Valovi svobode
Evropa bi morala brezpogojno in takoj sprejeti ubežnike iz severne Afrike
Na idiličnem italijanskem otoku Lampedusa so lokalne oblasti razglasile izredno stanje zaradi navala več tisoč beguncev, v glavnem mladih moških, ki so tja pripluli iz Tunizije. Toliko nepovabljenih gostov ta otok ne more sprejeti, je sporočil župan mesta Lampedusa Bernadino Rubeis in dramatično opisal: »Ves narod poskuša zapustiti Tunizijo, doseči Italijo in od tu oditi v druge države.« Iz nagovorov italijanskih vladnih predstavnikov se poraja vtis, da je vsa država v izrednem stanju. »V petih dnevih jih je pribežalo 5200. Če se bo to tako nadaljevalo, jih bo v letu dni več kot 80.000,« je nekako po svoje izračunal italijanski notranji minister Robert Maroni in dodal, da ima ta naval lahko »uničujoče posledice za institucionalne ter družbene strukture vseh evropskih držav«. Da bi njegovo sporočilo doseglo čim večjo medijsko pozornost, je še pristavil, da se med pribežniki lahko skrivajo člani Al Kaide. Pač, saj so vendarle Arabci! Njegov perverznjaški šef Silvio Berlusconi pa se je glede prihajajoče apokalipse zjokal še predsedniku Evropskega sveta Hermanu van Rompuyu in ta mu je obljubil izreden sestanek evropskih voditeljev, na katerem bodo tuhtali, kako se izogniti temu črnemu scenariju.
Pustimo ob strani golo smešnost njihovih skrbi. Kako lahko par tisoč pribežnikov ogrozi celo Evropo, najbrž niti njim ni jasno. Zdi se, da bomo kmalu priče sprejemanju še bolj kontroverznih, restriktivnih protimigrantskih politik ter sklepanju novih moralno bankrotiranih sporazumov s severnoafriškimi diktatorji, zato že zdaj evropski voditelji bobnajo za podporo javnosti. Pustimo tudi ob strani dejstvo, da so bile številne opazke na račun pribežnikov, izrečene v teh dneh, nestrpne in pa nerazumevajoče. Jasno je namreč, zakaj prihajajo v Evropo. Množični protesti v arabskih afriških državah, ki so v Tuniziji in Egiptu celo prerasli v revolucijo, so bistveno zamajali tamkajšnje stare diktatorske strukture, ki so te ljudi preveč časa držale za zapahi, in v nastajajočem kaosu številni izmed njih poskušajo pobegniti ter si poiskati boljše življenje drugje. Evropska unija je vsa ta desetletja podpirala njihovo zatiranje in edino, kar bi se od evropskih voditeljev moralo pričakovati, je, da odidejo v to Lampeduso ter se opravičijo in poljubijo noge vsakemu novemu prišleku. Cmok, cmok.
Čeprav je pa tudi res, da njihovo živčnost do neke mere lahko razumemo. Val protestov je zdaj zajel tudi Libijo. Ljudje zahtevajo demokracijo in odhod diktatorja Moamerja al Gadafija. Slednji je za obilno plačilo, ki si ga je nakazoval na bančne račune svoje družine, skrbel, da je iz njegove države čim manj migrantov naskakovalo obale Evrope. V libijskih zaporih jih v nemogočih razmerah gnije na tisoče in tisoče, vendar se zanje nihče od evropskih politikov ne zmeni kaj dosti. A če pade Gadafi, bodo vrata Libije na stežaj odprta in ogromno ljudi bo to priložnost pograbilo za takojšen odhod v Evropo. Cmok, cmok.
A problem ni samo regionalen, sega veliko dlje od obal Sredozemskega morja in je pravzaprav globalen. Svetovna banka je pred nekaj dnevi opozorila, da so globalne cene hrane dosegle »nevarne ravni«, in sicer so od oktobra do januarja narasle za 15 odstotkov. Ve se, kam to pelje. Ne čaka nas apokalipsa, nekaj pa je zagotovo: svet se bo drastično spremenil in to bo imelo svoje posledice. Lampedusa ni še nič.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.