Tjaša Zajc

20. 1. 2011  |  Mladina 3  |  Politika

Napihovanje cen hrane

Agrarni ekonomist dr. Aleš Kuhar o razlogih za nervozo na agroživilskih trgih

/media/www/slike.old/mladina/intervjuale_kuhar_bkimg_5645.jpg

© Borut Krajnc

Do leta 2050 se bo svetovno prebivalstvo povzpelo na devet milijard. Proizvodnja hrane se bo morala povečati za 70 odstotkov, ocenjuje Organizacija Združenih narodov za hrano in kmetijstvo (FAO). Čeprav je število lačnih na svetu še vedno nesprejemljivo visoko, FAO trenutno na globalni ravni beleži upad lakote. Razlog za sedanjo rast cen živil niso premajhne zaloge hrane, temveč to, da se cene določajo z namenom ustvarjanja dobička.

Leto se je šele dobro začelo, pa smo že priča prvim podražitvam energentov in živil. Podobne visoke podražitve so nas doletele že leta 2008. Kakšna je razlika med takratnimi in zdajšnjimi podražitvami?

> Leta 2007 in 2008 so hrana in kmetijske surovine spet postale strateške dobrine. Od krize v teh letih so globalni agroživilski trgi preprosto povedano - nervozni. Tako prodajalci kot kupci so postali izrazito pozorni na dogajanje. Razlika med takrat in danes pa je predvsem ta, da so bile takrat ključni dejavnik za paniko na trgih ob slabi letini zelo nizke svetovne zaloge. Po statističnih podatkih so bile takrat zaloge najnižje v zadnjih 30 letih. Danes pa imamo po dobri letini v letu 2009 in deloma 2010 zelo visoke zaloge žita na svetovni ravni. Cenovna nervoza zato temelji na drugih dejavnikih.

Eden izmed njih so naravne nesreče, ki jih je bilo leta 2010 res veliko.

> Za strokovnjake je ključno vprašanje, zakaj zaloge, ki jih beležimo globalno, ne ustavijo visokih cen. Nekatere odgovore, zakaj se ne sprostijo, že imamo.

Kakšni so ti odgovori?

> Trgi s kmetijskimi surovinami so postali zelo zanimivi za investitorje. V obdobju gospodarske recesije se je zelo znižala donosnost osnovnih naložbenih produktov - torej klasičnih kapitalskih naložb. Denar se od tam umika in investitorji iščejo nove možnosti, po vzorcih tržnih gibanj v letih 2007, 2008 so jih našli v kmetijskih surovinah. Kmetijske surovine so postale donosna in hkrati družbenopolitično občutljiva dobrina, zato so se finančni posredniki čedalje bolj preusmerjali v to področje. Zaloge surovin upravljajo strateško in kaže, da tudi sami ustvarjajo napetosti na trgih. Upravljavci naložb tako preverjajo, do katere cenovne ravni svetovni sistem lahko gre, in v ustrezni točki bodo naložbe sprostili in kapitalizirali dobičke. Značilnost kmetijskega sistema, ki to omogoča, so zelo dolgi proizvodni cikli, zato trg deluje po popolnoma drugačnih načelih kot kje drugje v ekonomiji. Dogajanja so bolj rigidna.

Na eni strani imamo tako borzne špekulante in multinacionalke, ki so v manjšini, a imajo moč in diktirajo cene. Na drugi strani pa so kmetje in potrošniki, ki predstavljajo večino in so nujni za vzdrževanja trga, a nimajo moči. Kaj lahko večina naredi?

> Dejansko so se na svetovni ravni poleg finančnih investitorjev že prej vzpostavili zelo veliki proizvajalci, ki so hkrati tudi trgovci s kmetijskimi surovinami. Govorimo o skupini podjetij ABCD. ADM, Bunge, Cargill, Dreyfus so tri ameriške in ena francoska multinacionalka ekstremnih velikosti, ki upravljajo proizvodnjo in trgovanje s ključnimi kmetijskimi surovinami. Ti globalni proizvajalci delujejo skoraj kartelno, pri čemer so povezani s finančnimi ustanovami in tako pomembno obvladujejo dogajanje na svetovnem trgu.

Kako ob tem zavarovati domači trg in preprečiti propadanje malih kmetov, če vemo, da sta hrana in kmetijstvo strateškega pomena?

