Vesna Godina

3. 2. 2011  |  Mladina 5  |  Komentar

Zapičenost

Družbena kriza v Sloveniji izrašča iz vzrokov, ki so povsem slovenski in ki zadevajo nerazumevanje odnosa med tradicijo in družbenimi spremembami. Zato bo trajala dlje kot ekonomska.

dr. Vesna Vuk Godina, antropologinja

dr. Vesna Vuk Godina, antropologinja
© Borut Krajnc

Ko je Türk govoril o tem, kako je pri Slovencih (in Slovenkah) težava v tem, da se vsak zapiči v svoje in ne popusti, je ne le izpostavil eno od značilnih tradicionalnih vrlin Slovencev in Slovenk, ampak je povedal tudi zanimivo diagnozo vlade in njene politike. V tem smislu bi lahko rekli, da sta vlada in njena politika v resnici izjemno tradicionalni in tradicionalistični. A žal ne v konstruktivnem smislu. Konec koncev danes nismo več v preteklosti. In konec koncev Slovencem danes ni nasproti tuja država, država tujcev. Ali pač.
Povedano seveda pomeni, da je imel Türk s svojo ugotovitvijo, da je težava pri Slovencih (in Slovenkah) v tem, da se vsak zapiči v svoj prav in ne popusti, vsekakor prav. Ta lastnost Slovencev (in Slovenk) je navidez povsem nezdružljiva z neko drugo lastnostjo teh istih Slovencev (in Slovenk), namreč z lastnostjo povsem avtomatičnega in skoraj nevidnega samousklajevanja z mnenjem drugih, seveda tistih drugih, ki so Pomembni drugi. Torej sosedov ipd. Če ima sosed nov avto, ga moramo imeti tudi mi. Če ima sosed vijoličast avto, ga moramo imeti tudi mi. Če se le da, za odtenek bolj vijoličastega. Človek bi rekel, da tovrstno prilagajanje Drugemu nikakor ne gre skupaj z zapičenostjo v svoj prav. A je to tako le navidez. Obe slovenski vrlini je namreč mogoče prav lepo povezati v nekonfliktno celoto. Z ustreznim izborom Drugega. Kot je to v praksi storil Pahor, ko se je naokoli vozil s svojim fičkom.
Gledano zgodovinsko je slovensko zapičenost v svoj prav mogoče razložiti z vrsto dejavnikov. Eden izmed njih je stoletna etnična ogroženost, ki je bila povezana z razvijanjem strategij preživetja v revščini. V zgodovini, ko so Slovencem vladali tujci, Slovenci (in Slovenke) niso imeli niti najmanjšega razloga tem tujcem verjeti. Še več: niso imeli niti najmanjšega razloga opustiti svoje mnenje, videnje, razumevanje situacije. In ga zamenjati za tujčevo. Nasprotno, imeli so vse razloge, da se zapičijo v svoje, trmasto vztrajajo in ne popustijo. Tujec je bil ogrožujoč. Realno. In simbolno. Bil je sovražnik. Sovrag. Kot pojemo v himni. Kot poje Prešeren. Ki si je ob tem želel, da bi se sovrag pretvoril v soseda. Torej iz nečesa, kar ogroža, v nekaj, kar ne ogroža. Iz nečesa, s čimer se ne usklajujem, v nekaj, s čimer se usklajujem. In ko je zgodovinsko do te pretvorbe prišlo, ko se je tuja država, ki je v videnju Slovencev (in Slovenk) tlačila in izkoriščala te iste Slovence (in Slovenke), pretvorila v lastno državo, Slovenci (in Slovenke) tej spremembi niso mogli slediti. Socialni in kulturni antropologi bi tak razvoj dogodkov prepoznali kot pravilen. Kultura in kulturno določena vedenja se namreč spreminjajo počasneje kot družba in njene institucionalne rešitve. V tem je ena od ključnih težav družbenih sprememb. V tem je lahko tudi vzrok za njihov neuspeh. Tradicionalne kulturne rešitve namreč vedno blokirajo tiste družbene spremembe, ki s temi tradicionalnimi kulturnimi rešitvami niso usklajene. Kot lahko seveda pospešujejo tiste družbene spremembe, ki so s tradicionalnimi kulturnimi rešitvami usklajene. Kar na lep način ilustrirajo Japonci. In Kitajci.
