Ne spletna, ampak družbena nestrpnost

O nestrpnosti na spletu je mogoče govoriti le kot o nestrpnosti v družbi

/media/www/slike.old/mladina/il_nestrpnost.jpg

© Tomaž Lavrič

Pomenljiva pripomba francoskega pesnika Paula Éluarda, da obstaja še en svet, ampak ta je v temle, morda najbolje pojasni kontradiktornost javnih razprav o nevarnostih, ki naj bi prežale iz interneta. V popularnem diskurzu pogosto navržena predpostavka, da sta internet, z njim pa tudi svetovni splet, kot neka virtualna prostora vsaj delno ločena od preostalega »resničnega« sveta, je približno tako vprašljiva kot vedno pogostejša pričakovanja, da bi se svetovni splet, pod dandanes zmeraj pripravno pretvezo varnosti, začel tako ali drugače resneje regulirati. Gre za medsebojno izključujoči se tendenci. Prek poizkusov regulacije svetovnega spleta lahko hitro razberemo, da med resničnim in virtualnim svetom v resnici ne obstaja prepad ali kakršnokoli nasprotje, temveč soodvisnost in smiselno nadaljevanje. Internet je kvečjemu podaljšek tega, kako razumemo, dojemamo in živimo družbo ter medsebojne odnose v njej.
Zakaj naj bi bila ta razčlenitev pomembna? Ob predpostavki, da danes internet kvečjemu razširja družbeni svet in ga od njega nikakor ne moremo ločevati, logično sledi ugotovitev, da moramo razloge za nestrpnost, konflikte, nihilistično deviantnost, aktivistično uporništvo ali sovražni govor iskati v sami družbi in ne v abstraktni tehnologiji, ki je prepogosto označena bodisi kot krivec ali kot rešitelj obstoječe družbene realnosti in njej pripadajočih tegob. Same tehnične specifike interneta, ki možnosti in načine izražanja kvečjemu potencirajo, ne spreminjajo preprostega dejstva, da družba ne more biti nestrpna ali uporna zaradi same tehnologije. Ergo, o »twitter revolucijah«, kot so na primer označili družbene upore v Iranu, je mogoče govoriti le kot o družbenih revolucijah, tehnologija je bila za upornike le pri roki ... In o nestrpnosti na spletu je mogoče govoriti le kot o nestrpnosti v družbi.
Razlika je minorna samo navidezno, obstaja ogromna razlika med iskanjem razlogov za sovražni govor na nekem dozdevno oddaljenem svetovnem spletu, kjer blebeta par anonimnih prostakov, na naključne mimoidoče pa prežijo vsemogoči izprijenci (obojih pa se bomo lahko znebili preprosto tako, da jih bomo prijavili na Spletno Oko), ter vzroki, izhajajočimi iz širše družbe, v kateri so nestrpnost, ksenofobija in sovraštvo postali normalizirani del vsakdanjega življenja, ki se le še malokomu zdijo sporni. Povedano na kratko: sovražni govor na spletu nima vpliva na realno življenje, ampak je realno življenje.
Diskrepanca med zanimanjem za splet na eni strani in družbo na drugi je osupljiva. Zaskrbljenost nad sovražnim govorom na svetovnem spletu tako postaja v Sloveniji vseprisotna, in glede na stanje komentarjev jo zagotovo lahko le pozdravljamo; a s številnimi drugimi nevarnostmi, ki naj bi prežale s spleta, je do sedaj to omogočalo predvsem pripraven razlog za zgražanje in moralno paniko. Tisto paniko, ki jo mediji nenehno zlorabljajo za višanje svoje branosti in posledične pridiganje o zavezanosti iskanju resnice - ki je seveda pomembna le v primeru, da temelji (vsaj) na mini spektaklu. Kot da gre za stvari, ki so na spletu prisotne od včeraj in niso njegov skorajda sestavni del, ki preprosto odraža njegovo libertarno zasnovo in neposredno družbeno vpetost. In ne nazadnje, kakšne komentarje pričakujete pod napol izmišljenimi zgodbami o psih, komunistično preteklostjo tega in onega, ki velja za skorajda vse javne osebnosti, rojene pred letom sedemdeset, ali pred desetletji ubitih domobrancih?
Nekaj je narobe z družbo, ki se poskuša prepričati, da ne vidi povezave med hujskanjem v parlamentu oziroma v institucionalni politiki ter skrajno ksenofobijo na spletnih forumih, med (vsaj posrednimi) pozivi k pogromom s strani politikov in javnimi množičnimi manifestacijami proti manjšinam, med molotovkami, ki zaradi nestrinjanja s spolno usmeritvijo letijo v lokale (kar se le malokomu zdi zares obsojanja vredno), in miselnimi bombami, ki letijo po svetovnem spletu, med suženjskim izkoriščanjem delavcev, za katere se nihče ne zmeni, in spletnim izražanjem sovraštva proti »južnjakom« in »bosancem«, med vzpostavljanjem nacionalističnega diskurza s strani skoraj vse slovenske politike in rasističnim prikazovanjem Grkov kot lenuhov ... med slepim podpiranjem neoimperialističnih vojaških intervencij v Afganistanu, definiranjem »pravih« družin ... in še bi lahko nadaljevali.
Frustracije, jeza in razočaranost ljudi nad politično-ekonomskim sistemom, ki je od gospodarske krize več kot očitno še dodatno izgubljal legitimnost, se lahko kanalizirajo tako ali drugače, in treba je biti odkrit: nestrpnost do zunanjih in notranjih sovražnikov je »orodje«, ki je že nekaj časa pripravno pri roki. Izhaja iz nestrpnosti in populizma primitivnih politikov, ki so brez dlake na jeziku, a največkrat z maslom na glavi, in se jim vsaj v javnem življenju pridušeno hahlja, če že ne aplavdira. Ne le, da s tem pridobivajo legitimnost za nadaljevanje svojih eskapad, njihove domislice še dodatno spodbujajo mediji, ki te ljudi zaradi branosti in gledanosti, ali pa pod pretvezo uravnovešenosti ter objektivnosti, dnevno reproducirajo.
Zapisanih besed ne gre jemati kot kritike morebitnega moderiranja komentarjev in poizkusov preprečevanja sovražnega govora na spletu prek podpisovanja kodeksov za njihovo regulacijo, ampak kot skico omejitev, ki jih takšne rešitve prinašajo. Brez zelo velikega posega v svobodno delovanje interneta, ki se je od začetkov vzpostavila kot njegova največja moč in hkrati tudi tegoba in ki ga je že skorajda popolnoma uničila povsem pričakovana komercializacija, teh težav ne bo mogoče rešiti. In tovrstna rešitev v resnici ne bo nikakršna družbena rešitev.
Povsem drži ocena komunikologa in sociologa Armanda Mattelarta, da ima vsako zgodovinsko obdobje in vsak tip družbe točno takšno komunikacijsko konfiguracijo, kot si jo zasluži. Ali ni tukaj očitne povezave - morda naenkrat ne živimo več v zgodovinskem obdobju, ki v globalnem merilu prisega na svobodno samoregulacijo trgov in kreativno destrukcijo vsega, kar na trgu ne more uspešno preživeti?

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.