Ljudje hočejo dostojanstvo
Dr. Asef Bayat, profesor bližnjevzhodnih študij na Univerzi v Illinoisu
Profesor Bayat, ki se je rodil v Iranu, je 17 let poučeval na Ameriški univerzi v Kairu, nato pa na univerzah v Leidnu, Oxfordu in Berkeleyju. Je odličen poznavalec razmer v arabskem svetu in ploden pisec, ki se v svojih delih posveča bližnjevzhodnim družbenim gibanjem. V zadnjih dveh letih sta izšli dve njegovi knjigi, prav zdaj pa piše delo o postislamizmu. Knjiga Življenje kot politika: kako navadni ljudje spreminjajo Bližnji vzhod je izšla leta 2009, lani pa delo Biti mlad in musliman: nove kulturne politike globalnega juga in severa, ki ga je napisal skupaj z Lindo Herrero.
Pravi, da pred našimi očmi potekajo revolucije. Za dostojanstvo, družbeno pravičnost in demokratično ureditev.
Tisto, kar ste napisali v zadnjih dveh knjigah, se zdi danes skoraj preroško. Zdi se, da ste bili dve leti pred časom in da sedaj v živo gledamo večino tistega, o čemer ste pisali. A vendar, so vas dogodki v Tuniziji in Egiptu presenetili?
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Profesor Bayat, ki se je rodil v Iranu, je 17 let poučeval na Ameriški univerzi v Kairu, nato pa na univerzah v Leidnu, Oxfordu in Berkeleyju. Je odličen poznavalec razmer v arabskem svetu in ploden pisec, ki se v svojih delih posveča bližnjevzhodnim družbenim gibanjem. V zadnjih dveh letih sta izšli dve njegovi knjigi, prav zdaj pa piše delo o postislamizmu. Knjiga Življenje kot politika: kako navadni ljudje spreminjajo Bližnji vzhod je izšla leta 2009, lani pa delo Biti mlad in musliman: nove kulturne politike globalnega juga in severa, ki ga je napisal skupaj z Lindo Herrero.
Pravi, da pred našimi očmi potekajo revolucije. Za dostojanstvo, družbeno pravičnost in demokratično ureditev.
Tisto, kar ste napisali v zadnjih dveh knjigah, se zdi danes skoraj preroško. Zdi se, da ste bili dve leti pred časom in da sedaj v živo gledamo večino tistega, o čemer ste pisali. A vendar, so vas dogodki v Tuniziji in Egiptu presenetili?
Marsikdo govori o valu, ki bo zajel regijo. Demonstracije so za ta konec tedna napovedane v Palestini, Jemnu in Siriji, nato v Alžiriji in Bahrajnu. A te države imajo vsaka svojo resničnost in posebnosti. Koliko in kaj jim je skupno, da bi lahko ta gibanja zares postala regionalna?
Zanimivo je, da Iran in Egipt primerjate tudi v svojem pisanju. Večinoma vemo samo, da v Iranu živijo predvsem šiiti, v Egiptu suniti. Poleg tega so Iranci Perzijci, ne Arabci. So te razlike pomembne?
Pišete o tem, kako se navadni ljudje tiho polaščajo pravic, ko z vsakodnevnimi malimi dejanji širijo svoj prostor svobode in ustvarjajo resničnost, četudi v nasprotju z uradno politiko. To se zdi sijajna strategija za nevtralizacijo nezadovoljstva - dopuščajo se mali »ekscesi« svobode, ki pa ne ogrozijo oblastnih struktur. Ali lahko - in če lahko, kdaj - postanejo ta mala dejanja nevarna za oblast?
Če bi se to zgodilo, bi odpadel tudi izgovor za podporo Zahoda diktatorjem, ki naj bi politično delujoče islamiste držali na varni razdalji, v zaporih, kajne?
Imajo pripadniki mladih generacij, nosilcev protestov, ki smo jim priča zadnje mesece, do islamizma drugačen odnos kot njihovi starši?
Pa so to tudi protesti zoper neoliberalizem, povezani z gospodarsko krizo?
Po zatrtju Zelenega gibanja v Iranu so bili obeti za demokracijo in človekove pravice zares slabi. Jesenski protesti več deset tisoč ljudi po Evropi so izzveneli v prazno. Kar gledamo zdaj, je videti zares spodbudno. Če se izkaže za resnično, kako nalezljivo je?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.