Izidor Barši

21. 2. 2011  |  Mladina 7  |  Družba

Vse to je film!

Eksperimentalni film v Jugoslaviji 1951-1991

Karpo Godina: Gratinirani možgani Pupilije Ferkeverk, 1970

Karpo Godina: Gratinirani možgani Pupilije Ferkeverk, 1970

Dva družbenopolitična pogoja sta morala biti izpolnjena za razvoj tako bogate kulturne produkcije, o kakršni priča razstava v Moderni galeriji. Prvi od njiju je bil zunanje narave, to je bila ideološka, politična in prostorska umestitev Jugoslavije med vzhodnim in zahodnim blokom, ki je za ta prostor pomenila neko novo obliko svobode. Lahko so zavrnili Stalinov totalitarni model, kar je za umetnost pomenilo zavrnitev od oblasti predpisanega socrealizma kot edine možne oblike umetnosti, hkrati pa niso sprejeli zahodne ideje prostega trga, zaradi katere bi se kulturna sfera podredila kapitalu.
Drugi pogoj je bil sistem samoupravnega socializma, ki je bil z javnim financiranjem majhnih klubov in društev življenjskega pomena za kulturo, saj je v njih produkcija kmalu vzcvetela in se, če govorimo samo o filmu, v primerjavi z obdobjem pred vojno več kot podvojila. Kot pravi Ana Janevski v razstavnem katalogu, »so bili kinoklubi del socialističnega projekta, da bi se tehnična kultura in dosežki približali vsem državljanom, ne le strokovnim delavcem, zato se je sistematično podpiralo ustanavljanje amaterskih društev. Že leta 1946 je bila ustanovljena Narodna tehnika, posebna institucija, katere namen je bil, da organizira, podpira in popularizira razne amaterske dejavnosti. Čeprav so bili kinoklubi pod ''''političnim'''' nadzorom centra in hierarhično organizirani, pa so jih vseeno bolj ali manj pustili, da delajo, kar hočejo, kot nekakšne periferne ''''rezervate za amaterje''''.« S tem je oblast dobila dober vpogled v takratno družbeno razpoloženje ter večji nadzor nad državljani.
Tako je SFRJ zgradila in vzdrževala most med ''''visoko'''' kulturo in širšimi množicami. Z lokalnimi kinoklubi kot vstopnimi točkami, dostopnimi komurkoli, je med ljudstvom in kulturno ''''elito'''' nastala kontinuiteta in nista postala nasprotujoča si pola, kot je to pogosto danes. Po svoje jim je v praksi uspelo parafrazirati francoskega pesnika Lautreamonta: film morajo delati vsi! Ali kakor so napisali avtorji v manifestu ZAG ''''Camera'''': »Film ustvarjajo vsi, filmska estetika je naša estetika in naša etika, demokratizacija filma postane metaigra naše akcije.«
Če sledimo osnovni definiciji amaterstva, ki jo v katalogu navaja Stefan Vuković, je to dejavnost »iz ljubezni do stvari same in ne zaradi ekonomskih razlogov ali potrebe«. Ljubezen do dejavnosti se torej najbolje in najverjetneje razvije takrat, ko od dejavnosti nimamo nobene neposredne koristi, ampak nekaj radi počnemo. Ljubezen, ki pomeni predvsem iskrenost do svojega predmeta, je tista, ki loči dobre avtorje od slabih, in jugoslovanski kinoklubi so bili skoraj popolni prostori produkcije ljubezni. Mihovil Pansini, pionir hrvaškega eksperimentalnega filma, je to povedal tako: »Amaterji so brezplačni ljubitelji filma. Ta brezplačnost jim omogoča svobodo in jih usmerja k avantgardi in nekonformizmu. Zastavljajo lahko prepovedana vprašanja in dajejo nedovoljene odgovore.«
Vseeno pa amaterstvo ni čisto amaterstvo. V glavnih kinoklubih so bili organizirani večinoma profesionalno in so tako vzdrževali visoko raven produkcije. Redno so pripravljali filmske večere, spremljevalna predavanja in teoretične razprave. Kmalu so se ustvarjalci lahko udeležili več filmskih festivalov, med njimi je izstopal festival Geff, prek teh pa so dobili dostop tudi do tujine. Črpali so iz vseh mogočih tokov od konceptualizma in minimalizma do arte povera in bodyarta, pri stikih s tujino pa se je predvsem pokazalo, kako sodobna je bila domača produkcija, v marsičem celo pred preostalim svetom.
In za kaj gre pri eksperimentalnih filmih? Veliko jih je težko gledljivih in jih navaden gledalec raje prezre. Pa vendar nekaj mora biti na njih, če se spomnimo prej omenjene ljubezni, s katero so jih avtorji delali. Eksperimentalni film velja zato razumeti kot nekakšno dramilo iz intelektualnega spanca; če mu damo priložnost, ima potencial, da nas kot čeber mrzle vode iz udobnega naslanjača agresivno vrže nazaj v svet, kjer smo gledalci spet prisiljeni misliti: kaj sploh je film? Sem jaz del filma? Kaj ali kdo je avtor? In tako dalje, vprašanj je neskončno. Na razstavi je zaznati tudi precej liberalnejši in bolj sproščen odnos do golega telesa in seksualnosti. Očitno je bilo to, poleg družbenega in političnega, eno ključnih področij osvobajanja, to potrdi tudi naslov festivala Geff iz leta 1970: Seksualnost kot pot v novi humanizem.
Za konec si postavimo še eno vprašanje. Kaj se zgodi pri prenosu filma v prostor, ki ni namenjen prav njemu, tukaj recimo v galerijo? Vsekakor odpade klasični način ogledovanja filma; posvečanje vse pozornosti eni gibajoči podobi je zelo moteno in takšno branje vsakega dela posebej - vseh filmov na razstavi je več kot 50 - ne pride v poštev. A z izgubo te možnosti dobimo širok vpogled v celoto produkcije nekega časa in prostora. V spletu migotajočih podob in žuborenja zvoka si lahko zamislimo živost takratne kulturne in umetniške scene, katere bogastvo je bilo nedvomno spregledano. Zato nam ta razstava prvič v Sloveniji omogoča ponovno branje, kakršnega pa bo po najdaljšem stoletju doslej verjetno še veliko.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.