27. 1. 2011 | Mladina 4
Na plečih delavca
Kakšna naj bo pomoč izigranim delavcem?
Veliki Ivan Zidar
© Miha Fras
Sredi januarja je SCT postavil na cesto še 110 delavcev. Pred tem so jim razdelili obrazce jamstvenega sklada, ki slovenskim državljanom in tujcem s stalnim dovoljenjem za prebivanje omogoča prejemanje nadomestil. Šele februarja pa bodo dobili delovne knjižice in takrat naj bilo tudi jasno, ali bodo dobili odpravnine in regres za minuli dve leti.
Obrnili so se na organizacijo Nevidni delavci sveta, ki jo vodi dr. Andrej Kurnik. Ustanovljena je bila lani, v pomoč delavcem iz Kočevja, ki so tudi z gladovno stavko zahtevali svoje pravice. Kurnikovi skupini je z močno medijsko podporo uspelo prisiliti pristojne državne institucije, da so ukrepale. Tudi tokrat zahteva, da podjetje in državni organi zagotovijo delavcem brezplačno bivanje v delavskih domovih in jim ne razveljavijo delovnih dovoljenj in dovoljenj za prebivanje. Pa takojšnje izplačilo nadomestila in odpravnin vsem delavcem za primer brezposelnosti, izplačilo plač, regresa in socialnih prispevkov. Minister Ivan Svetlik na sedmih straneh odgovora tej organizaciji pojasnjuje le zakonodajne postopke, ki urejajo pravice tujih in domačih delavcev ob izgubi zaposlitve, iz notranjega ministrstva pa so Nevidni delavci sveta dobili zagotovilo, da odpuščeni delavci kljub odpovedi delovnega razmerja ne bodo »čez noč« izgnani iz države.
Kaj se bo zgodilo z delavci, še ni znano. Je pa vprašanje, zakaj se raje obračajo na civilno organizacijo Nevidni delavci sveta kot na sindikat. Kurnik pravi, da verjetno zaradi nezaupanja in tudi zato, ker veliko delavcev ni članov sindikatov, »poleg tega pa gre pri nas za učinkovitejše distribuiranje informacij, imamo dovolj spoznanj o njihovem položaju in poskušamo krepiti povezave med njimi ...«. Goran Lukič iz Svobodnih sindikatov pa opozarja, da so vse spremembe zakonodaje, ki so jih zahtevali, da bi preprečili kršitve pravic, »tri korake za kršitvami. Konkretno: uredba o bivalnih prostorih ali pa uredba o zdravstvenem zavarovanju za migrante iz BiH, ki še niti ni sprejeta, tako zamujata, da bomo v Sloveniji zaradi odhajanja migrantov očitno dobili ustrezno zakonodajo šele, ko jih ne bo več pri nas.«
Do pravega odgovora na vprašanje, zakaj delavci iščejo pomoč v Socialnem centru Rog, ne pa pri sindikatih, je težko priti. Lukič pravi: »Mi smo te ljudi že zastopali. Prevečkrat pa se v Sloveniji zgodi, da se, ko se zgodi eksces, vključijo v dogajanje drugi, na hitro oblikovane skupine, ki se poimenujejo s civilno iniciativo in obljubljajo vse mogoče. Naše delo ni na očeh javnosti, in ko se zgodi eksces, nihče ne pogleda, kaj smo že naredili v tistem okolju in kaj še nameravamo. Zato se v 'vročih' situacijah, ko so konflikti na vrhuncu, vsi obrnejo proti sindikatu. Dostikrat se je zgodilo, da se je vključila v dogajanje, bržkone v dobri veri, kakšna organizacija, delavcem veliko obljubljala in nazadnje iz vsega ni bilo nič. Frustracija delavcev in občutek zapuščenosti se je pri njih le stopnjeval. Vegrad, denimo, kjer so nekateri veliko obljubljali, se je pokazal kot prekleto nevarna stvar. Kajti ko v takih primerih prideš do pravnih postopkov, je kaj kmalu jasno, da so na hitro dane obljube zares škodljive.«
Strnimo: usoda vsakega »odvečnega« delavca je preveč boleča, da bi šel sindikat lahko mimo nje, in preveč tragična, da bi se z njo kdorkoli poigraval.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.