Dolgotrajni sodni postopki kot dober posel?

Slovenija je še zmeraj med najbolj množičnimi kršiteljicami konvencije o človekovih pravicah, Svet Evrope ji še vedno gleda skozi prste

Franjo Lukenda je leta 2005 dosegel prvo obsodbo Slovenije zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku

Franjo Lukenda je leta 2005 dosegel prvo obsodbo Slovenije zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku
© Miha Fras

Rusija, Grčija, Italija, Turčija, Ukrajina, Romunija, Poljska, Bolgarija in Moldavija - te države je parlamentarna skupščina Sveta Evrope pred dnevi posebej navedla kot države z »velikimi sistemskimi pomanjkljivostmi«, ki so razlog za ponavljajoče se kršitve evropske konvencije o človekovih pravicah. Kot posebej skrb zbujajoče je poudarila »zamude pri implementaciji sodb Evropskega sodišča za človekove pravice«. Omenjenim devetim je skupščina dodala še Albanijo, Armenijo, Azerbajdžan, Bosno in Hercegovino, Gruzijo in Srbijo, kjer razmere menda niso dosti boljše. Slovenije med okaranimi 16 državami ni, čeprav je po številu odprtih zadev pred evropskim sodiščem še vedno v prvi deseterici, zdaj na desetem mestu, takoj za na začetku naštetimi devetimi državami.
V Sloveniji torej strukturnih problemov, ki bi ovirali spoštovanje konvencije in odločb evropskega sodišča, ni. Ali kot je lani poleti za Mladino dejal predstavnik sodišča Roderick Liddell: »Slovenija ima res predvsem problem s predolgimi sodnimi postopki. To je problem, ki smo ga zaznali v številnih državah pogodbenicah, starih in novih. Gre za problem organizacije pravosodnega sistema v demokratični družbi, ki ni posledica tega, da bi sodno odločanje ovirala država. Mislim, da ni nič posebnega v slovenskih zadevah in njihovi množičnosti.«
A kljub temu ostaja dejstvo, da je med vsemi 47 državami članicami Sveta Evrope Slovenija po absolutnem številu odprtih zadev pred evropskim sodiščem na desetem mestu, po številu zadev na prebivalca pa že leta med prvimi tremi. Zdaj ima več kot 3400 odprtih zadev, in to čeprav je evropsko sodišče v skladu s posebnim zakonom nekatere zadeve vrnilo v odločanje Sloveniji.
Na podlagi zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, sprejetega na zahtevo evropskega sodišča, je to sodišče Sloveniji odstopilo v reševanje primere kršitve pravice do sojenja v razumnem roku, ki so bili na njem vloženi pred 1. januarjem 2007, kršitev pa je do tega datuma že prenehala. Ti primeri sodijo k 1889 zahtevkom za odškodnino v skupni vrednosti skoraj 13,8 milijona evrov, ki so bili na slovenskih sodiščih vloženi do konca lanskega leta. Na podlagi tega zakona je Slovenija oškodovancem zaradi predolgih sodnih postopkov v treh letih od sprejetja zakona izplačala nekaj več kot 1,1 milijona evrov odškodnin. Poleg tega je Slovenija od leta 2000, ko je evropsko sodišče razsodilo v prvem primeru kršitve pravice do sojenja v razumnem roku, na podlagi sodb sodišča v Strasbourgu izplačala še skoraj 1,4 milijona odškodnin. Skupaj torej že nekaj več kot 2,5 milijona evrov odškodnin. V strogo kapitalističnem jeziku bi rekli, da so dolgotrajni sodni postopki lahko tudi dober posel. Vsaj za vse, ki so pred časom pridno vlagali tožbene zahtevke pred sodišči. Ne pa za Slovenijo kot državo in, glede na to, da se odškodnine izplačujejo iz proračuna, tudi ne za vse tiste državljane, ki niso uveljavljali zahteve po odškodnini zaradi kršitve konvencije o človekovih pravicah, točneje kršitve pravice do sojenja v razumnem roku.
Od leta 2007 kot rečeno velja nov sistem uveljavljanja odškodnine zaradi kršitve te pravice. Zahtevki za odškodnino se vlagajo pri državnem pravobranilstvu, to pa odloči, ali gre za utemeljen zahtevek ali ne. Če gre, pravobranilstvo vlagatelju ponudi sporazum v okviru zunajsodne poravnave. Če ta ni uspešna, lahko vlagatelj, še vedno v Sloveniji, državo toži za odškodnino. Dostop na sodišče v Strasbourgu je mogoč šele, če pravobranilstvo zahtevka ne spozna za utemeljenega oziroma če tožba za odškodnino pred slovenskim sodiščem ni uspešna. Iz Slovenije tako v Strasbourg potuje precej manj zadev. Vse to v prizadevanju, da Slovenija ne bi bila več, kot je pred časom dejal nekdanji ustavni sodnik dr. Ciril Ribičič, »ena izmed držav, ki so nadproporcionalno in v mnogočem po nepotrebnem obremenjevale evropsko sodišče«. Po novem, vsaj glede pravice do sojenja v razumnem roku, na katero se dejansko nanaša velika večina slovenskih zadev pred evropskim sodiščem, Slovenija doma zagotavlja konvencijske pravice. Ali bolje rečeno zagotavlja zadoščenje za kršitve teh pravic. Kot pravi Liddell: »To je bistvo sistema, po katerem deluje evropsko sodišče in mu rečemo subsidiarni sistem. Če bi ta deloval dobro, tožnikom ne bi bilo treba v Strasbourg, saj bi dobili, kar jim zagotavlja konvencija, že na domačih sodiščih.« A v tem primeru gre dejansko zgolj za fiktivno rešitev, Slovenija za kršitev konvencijske pravice oškodovancem še vedno plačuje odškodnine, le da prostovoljno in ne zaradi obsodb pred evropskim sodiščem za človekove pravice.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.