilnico za izhod v mesto. Če se ne motim, sem bil takrat precej slabe volje. Veliko sem razglabljal o tem, kako bi se naredil norega, da bi me poslali domov, a sem bil za kaj takega najbrž preneumen. Vstajali smo ob petih zjutraj, nato smo telovadili (zgoraj brez), sledil je 20-minutni tek, pa umivanje, pa pospravljanje postelje in oblačenje, pa zbor, pa dvigovanje zastave na drog, pa bela kava in kajla kruha, pa vojaški uk na poligonu, pa pasulj, zelje ali krompir za kosilo, pa popoldanski počitek, pa moralnopolitična vzgoja, pa večerja, pa televizija, pa trobenta, ki naznani, da je prišel čas za nočni počitek! Krasota! In tako 365 dni minus 12 dni dopusta, minus dva dni za značko dobrega strelca, minus 1 dan za darovalca krvi. Kri sem dal dvakrat in bi moral imeti dva dni bonusa, vendar sem zaradi incidenta, ki sem ga uprizoril v vinjenem stanju, dobil sedem dni zapora, kar se mi je štelo v plus. Štel sem dneve, ki so se vlekli kot kurja čreva, in komaj čakal, da jih bo konec.
Prepričan sem bil, da bom to leto želel čim prej pozabiti, ga za vselej izbrisati iz spomina, ampak, glej ga, zlomka, ko sem se vrnil domov, se je izkazalo, da je vojska daleč najbolj priljubljena tema fantovskih pogovorov. V naših zgodbah seveda ni bilo prostora za jamranje o tem, kako smo najebali. Nihče ni hotel obveljati za mehkužneža, revo ali luzerja. Iz našega spomina so na čudežen način izhlapele muke, depresije, utesnjenost, šikaniranja, pranje možganov, ideološka indoktrinacija. Kot kalifornijski črvi, ki pomije predelajo v humus, smo svoja doživetja predelali v komične epizode, v junaštva, v zgodbe o tovarišiji. Sam sem občasno pustil svoji fantaziji prosto pot in nekatere dogodke ustrezno nadgradil ali dramatiziral. Služenje vojaškega roka je bilo na koncu v mojih spominih precej podobno tretji svetovni vojni.
No, od takrat je minulo kar nekaj let in danes na vse skupaj spet gledam nekoliko drugače. Že v drugo sem revidiral svoj odnos do vojske. Dokopal sem se do sinteze svojih primarnih in sekundarnih občutij. Ta sinteza temelji na budistični tehniki notranje sprostitve, to je tako imenovani zen pogled, pogled iz globoke tišine. Ni črn, ni bel, ampak prizmatičen, kristalen, poln barvnih odtenkov in paradoksov, rahlo ironičen, a hkrati razumevajoč in odpustljiv. Še najlažje bi ga ubesedil v romanu, če bi ga znal napisati. Mislim, da je umetnost edini pravšnji medij za avtentično razlago zgodovine, vsi drugi žanri so preveč obremenjeni s političnimi predsodki.
Analiziral sem svoja sekundarna občutja in se spraševal, kateri je tisti trenutek v življenju, ko ljudje začnemo na svojo tegobno preteklost gledati kot na pisan šopek čudovitih doživetij. Ko dogodki iz »temne, grenke mladosti« nenadoma postanejo svetli in sladki? Ko pomanjkanje in revščina postaneta estetski kategoriji. Ko duševne stiske, telesne poškodbe, nesreče in bolezni postanejo skoraj nepomembna, postranska, komična epizoda v neskončnosti večnosti. Vam bom povedal: to je trenutek, ko se naša karma želi znebiti zamerljivosti in maščevalnosti, ko hoče pozabiti na krivice in žalitve, ko si goreče zaželi samo eno: velikodušno odpuščati.
Revizionizem je imel v komunizmu izrazito negativen predznak. Revizionisti so prej ali slej končali v zaporu. Jaz sem, hvala bogu, postal revizionist šele po padcu komunizma. In vendar se sprašujem, kako je mogoče, da človek najprej trdno verjame v eno stvar, potem pa o tej isti stvari misli popolnoma drugače. Kako je mogoče, da se moja občutja tako radikalno spreminjajo? Kateri od mojih pogledov je pravi - primarni, sekundarni ali tisti tretji? Ali nas zaznave, ki so vezane na čas, varajo? Ali smo nagnjeni k temu, da svojo preteklost idealiziramo? Ali je mladost, naj bo še tako tegobna, kljub vsemu najlepše obdobje našega življenja, ki ga prav nič ne more zasenčiti? Ali nezadovoljstvo z nekim časovnim obdobjem hlapi zato, ker temu obdobju sledijo še slabši časi? Ali nam gre res zmeraj slabše? So ti občutki varljivi? So statistično preverljivi? Ali od življenja preveč pričakujemo? Ali so sanje priporočljive? Ali je iskanje pravice, sreče in dobre karme uresničljiv življenjski načrt? In - ne nazadnje (kot nekateri radi rečejo) - kaj je res, kaj je resnica o teh naših jebenih življenjih?