> Enostavnih in hitrih rešitev za ta problem ni. Kot v vseh preostalih gospodarskih panogah je tudi v kmetijstvu prisoten proces ekonomskega prestrukturiranja. In mali neučinkoviti kmetje žal nimajo prostora v konkurenčni kmetijski strukturi.

Jih torej neizogibno čaka propad?

> Ne nujno, vendar če je kmetija majhna, se mora usmeriti v druge proizvodne možnosti, ki bodo zagotavljale zadostne dohodke za preživetje. Ključni problem je ekonomska učinkovitost, in naši kmetje so v povprečju najmanj produktivni kmetje v EU 27, zaradi česar potem težko ustvarjajo ustrezne ekonomske donose. Je pa pri tem treba uvesti širši kontekst kmetijstva v razvitem svetu, kjer to nima zgolj naloge proizvodnje hrane, temveč tudi druge, družbeno želene multifunkcionalne naloge, kot sta ohranjanje okolja in kulturne krajine, poseljenosti podeželja in ohranjanje tradicije. Torej moramo ločevati tržno funkcijo kmetijstva od zagotavljanja javnih dobrin, ki jih v pretežni meri plačujejo države prek sistemov subvencij. Za dvig samooskrbe pa je ključna ekonomska konkurenčnost kmetijstva in živilske industrije, in za primerno okolje mora poskrbeti država. To je edina rešitev, da bi kmetije ostale žive in vitalne.

Prodajo in konkurenčnost lahko spodbuja tudi promocija. Vlada je konec lanskega leta potrdila predlog zakona o promociji kmetijskih in živilskih proizvodov, ki ga sami ne podpirate najbolj.

> Tovrstne aktivnosti so nujne in zelo dobro razumem in verjamem, da tudi slovenski agroživilski sistem potrebuje nadgradnjo, ki ji rečemo generična promocija. Vse uspešne države tak sistem imajo in aktivnosti generične promocije izvajajo jasno, transparentno in profesionalno. Predlog zakona, ki ga je sprejela vlada, pa žal po mojem mnenju nima osnovnih elementov, da bi sistem deloval. Imam zelo močne pomisleke o tem, ali bo denar sploh zbran ter potem učinkovito porabljen ter ali bodo aktivnosti imele učinke, ki jih slovensko agroživilstvo krvavo potrebuje. Snovalci zakona so se osredotočili predvsem v iskanje kompromisov, ki so ustrezali interesnim skupinam v kmetijstvu in živilstvu, namesto da bi iskali najboljše strokovne rešitve za težave agroživilstva.

Tudi sami ste za prejšnjo vlado napisali predlog podobnega zakona. V čem se razlikuje od današnjega zakona?

> Da ne bo nesporazuma, sem popolnoma apolitičen človek. Takrat sem pisal zakon za slovensko agroživilstvo, ne za vlado. Sedanje besedilo je v veliki meri popolnoma enako prejšnjemu osnutku, ključna razlika pa je v načinu zbiranja prispevkov ter osrednjem elementu uspešnih sistemov v tujini, to je paradržavna institucija, ki aktivnosti izvaja v javnem interesu in usklajuje parcialne interese deležnikov. Najboljši primeri so irska Bord BIA, avstrijska Agrar Marketing Austria (AMA), francoska EFFSA. Ta ključni člen v sprejetem zakonu manjka, zato ni povsem jasno, kdo bo sploh odgovoren za učinkovitost aktivnosti. Praktično vse pristojnosti se prenašajo na komercialno oglaševalsko podjetje, ki bo izbrano z javnim razpisom, in svet za promocijo, v katerem bodo sedeli predstavniki interesnih združenj agroživilstva. Idealna mešanica za mešetarjenje in neučinkovitosti, ki jih je v Sloveniji že veliko.

Zakaj ta ne bi mogla dela opravljati enako dobro kot agencija?

