Krasne nove demokracije
O dveh najbolj propadlih demokracijah na Srednjem vzhodu
Dogajanje v Tuniziji in Egiptu dokazuje, da niso potrebne pretveze za vojno in pa prihod 150.000 ameriških vojakov, da v neki arabski ali pač muslimanski državi pride do strmoglavljenja diktatorskega režima v imenu boja za demokracijo. Širjenje zahodnjaškega tipa demokracije po Bližnjem ter Srednjem vzhodu je bilo še nedavno v domeni prejšnjega ameriškega predsednika Georgea Busha, ki mu je bojda celo sam bog naročil, naj napade Irak; tako je namreč Bush pojasnil svojo vojno palestinskemu predsedniku Mahmadu Abasu. To dokazuje predvsem dve stvari. Prva je, da prekomerno uživanje kokaina močno škoduje človekovi psihi tudi še dolgo zatem, ko posameznik preneha uživati to drogo. Druga pa je ta, da demokracija ne more biti vsiljena od zunaj z bombami in vojaškimi okupacijami. Situaciji tako v Iraku kot Afganistanu to zelo nazorno potrjujeta.
V Iraku denimo se vojna nadaljuje, le da se ji ne reče več vojna, razen ko se govori o boju proti terorizmu. Po podatkih tamkajšnjega ministrstva za zdravje je bilo januarja v bombnih napadih ter sektaških spopadih ubitih 159 civilistov in 100 pripadnikov varnostnih sil. Nasilje se stopnjuje in država drsi nazaj v državljansko vojno, če je iz nje, od leta 2004, sploh kdaj izstopila. Po navajanju mednarodne organizacije Human Rights Watch ima elitna 56. brigada iraške vojske, ki jo sestavljajo šiiti in je odgovorna samo premieru Nuriju al Malikiju, v Bagdadu več tajnih zaporov, v katerih vojaki mučijo ljudi in imajo pri tem zagotovljeno imuniteto za to početje. A to še ne pomeni, da Malikijeva vlada ne postavlja svojstvenih rekordov na področju demokracije. Da se je sploh oblikovala po volitvah, je trajalo deset mesecev.
V Afganistanu je situacija še hujša. Po navajanju Združenih narodov je bilo v tej državi lani ubitih skoraj 2500 civilistov, kar je strm porast v primerjavi z letom prej in še en žalosten rekord. Prihodnost te države ni nejasna zgolj zaradi vedno večjega nasilja, ampak tudi zaradi endemične korupcije. Kot razkrivajo tajne depeše ameriških diplomatov v Afganistanu, »korupcija ni le problem v sistemu, korupcija je sistem«. Tamkajšnja vladna ter poslovna elita je vsa ta leta uporabljala eno od osrednjih bank, Kabulsko banko, za svojo osebno denarnico brez dna. Kot sedaj poročajo številni zahodni mediji, je iz te banke izginilo okrog 900 milijonov dolarjev, kar predstavlja 7 odstotkov celotnega bruto domačega proizvoda te države in banka je zaradi tega že več mesecev na robu propada. Gre za zelo resen problem, saj je ta banka zadolžena za plačevanje plač afganistanskih varnostnih enot, policije in vojske. Ah, da je sploh dobila ta posel, ki ga niti ni sposobna tekoče opravljati, je morala podkupiti prejšnjega notranjega ministra Hanifa Atmarja. Cena? 75 milijonov dolarjev.
Obe demokraciji, na kateri je Zahod z občasnimi zadržki ponosen, sta se na lestvici organizacije Transparency International, ki meri stopnjo korupcije v vseh državah sveta, uvrstili na samo dno. Pod njima sta le še Burma, kjer vladata vojaška hunta in suženjstvo, ter Somalija, ki sploh ni država, ampak neki teritorialno omejen kaos. Korupcija je mati revščine in tudi zato je v Iraku in Afganistanu nasilje vse večje. Oziroma kot je povedal že ameriški hip-hop glasbenik Immortal Technique: »Demokracija je zgolj beseda, ko ljudje stradajo.«
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.