Ne pa Slovenci. Slovenci smo se namreč ujeli v prvo zgoraj opisano možnost. V zanko, ko tradicionalne kulturne rešitve blokirajo družbene spremembe, ki z njimi niso usklajene. V takšnem kontekstu se seveda tradicionalne kulturne rešitve kažejo in berejo kot težava. Kot je pravilno ugotovil Türk: težava je v tem, da se Slovenci (in Slovenke) zapičijo v svoj prav in ne popustijo. Niti za milimeter. Türk je torej pravilno opisal situacijo. Ni pa pravilno razumel problema. Vsaj ne v antropološki optiki. V antropološki optiki namreč ni problem toliko v tem, da tradicije blokirajo družbene spremembe, kot je problem v tem, da družbene spremembe niso usklajene s tradicijo. Ali, kot bi dejal Sahlins: novo, še posebej, če je tuje, je treba domesticirati. Poglavarji na Fidžiju niso postali močni zaradi tujega, evropskega orožja, ampak obratno, na Fidžiju je postalo tuje, evropsko orožje močno zaradi fidžijskih poglavarjev.
No, te logike Türk v svojem razmišljanju o zapičenosti Slovencev (in Slovenk) še »ni vzel«. Kot je prav tako »ni vzela« tudi vlada. Nasprotno, Türk vidi trmo vztrajanja pri svojem kot oviro. Kot problem. Dozdeva se mu, da če bi lahko spremenili to nesrečno lastnost Slovencev (in Slovenk), bi bilo vse laže. Ali celo v redu in prav. Ta Türkov dozdevek je seveda ne le povsem neutemeljen, ampak je poleg vsega prav tako značilni slovenski tradicionalizem, ki pravi, da odstranitev ovire pomeni ukinitev problema. V smislu: če bi imeli svojo državo, bi pa bilo vse v redu. V praksi smo seveda lahko izkusili, kako zelo je tovrstna logika napačna. Imamo namreč svojo državo, pa zato problemov ni manj, ampak več. Niso manjši, ampak večji. Ne izginjajo, ampak se (samo)generirajo. Čudni, nepričakovani učinek ukinitve problema, ovire torej.
Logika in z njo povezano nerazumevanje, ki ju vsebuje Türkovo mnenje o problemu slovenskega zapikovanja, pa zaradi nelinearnega delovanja te logike ne povzročata problemov le Türku in vladi, ampak tudi slovenskim državljanom in državljankam. Ker Türk in vlada ne razumeta, za kaj gre, enako kot prejšnje vlade generirata probleme, ko mislita, da jih rešujeta, ustvarjata nove in nove izvore družbene krize, ko mislita, da jih odpravljata. Ceno te samogenerirane krize plačujemo seveda vsi slovenski državljani in državljanke. Mnogo bolj, kot jo plačujeta Türk in vlada. In plačevali jo bomo še zelo dolgo. Saj bo družbena kriza v Sloveniji preživela mednarodno ekonomsko krizo. Oziroma povedano drugače, družbena kriza v Sloveniji bo trajala in se razvijala tudi še potem, ko bo mednarodne ekonomske krize konec. To pa zato, ker v svoji genezi z njo v resnici sploh ni povezana. Družbena kriza v Sloveniji izrašča iz vzrokov, ki so povsem slovenski in ki zadevajo zgoraj opisano nerazumevanje odnosa med tradicijo in družbenimi spremembami. In dokler jo bodo spremljali ukrepi, utemeljeni na logiki, ki jo ponazarja Türkovo razmišljanje o zapičenosti Slovencev (in Slovenk), je neminljiva. Tako rekoč večna.