> Razumljivo je, da v tem trenutku ljudje niso naklonjeni ustanavljanju novih državnih institucij. Ampak zagotovo bi porabo zbranih zasebnih sredstev in državnih sredstev najučinkoviteje upravljala paradržavna institucija. S tem bi bil zagotovljen celovit sistem, kjer bi se ne nazadnje akumuliralo tudi znanje. Tuje države imajo sisteme zasnovane tako tudi zato, ker le takšni omogočajo, da se dosegajo jasno zastavljeni cilji. Slovenski agroživilski sektor bi potreboval to, kar je v turizmu Slovenska turistična organizacija. Ta skrbi za promocijo slovenskega turizma in agencija za generično promocijo bi na podobnih načelih delovala v agroživilstvu.

Kaj menite o akciji Kupujem slovensko? Koliko lahko takšne akcije pripomorejo k spodbudi gospodarstva?

> Ta akcija je zasebna pobuda nekaterih kmetijskih in živilskih podjetij, ker država desetletje ni bila sposobna zagotoviti tega, kar imajo njihovi konkurenti v tujini. Aktivnosti so izpeljane tako, kot so si to v akciji združena podjetja lahko privoščila. O uspešnosti bi bilo treba vprašati njih. So pa imeli močne finančne omejitve, zato je vprašanje, kakšni so bili učinki akcije.

Pogosto se poudarja, da so slovenski izdelki kakovostni, ampak ker so dražji, se potrošniki raje odločajo za cenejše, tuje izdelke. Prejšnji teden ste že dejali, da Slovenci velik delež hrane uvozimo iz tujine, kar se nam bo še maščevalo. Zakaj?

> Načeloma odprto gospodarstvo koristi potrošnikom, vendar večina slovenskih potrošnikov ni v ustrezni kondiciji, da bi lahko kompetentno delovali v liberalnem svetu. Zato na naš trg vdirajo cenovno nizko pozicionirana živila, ki so kakovostno drugačne vrste, potrošniki pa tega bodisi ne zaznavajo ali to dejstvo podcenjujejo. S tem vplivajo tudi na druga področja. Izbira hrane ima ekonomske, pa tudi zdravstvene in kakovostne vidike. V Sloveniji so ljudje izrazito osredotočeni na ceno. Tako potem množično kupujemo cenena živila, pri čemer pozabljamo, da kakovostnega proizvoda ni mogoče proizvesti tako poceni. Za tako nizko ceno je treba uporabljati bodisi zelo slabe kategorije surovin ali surovinske nadomestke, in to ni enakovredno dražjemu živilu.

Kako lahko potrošnik v trgovini ugotovi, kateri med izdelki je najbolj kakovosten? Je dejansko lahko vodilo - slovensko je boljše in dražje je boljše?

> Tako zelo linearno seveda ne gre. Nižja cena pa mora pri potrošniku zbuditi dvom. Naj poenostavim. Če gre posameznik na avtomobilski sejem kupovat rabljeni avtomobil, mu bo nizka cena zbudila dvom, da je avto mogoče imel totalko ali je bilo prevoženih kilometrov veliko več. Pri hrani pa tega refleksa nimamo. Pri vsaki poceni hrani bi se moral vprašati, zakaj je cena takšna, kot je, pogledati bi moral sestavine, deleže ključnih komponent, izvor, konzervanse in podobno. Slovenska živilska podjetja recimo uporabljajo manj agresivne pridelovalne metode, upoštevajo višje standarde proizvodne higiene in tudi etike. Zato se pri nas ne bi moglo zgoditi, da bi kdo v proizvodnji hrane uporabil maščobe za industrijsko rabo, kot se je to zgodilo v Nemčiji.

Torej se afera z dioksinom, ki nas je zaobšla, pri nas ne bi mogla zgoditi?

> V Nemčiji se je zelo verjetno zgodilo, da so proizvajalci zavestno uporabili komponente, ki so bile deklarirane za strojno in ne za prehransko rabo. Dokler bodo pri nas živilsko industrijo vodili strokovno usposobljeni ljudje, menim, da bo etična raven ostala dovolj visoka, da se takšne stvari ne bodo dogajale. Lahko se pa zgodi, da slovenski proizvajalci v dobri veri kupujejo komponente iz tujine, za katere pa ni nemogoče, da bi bile dvomljivega izvora. Absolutnega jamstva tako ne moremo dati, ker smo del globaliziranega sistema.

Zaradi naraščanja prebivalstva je potreba po hrani večja. Kaj lahko rešijo gensko spremenjene rastline (GSR)?

