Petdeset ubitih tunizijskih protestnikov
“Razen Alaha ni drugega boga, predsednik Ben Ali pa je njegov sovražnik,” je v torek, ko so pokopali dvajseterico ustreljenih demonstrantov, skandiralo ljudstvo po vsej državi
Ko je štiriinsedemdesetletni tunizijski predsednik Zine al Abidin Ben Ali pred mesecem dni, v z andaluzijsko-mavrskim okrasjem ovenčani spalnici predsedniške palače legal k počitku, si najbrž ni mogel misliti, da mu bo po dveh desetletjih udobnega vladanja življenje zagrenil navaden ulični trgovec. A tisti dan so policisti v kraju Sidi Buzid, v osrčju države, Mohamedu Buaziziju, zato ker naj za svojo stojnico ne bi imel vseh dokumentov, zaplenili vse blago. Nekaj deset evrov vredne zelenjave mu, kljub temu da je na policijski postaji brez upiranja odgovoril na njihova vprašanja, niso vrnili, zato se je obupani petindvajsetletnik pognal pred prefekturo in se zažgal. Hudo poškodovanega so ga odpeljali v bolnišnico v Tunisu, kjer je pretekli teden umrl. Že nekaj ur po samozažigu so se začeli na mestu dogodka zbirati prebivalci te večinoma poljedelske pokrajine, tudi naslednje dni so prihajali izrazit mirno nestrinjanje s politiko oblasti, zaradi katere mladi ne dobijo zaposlitve, poleg tega pa jim, kot v Buazizijevem primeru, jemlje še možnost skromnega zaslužka od dela družinskih članov.
Sprva mirni protesti so se nekaj dni po novem letu sprevrgli v ulične spopade s policijo, prebivalci so zažigali pnevmatike in v policiste metali kamenje, ti pa so po samodržčevem ukazu odgovorili s streli v množico in s številnimi aretacijami. Gibanje se je razplamtelo tudi v bližnjih mestih, državni televizijski kanal TV 7 pa je o krvavih spopadih molčal skoraj tri tedne. Šele v nedeljo, ko je pod streli v krajih Thala in Kaserine padlo najmanj dvajset protestnikov, je poročal o nemirih, v katerih naj bi življenje izgubilo osem »teroristov«. Tako kot med uporom rudarjev v bazenu Gafsa, leta 2008, so oblasti zaprle nekaj novinarjev, ki naj bi bili odgovorni za širjenje nemirov, nekateri so zaradi poročanja o dogodkih pred dvema letoma še kar za zapahi, njihova krivda pa še vedno ni dokazana.
V ponedeljek se je pred sedežem guvernerja v Kaserinu, mestecu s trideset tisoč prebivalci, zbralo na stotine demonstrantov z diplomami pod pazduho. Od oblasti so prišli terjat le zaposlitev. Nekateri niso delali še nikoli, drugi zaposlitve ne najdejo že pet, šest, sedem let, med njimi so bili tudi starejši, ki zaradi pomanjkanja denarja ne morejo šolati svojih otrok. Protestirali so proti temu, da morajo zdravniki pometati ceste, noseče ženske pa na ulicah prodajati zelenjavo. Medtem so se razmere v mestu še zaostrile: lokalna bolnišnica je postala prizorišče groze, med zdravniki, ki so se borili za življenja ustreljenih, so svoje sinove in može objokovale matere in žene, pogrebi prvih ubitih demonstrantov pa so razvneli strasti med prebivalci, zažgali so nekaj bank, policijsko postajo in druge javne zgradbe. Tunizijska džamahirija takšnih protestov vse od leta 1957, ko so dosegli neodvisnost, ni doživela. Predsednik je v tem tednu državnim podjetjem ukazal, naj množično zaposlujejo mlade izobražene kadre, že drugič v mesecu pa je po televiziji nagovoril rojake in jim obljubil tristo tisoč novih delovnih mest do konca leta. Prepozno? Zdi se, da deset milijonov Tunizijcev oblastiželjnemu predsedniku, ki je ustavo spremenil le zato, da bi jim lahko vladal še leta, ne verjame več.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.