»Vojski ne moremo zaupati«
Po 60 letih počitka je zdaj čas, da stvari spremenimo, pravi Vael Abas, egiptovski Assange, novinar, borec za človekove pravice in danes bloger
Vael Abas, egiptovski novinar, borec za človekove pravice, bloger, ki je leta 2006 je objavil videoposnetek policijskega mučenja, ki je zbudil tolikšno družbeno ogorčenje, da so bile oblasti prisiljene odgovorne policiste postaviti pred sodnika.
Vael Abas je začel malo revolucijo pred skoraj šestimi leti, a ga je letos, ko se je čisto prava revolucija pojavila pred njegovimi vrati, vendarle presenetilo. Njegov blog je nekakšen egiptovski WikiLeaks. Na splet nalaga posnetke, fotografije in dokumente, ki govorijo o policijskem nasilju in mučenju, o krivicah in nepravilnostih v Egiptu. Aprila 2006 je objavil videoposnetek policijskega mučenja, ki je zbudil tolikšno družbeno ogorčenje, da so bile oblasti prisiljene odgovorne policiste postaviti pred sodnika. Iz diplomatskih depeš, razkritih na WikiLeaksu, je danes razvidno, da so njegovo delo opazili tudi na drugi strani Atlantika in posvetili posebno pozornost temu, da bi mu po tihem pomagali. Šestintridesetletni Abas je od leta 2005 do 2008 prejel številne mednarodne nagrade za svoje delo v novinarstvu in sodelovanje v boju za človekove pravice. CNN ga je leta 2007 imenoval za osebnost leta na Bližnjem vzhodu. Leto kasneje so ga povabili na srečanje s tedanjim ameriškim predsednikom Georgeem Bushem, a je povabilo gladko zavrnil.
Abas poudarja, da ne sodi k nobeni od skupin mladih, ki so v zadnjih treh tednih oblikovale proteste v Egiptu. Iz vse več poročil postaja jasno, da se tudi ti niso preprosto zgodili, ampak so bili skrbno načrtovani in so se pripravljali zadnjih nekaj let kot vsota delavskih in političnih gibanj. Protestniki, ki so zadnji, odločilni navdih dobili v dogodkih v Tuniziji decembra lani, so se učili iz izkušenj srbskega mladinskega gibanja Otpor, brali so ameriškega političnega misleca Gena Sharpa, ki vztraja pri nenasilju kot edini učinkoviti taktiki proti policijskim državam, in se povezovali z Egipčani, živečimi v Katarju in dejavnimi v Akademiji sprememb. Tunizijci so jih naučili, da limone, kis in čebula pomagajo proti solzivcu, izkušnje nekdanjih egiptovskih aktivistov so prispevale k temu, da so 25. januarja napovedali pohod na trg Tahrir z 20 zbirnih mest. Vse poti je zasedla policija, Tahrir so dosegli le tisti, ki so prišli z 21., tajnega zbirnega mesta pred slaščičarno Hadžis v revni četrti Bulak Al Dakrur. A bilo jih je več deset tisoč. Dovolj.
Kot večina mladih Egipčanov, ki jim je uspelo spodmakniti predsedniški stolček Hosniju Mubaraku, tudi Vael Abas trdi, da ga politika ne zanima in da vanjo ne verjame. A vendar je vse, kar počne in za kar si prizadeva, izjemno politično. Pripada družbi, ki sega od Maroka prek Bahrajna do Irana in hoče boljše življenje v pravičnejših državah.
Dvaindvajsetega januarja letos ste v enem od intervjujev dejali, da dvomite, da se v Egiptu lahko ponovi Tunizija. Se je Egiptu zgodila Tunizija ali se je Egiptu zgodil Egipt? Kako razmišljati o tem?
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Prijavite se TUKAJ.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.