> Treba je priznati, da so GSR tako z znanstvenega kot tudi komercialnega vidika kompleksen sistem, ki pa koristi predvsem velikim korporacijam. Te stalno poudarjajo, da GSR ponujajo rešitev za trenutno svetovno krizo v kmetijstvu. Gensko spremenjene rastline, razvite v laboratorijih, so odporne proti določenim škodljivcem, rastnim razmeram itd., kar so pomembne prednosti.

Zaradi tega se lahko recimo izognemo uporabi pesticidov.

> Recimo, da to vse drži in se ne spuščamo v morebitne okoljske razsežnosti GSR. Pomemben problem, ki ga pogosto podcenjujemo, pa je možnost krepitve dominantne vloge korporacij, ki ga omogoča narava GSR. Z njihovo uporabo postanejo kmetje popolnoma odvisni od korporacij, kar je občutljivo dejstvo predvsem v najrevnejših državah. Multinacionalke tam pogosto podarijo semena GSR, ampak s tem ustvarjajo dolgoročno odvisnost. Po nekaj letih kmetje, ki so prvenstveno samooskrbni, nimajo več lastnih semen, semena GSR pa so sterilna. Morajo jih torej kupovati od multinacionalk. Ekonomski vidiki GSR so po mojem mnenju vsaj tako pomembni kot okoljski pomisleki, pa se o slednjih govori bistveno več.

Nekateri GSR zagovarjajo kot eno rešitev svetovne lakote. Pa vendar je po podatkih Organizacije Združenih narodov za hrano in kmetijstvo (FAO) svetovnih zalog hrane dovolj, tretjina gre celo v uničenje.

> Da, globalni agroživilski sistem ima precej motenj, izkrivljenj, ki vodijo v neželene posledice oz. neučinkovitost. Hrane naj bi bilo na globalni ravni dovolj, problem pa je distribucija. Velikokrat smo priča nemoralnemu obnašanju bogatih držav do revnih držav. Pogosto bogate države niti ne želijo, da bi se problemi rešili in da bi se v revnih kmetijstvo razvilo.

Zakaj?

> Če bi se kmetijstvo v revnih državah razvilo, bi komercialni interesi velikih, bogatih držav skopneli. Če bi se tam vzpostavila lastna proizvodnja, korporacije ne bi imele možnosti za razvoj. Smo leta 2011 in imamo petino prebivalstva, ki umira zaradi lakote. To je popolnoma nesprejemljivo dejstvo, ki ga poskuša politika urejevati že desetletje. Razviti svet usmerja humanitarno pomoč na podlagi interesov lokalnih gospodarskih velesistemov. Bolje jim je, da izvažajo svoje prehranske produkte revnim ljudem in preprečujejo, da ti sami proizvajajo hrano. Če je bilo še pred 20 leti 60 odstotkov humanitarne pomoči usmerjene v kmetijstvo in živilstvo, je sedaj delež za te namene zanemarljiv. Zelo pa se je povečala pomoč na primer na področju informacijskih in mobilnih tehnologij. Nekateri ljudje so še zmeraj lačni in si ne znajo pridelati dovolj hrane, vendar imajo dostop do interneta. Ob milijardi lačnih pa je nekaj sto milijonov patološko debelih, torej ljudi, ki umirajo od prenajedanja. Nobena svetovna avtoriteta ne zmore zastaviti usklajene akcije držav, da bi te stvari rešili. To se mi zdi bistveno večji problem kot to, da se bo v Sloveniji žemljica podražila za osem odstotkov.

Kje je ob vsej prehranski krizi ekološko kmetovanje?

> Ekološko kmetovanje je butični del prehranskega trga, ki popestri ponudbo in ima svoj segment kupcev. Ta način nikoli ne bo postal mainstream prehranskih trgov. Ekološka hrana je dražja in tudi izdatno subvencionirana. Koncept ekološke proizvodnje je pred desetletji ustoličila politika razvitih držav, ko je iskala všečne možnosti in načine za diverzificiranje kmetijstva in nove utemeljitve za proračunske podpore kmetijstvu. Treba je dodati, da ekološko kmetijstvo v slovenskih razmerah mogoče ni tako zelo drugačno od konvencionalne proizvodnje. Razlika je očitna v državah z zelo intenzivnim kmetijstvom, na primer v Ameriki in severni Evropi. V Sloveniji pa je konvencionalna hrana dovolj kakovostna in bi se bilo smiselno bolj usmeriti v njeno promocijo. Ekonomski učinki bi bili tako gotovo bistveno večji.