Fenomen, ki je soroden mojemu problemu z vojsko, je jugonostalgija. Zadeva me asociira na melanholično proustovsko pokrajino. Na hrepenenje po utopičnem horizontu. Na nepovrnljivost izgubljenega časa. Čisto malo tudi na biblijsko zgodbo o izgonu iz raja. Ali pa pekla, kakor se vzame. Pekel in raj sta v bivši državi sobivala v istem času in prostoru. Bratstvo in enotnost, neuvrščenost, samoupravljanje in svetla prihodnost so bili prividi, fatamorgana, zidanje gradov v oblake, gole iluzije. Verbalni delikt in cenzura pa nista bila iluzija. Zaflajštrana usta so bila trda realnost, obvezen pogoj za to, da te ne vržejo iz raja. Mnogi so danes pozabili na pekel in se spominjajo zgolj raja. Jaz pa ne morem pozabiti dogodkov iz »temne, grenke mladosti«, zame ne bodo nikoli svetli in sladki. Ampak na vprašanje: kaj je bila bivša država, pekel ali raj, pa ne morem odgovoriti. Eno in drugo pa ni veljaven odgovor na anketno vprašanje.
Vsaka nova država se vzpostavlja na neprizanesljivi ideološki kritiki svoje predhodnice. Na kritiki, ki poudarja slabosti in napake režima in zamolči njegove dobre plati. Staro Avstrijo so politiki in zgodovinarji razglasili za »ječo narodov«. Ampak ni bila samo to! Bila je mnogo več. Z Marijo Terezijo na tronu je bila v mnogih pogledih občudovanja vredna država. Potem so isto usodo doživele (»gnila«) Kraljevina Jugoslavija in (»enoumna, zločinska«) Titova Jugoslavija. Satanizacija preteklih režimov je zlato pravilo vsake nove oblasti. Je najbolj učinkovito orožje v boju za oblast. V demokraciji ni nič drugače. Janšo so uspešno očrnili (še bolj pa se je očrnil sam), njegova vlada je izgubila na volitvah. S Pahorjem je ljudstvo prišlo izpod dežja pod kap. Kdo od njiju bo na koncu moral bežati, kdo od njiju bo slovenski Sanader? Kaj vse nas še čaka? Ali je mogoče, da je to, kar se nam danes kaže kot dno, še zelo daleč od dna? Ali je mogoče, da se nam bo po Pahorju še kolcalo?
Vinko Möderndorfer je očitno prepričan, da se globlje, kot smo padli, pasti ne da. V svoji pridigi Slovencem apokaliptično slika naš čas kot najbolj sprevrženega in najslabšega med časi: vse je črno in pokvarjeno, do vratu smo pogreznjeni v fekalije in obkroženi z barabami. Ugaja mi Vinkova jeza. Manj mi je všeč njegova črno-bela podoba družbe - tako goreče pridigarska, tako enostranska, tako staromodno levičarska. Odkod se je vzela ta neznosna potreba po čistosti in brezgrešnosti? Zakaj si Vinko dovoli, da ga brezvestni kšeftarji, grabežljivi lopovi in podkupljivi birokrati posrkajo v svojo kloako, v kateri se duši in hrope in v kateri mu živeti ni? To me čudi. To ni njegov svet. On bi moral živeti od drugih hranil, sokov in vonjav. Svojo pridigo Vinko konča z besedami: »Če lumparije lumpov ne bodo kaznovane, boste morali, moji lubi Slovenci, vzeti mesarico in kij v svoje roke.« Kakšna kalvinska rigoroznost! To se bere kot poziv k ponovni uvedbi giljotine. Ali ni bilo robespjerizma že dovolj in preveč? Kaj naj z njim? Kdo pa še verjame v zdravilno moč krvavega prekucništva? Kdo pa še posluša pridige?

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,2 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 15,8 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.