In čeprav Türk družbene in zgodovinske razsežnosti svoje pripombe očitno ni razumel, mu to nikakor ni preprečilo, da z njo ne bi opisal logike delovanja slovenske vlade. Türkovo tarnanje nad trmastim vztrajanjem Slovencev (in Slovenk) pri svojem je namreč mogoče brati tudi, ali celo predvsem, kot simptom. Kot mesto resnice torej. Če kdo, potem natančno slovenski politiki in slovenska vlada (in njeni posamezni člani) vedno trmasto vztrajajo pri svojem. Se v nekaj zapičijo. In nato to za vsako ceno, pa četudi na vseh straneh ležijo mrtvi, realizirajo. Brez slehernega občutka za družbo. Za družbeno kontinuiteto. In za družbene interese. Brez slehernega občutka za državljane in državljanke. Njihove interese. Njihovo mnenje. In ceno, ki jo ti za tovrstne zapičenosti svojih politikov plačujejo. Vlada se zapiči v nekaj. In ne popusti. Četudi vsi drugi, tudi stroka, ugotavljajo, da je to narobe. Nekonstruktivno. Ali celo avtodestruktivno. Vlada ne popusti niti za milimeter. Isto velja seveda tudi za njene ministre. Tudi ti, ko se zapičijo v nekaj, ne kažejo niti volje niti zmožnosti premakniti se vsaj za milimeter. Pa če gre pri tem za očitno korupcijo. Nestrokovnost. Ali škodljivost. A pri tem vlada tega svojega vedenja, kot se za simptom spodobi, seveda sploh ne vidi. Samozaslepitveni učinek simptoma torej. Vlada svojega delovanja ne vidi kot zapičenosti. Ampak kot žrtvujočo se moralno držo, ki so se jo naučili od mame. Cankar. Skodelica kave. Kar počnejo, je seveda predvsem in vedno v korist vseh. Ti drugi - kako krivično - pa tega sploh ne razumejo/razumemo.
Kar očitno kaže na to, da bi vlada - in z njo tudi Türk - nujno potrebovala terapijo. Ali bi bila terapija uspešna, je seveda težko reči. Psihoanalitski tretma vsaj pri nekaterih - pri Pahorju gotovo - ne bi rodil uspeha. Pa ne zato, ker, kot to govorijo nasprotniki psihoanalitske terapije, ta metoda ne bi bila uspešna. Ampak zato, ker je pogoj za uspešnost tovrstne terapije to, da ima posameznik klasični Ideal jaza, ki ga analitik v analizi zasede. Če posameznik tega mesta nima, analiza kot metoda ne more delovati. Tako je vsaj menil Freud, ko je pisal o prvem v zgodovini psihoanalize znanem analizandu, ki mu psihoanaliza ni mogla pomagati. Ta posameznik je bil Slovenec. Kar pomeni, da je libidinalni ustroj brez klasičnega Ideala jaza med Slovenci (in Slovenkami) tradicionalen. Bistveno starejši kot na Zahodu. To pomeni tudi, da Pahor s svojo logiko in držo uteleša neko slovensko tradicijo, ki ji, kot je zapisal Freud, niti psihoanaliza ne more pomagati. Kar je problem. Kar je zelo resen problem. Ne samo za Pahorja. In Türka. Ampak za celotno slovensko državo. In za vse državljane in državljanke te države.
Ena od posledic tega problema je seveda tudi, da se je vlada s Pahorjem vred zaradi vztrajanja v svojem simptomu, zaradi lastne zapičenosti torej, med Slovenci (in Slovenkami) zapisala v red sovragov. V tem svojem vpisu je, kot sem že dejala, značilno tradicionalna. In tradicionalistična. Žal ne v konstruktivnem smislu. Vlada namreč funkcionira kot vlada tujcev. Ne etničnih, ampak socialnih tujcev. Funkcionira kot instanca, ki ji ne gre zaupati. Kot instanca, ki ne upošteva interesov državljanov in državljank. Kot vlada, ki nam hoče slabo. Kot vlada, ki nam dela slabo.
Seveda bi bila vlada tradicionalna in tradicionalistična tudi, če bi se vpisala na drugo možno mesto, namreč na mesto soseda. Vendar bi bila v tem primeru tradicionalna in tradicionalistična v konstruktivnem smislu, saj bi bila, vsaj simbolno, vredna zaupanja. Ne bila bi sovrag. Ampak sosed.
A zdaj je vlada sovrag. Ne sosed. Sosed, najboljši sosed, je Janković. Kar seveda ni dobro. Niti prvo. Niti drugo.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.