Kakšno težo bi lahko pri kmetijstvu pripisali prehrambnim priporočilom, ki se močno spreminjajo? Priporoča se recimo uporaba olivnega olja, ki je med drugim drago, dejansko pa ga Evropa niti ne proizvede dovolj, da bi ga uporabljala vsa gospodinjstva.

> Hrana je sploh v bogatem svetu, v katerem živimo tudi mi, trendna zadeva in hkrati zelo trženjsko upravljana. Zato smo kot kupci velikokrat pod močnim vplivom aktivnosti proizvajalcev. Pogosto se zelo čredno odzovemo na učinkovite promocijske aktivnosti, kar je možno ponazoriti s preprostim slovenskim primerom: ljudje pravijo, da nimajo za kruh, da je hrana tako draga, da komaj preživijo, a v košarici poleg najcenejše salame nosijo nekaj paketkov zelo dragega mlečnega probiotičnega produkta. Precej zanimiv pojav, mar ne?

Ravno to kaže na pomen promocije hrane, ki ste jo omenjali prej.

> Paradržavna agencija bi zato morala izobraževati ljudi in jim dajati informacije za kompetenčno potrošno vedenje. To dobro počnejo na Irskem, v Avstriji, Franciji in Italiji, kjer ljudi nenehno izobražujejo. Če kupci nakupujejo z dvomom, daje ta dvom signal trgovcem in na policah se oblikuje dobra ponudba. Slovenija pa se je nekako uveljavila kot odlagališče nizkocenovnih živil, kar izkoriščajo predvsem naši sosedje Avstrijci. Slovenski prehranski trg absorbira praktično vse - predvsem pa to izstopa na mesnem in konditorskem področju. Proizvajalci iz tujine vedo, da slovenski potrošnik ni izbirčen in je nagnjen k tem ekstremnim cenovnim promocijam.

Hrana je močno povezana s cenami energentov. Kaj naraščanje cen hrane pomeni za proizvodnjo biogoriv?

> Biogoriva so pomemben dejavnik v globalni prehrambni enačbi. Konkreten primer je Amerika, ki je največja izvoznica koruze in je s tem, da je preusmerila koruzo iz izvoza v domačo proizvodnjo biogoriv, popolnoma porušila svetovni trg. Države proizvodnjo biogoriv jemljejo kot strateško nacionalno zadevo, ne upoštevajo pa agregatnega učinka na globalni ravni. Biogoriva, ki povzročajo neravnovesja, so tista, ki uporabljajo popolne nadomestke hrane. Zato najbolj strme cenovne trende kažejo surovine, ki se uporabljajo pri proizvodnji biogoriv. Olje, sladkor, koruza.

Je preveč naivno pričakovati, da bi ob pomanjkanju hrane te zaloge, namenjene gorivom, porabili za hrano?

> Politika si hierarhično zastavlja cilje. V Ameriki okoli polovico cene litra goriva pokrije državna subvencija, tako močno želijo zmanjšati uvozne odvisnosti pri fosilnih gorivih. Ali ameriškega predsednika zelo skrbi, da v Afriki umirajo zaradi lakote, kar so delno povzročili ukrepi njegove vlade na področju biogoriv? Malo mogoče že, vendar je zanj pomembneje, da ameriško gospodarstvo lahko dostopa do alternativnih virov energentov na osnovi kmetijskih surovin.

Kakšna grožnja so za Sloveniji podražitve?

> Delež potrošnje, ki ga slovenska gospodinjstva namenijo za hrano, je razmeroma nizek. Statistika poroča, da gospodinjstva namenijo okoli trinajst odstotkov denarnih izdatkov za nakup hrane. Več porabimo za transport. Če pogledamo manj razvite države, se ta delež giblje okoli 40 do 50 odstotkov, če pa gremo v Afriko, delež izdatkov za živila doseže 80 do 90 odstotkov. Zato gredo tam na ceste, če se podraži čebula, če se podražijo tortilje. Dejansko padejo v eksistenčno stisko. V Sloveniji smo zelo daleč od tega, da bi zaradi podražitve hrane kdo umrl.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.