Kristina Božič

17. 2. 2011  |  Mladina 7  |  Svet

»Vojski ne moremo zaupati«

Po 60 letih počitka je zdaj čas, da stvari spremenimo, pravi Vael Abas, egiptovski Assange, novinar, borec za človekove pravice in danes bloger

Vael Abas, egiptovski novinar, borec za človekove pravice, bloger, ki je leta 2006 je objavil videoposnetek policijskega mučenja, ki je zbudil tolikšno družbeno ogorčenje, da so bile oblasti prisiljene odgovorne policiste postaviti pred sodnika.

Vael Abas, egiptovski novinar, borec za človekove pravice, bloger, ki je leta 2006 je objavil videoposnetek policijskega mučenja, ki je zbudil tolikšno družbeno ogorčenje, da so bile oblasti prisiljene odgovorne policiste postaviti pred sodnika.

Vael Abas je začel malo revolucijo pred skoraj šestimi leti, a ga je letos, ko se je čisto prava revolucija pojavila pred njegovimi vrati, vendarle presenetilo. Njegov blog je nekakšen egiptovski WikiLeaks. Na splet nalaga posnetke, fotografije in dokumente, ki govorijo o policijskem nasilju in mučenju, o krivicah in nepravilnostih v Egiptu. Aprila 2006 je objavil videoposnetek policijskega mučenja, ki je zbudil tolikšno družbeno ogorčenje, da so bile oblasti prisiljene odgovorne policiste postaviti pred sodnika. Iz diplomatskih depeš, razkritih na WikiLeaksu, je danes razvidno, da so njegovo delo opazili tudi na drugi strani Atlantika in posvetili posebno pozornost temu, da bi mu po tihem pomagali. Šestintridesetletni Abas je od leta 2005 do 2008 prejel številne mednarodne nagrade za svoje delo v novinarstvu in sodelovanje v boju za človekove pravice. CNN ga je leta 2007 imenoval za osebnost leta na Bližnjem vzhodu. Leto kasneje so ga povabili na srečanje s tedanjim ameriškim predsednikom Georgeem Bushem, a je povabilo gladko zavrnil.
Abas poudarja, da ne sodi k nobeni od skupin mladih, ki so v zadnjih treh tednih oblikovale proteste v Egiptu. Iz vse več poročil postaja jasno, da se tudi ti niso preprosto zgodili, ampak so bili skrbno načrtovani in so se pripravljali zadnjih nekaj let kot vsota delavskih in političnih gibanj. Protestniki, ki so zadnji, odločilni navdih dobili v dogodkih v Tuniziji decembra lani, so se učili iz izkušenj srbskega mladinskega gibanja Otpor, brali so ameriškega političnega misleca Gena Sharpa, ki vztraja pri nenasilju kot edini učinkoviti taktiki proti policijskim državam, in se povezovali z Egipčani, živečimi v Katarju in dejavnimi v Akademiji sprememb. Tunizijci so jih naučili, da limone, kis in čebula pomagajo proti solzivcu, izkušnje nekdanjih egiptovskih aktivistov so prispevale k temu, da so 25. januarja napovedali pohod na trg Tahrir z 20 zbirnih mest. Vse poti je zasedla policija, Tahrir so dosegli le tisti, ki so prišli z 21., tajnega zbirnega mesta pred slaščičarno Hadžis v revni četrti Bulak Al Dakrur. A bilo jih je več deset tisoč. Dovolj.
Kot večina mladih Egipčanov, ki jim je uspelo spodmakniti predsedniški stolček Hosniju Mubaraku, tudi Vael Abas trdi, da ga politika ne zanima in da vanjo ne verjame. A vendar je vse, kar počne in za kar si prizadeva, izjemno politično. Pripada družbi, ki sega od Maroka prek Bahrajna do Irana in hoče boljše življenje v pravičnejših državah.

Dvaindvajsetega januarja letos ste v enem od intervjujev dejali, da dvomite, da se v Egiptu lahko ponovi Tunizija. Se je Egiptu zgodila Tunizija ali se je Egiptu zgodil Egipt? Kako razmišljati o tem?

Kaj se je zgodilo?

Kako pomembna je interregionalnost?

Azmi Bišara je zapisal, da »obljube, dane v revolucionarnih razmerah, ne pomenijo nič, ko se revolucija konča«. Kaj se mora zgoditi zdaj?

Na blogu objavljate posnetke policijskega mučenja. Eno izmed vaših razkritij, ki so ga nato povzeli tudi drugi mediji, je pripeljalo do obsodbe odgovornih policistov. Pred kratkim ste objavili dokumente o zlatu, ki naj bi ga Mubarak imel v Angliji, in nove posnetke zlorab. Bo zdaj, ko ste si pridobili več svobode, lažje ali težje?

Kairu ni mogoče?

Nikoli se niste prepoznali v nobeni egiptovski politični stranki. Ste zadnje tedne na ulicah opazili politični program, ki bi vas lahko prepričal?

Je to vse, kar je bilo na kairskih ulicah, ali je bila prisotna tudi ideja nove družbene pogodbe?

Je bila zahteva revolucije tudi drugačna razdelitev bogastva in možnosti?

Ste mojster v uporabi blogov, youtuba, facebooka, twitterja. So ta orodja omajala in spodkopala družbene odnose in tradicionalno hierarhičnost družbe?

Kaj se je spremenilo za ženske in predstavnike manjšin?

Kako pomembne so za vas mednarodna skupnost, ki se oblikuje prek blogov, facebooka, in skupine, kot je Anonymous, ki so v Tuniziji pomagale z elektronskimi napadi na vladne strani?

Blog ste začeli pisati tudi zato, ker ste videli, da tradicionalni mediji ne opravljajo svojega dela. Ste jih prisilili, da so se poboljšali?

Februarja so vas aretirali in nato kmalu izpustili. Številni vaši prijatelji so izginili ali bili prav tako aretirani. So še vedno zaprti?

Zahod so dogodki v Egiptu presenetili, ker zadnja leta nismo bili pozorni na to, kaj se dogaja s protesti delavcev, političnim povezovanjem. Kam je treba pozornost usmeriti zdaj?

Vas skrbi ali ste optimist?

Kakšen je vaš odnos do protestov v Bahrajnu in Iranu, v Jemnu?

Imajo tudi vašo pomoč, podporo?

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.